Ljubiša Samardžić: Težko življenje velikega igralca
V četrtek, 19. novembra, bi Ljubiša Samardžić dopolnil 90 let. Igralec, ki so ga milijoni poznali kot Smokija, je znal z enim samim nasmehom osvojiti občinstvo.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ob njegovi 90-letnici se mu je s posebno retrospektivo poklonila Slovenska kinoteka, številne njegove nepozabne filmske vloge pa lahko občinstvo znova odkriva tudi na platformi Move TV.
Dobil je eno najprestižnejših evropskih igralskih nagrad, zavrnil ponudbe z Zahoda in več kot pol stoletja ostal zvest filmu. Zasebno je bil človek ene velike ljubezni. Ko je pri 34 letih umrl njegov sin, pa se je moral naučiti živeti z izgubo, za katero ni bilo ne scenarija ne srečnega konca.
Jugoslovanski film in televizijo si je težko predstavljati brez njegovega obraza. Bil je Šurda iz Vročega vetra, simpatični nerodnež iz Prekobrojne, partizan, zapeljivec in človek, ki je razočaranje znal odigrati brez odvečnih besed. Za mnoge je za vedno ostal Smoki. Le redki pa vedo, da mu je ta vzdevek prinesel prav slovenski film. Njegove 90-letnice se je v začetku novembra s posebno retrospektivo spomnila tudi Slovenska kinoteka.
Otroštvo v senci rudnika
Rodil se je 19. novembra 1936 v Skopju, odraščal pa je v rudarskem okolju na jugu Srbije. Oče, zaposlen v rudniku Jelašnica pri Niški Banji, je umrl, ko je bilo Ljubiši devet let. Mati je ostala sama s tremi otroki in skromno rudarsko pokojnino. Pozneje jo je imenoval »tigrica«, ker je kljub pomanjkanju poskrbela za družino. Že med šolanjem je tudi sam opravljal priložnostna dela.
Pozneje je pripovedoval o rudniških sirenah, ki so naznanjale nesreče, in solidarnosti rudarjev. Revščina ga je zaznamovala, vendar jo je razumel tudi kot šolo spoštovanja do drugih. Ni naključje, da je pozneje z največjo toplino igral prav običajne ljudi.
Sprva je v Beogradu študiral pravo, nato se je prepisal na igralsko akademijo. Njegov talent je opazil režiser in gledališki ustvarjalec Bojan Stupica ter mu pomagal do štipendije. Na odru se ni dolgo zadržal: na filmu sta takoj prišla do izraza njegova neposrednost in občutek za komične ter boleče življenjske položaje.
Slovenija mu je dala ime
Na filmu je debitiral leta 1961 v Igrah na skelama, leto pozneje pa opozoril nase v Bauerjevi komediji Prekobrojna. Igral je Mikajla, mladega udeleženca delovne akcije, ob njem pa je nastopila Milena Dravić. Film je bil pomemben za oba: v desetletjih, ki so sledila, sta postala eden najbolj priljubljenih igralskih parov nekdanje Jugoslavije. V številnih filmih sta igrala zaljubljenca ali zakonca, zunaj kamer pa ju je povezovalo prijateljstvo.
Prav leta 1962 ga je za svoj drugi celovečerec izbral slovenski režiser Boštjan Hladnik. V Peščenem gradu sta z Alijem Ranerjem igrala mladeniča, ki ju očara skrivnostno dekle v podobi Milene Dravić. Samardžićev lik se je imenoval Smoki. Ime se je tako prijelo, da je z njim preživel vse poznejše uspehe, priznanja in življenjska obdobja. Ko so ga predstavljali kot Ljubišo Samardžića, je občinstvo pogosto potrebovalo le en dodatek: Smoki.
Peščeni grad je razkril tudi njegovo uporniško, nemirno plat. Novembra ga je Slovenska kinoteka vključila v retrospektivo ob njegovem jubileju skupaj s štirimi filmi režiserja Puriše Đorđevića. S tem se je spomnila časa, ko so igralci in režiserji iz različnih jugoslovanskih republik sodelovali pri velikih filmih.
Beneške sanje in odločitev, da ostane doma
Sredi šestdesetih let je s Purišo Đorđevićem posnel Deklico, Sen, Jutro in Poldne, filme, ki vojno in povojno življenje kažejo skozi človeške usode. V Jutru (1967) je odigral mladega partizana, soočenega s posledicami vojne. Na beneškem filmskem festivalu je za to vlogo prejel nagrado Volpi za najboljšega igralca, eno najprestižnejših evropskih igralskih priznanj. Smoki ni bil več samo ljubljenec domačega občinstva; opazili so ga tudi v tujini.
Po navedbah Slovenske kinoteke ga je po beneškem uspehu k sodelovanju povabil hollywoodski režiser Nicholas Ray, londonski producenti pa so mu ponudili dolgoročno pogodbo. Ponudbe je zavrnil. Pozneje je pojasnjeval, da ima doma družino, delo in občutek pripadnosti. V Jugoslaviji ga je gledalo množično občinstvo, v tujini pa bi moral začeti znova. Odločitve ni obžaloval.
Ljubezen, ki se je začela na Bledu
V njegovem zasebnem življenju je obstajala ena velika stalnica: Mira. Spoznala sta se na Bledu, kjer je bil mladi Ljubiša med služenjem vojaškega roka, ona pa na počitnicah. Sam je pripovedoval, da jo je osvajal dve leti: s pismi, telegrami, verzi in telefonskimi klici iz javnih govorilnic. Prihajala je iz družine, ki je cenila knjige, glasbo in gledališče; on iz rudarskega doma.
Poročila sta se leta 1966, po poroki pa sta se s pričama v Citroënovem spačku odpeljala na Hvar. Dobila sta sina Dragana, ki so mu doma rekli Gaga, in hčer Jovano. Mira je postala tudi pomembna sodelavka pri njegovih filmskih projektih. V intervjuju je opisal njuno jutranjo navado: tekmovala sta, kdo bo drugemu prej prinesel kavo v posteljo. Po desetletjih zakona se je o njej še vedno izražal z nežnostjo. Nekoč je povedal, da ji je od vseh ljudi najbolj hvaležen.
Šurda, človek, ki je osvojil Jugoslavijo
Konec šestdesetih in v sedemdesetih letih je igral v vojnih spektaklih Bitka na Neretvi (1969), Valter brani Sarajevo in Sutjeska, pa tudi v zahtevnejših dramah, denimo Predstavi Hamleta v vasi Mrduša Donja. V seriji Kuda idu divlje svinje je bil Črni Roko. Toda vloga, ki ga je najbolj približala običajnemu gledalcu, je bila Borivoje Šurdilović - Šurda.
Serija Vruć vetar, pri nas znana kot Vroči veter, je na televizijske zaslone prišla leta 1980. Deset epizod pripoveduje o fantu iz Vlasotinca, ki v Beogradu išče delo in boljše življenje, pri tem pa vedno znova zaide v zaplete. Scenarij Siniše Pavića, napisan po njegovem romanu, in režija Aleksandra Đorđevića sta mu ponudila idealen prostor za komiko. Ob Čkalji, Bori Todoroviću, Radmili Savićević in Vesni Čipčić je ustvaril lik, ki je bil smešen tudi zato, ker je bilo v njem nekaj resničnega. Šurda si želi uspeha, toda njegova pot do njega je vse prej kot ravna.
Serijo so predvajali daleč zunaj Jugoslavije. Srbska radiotelevizija navaja, da ga je ob obisku Budimpešte pričakalo okoli sto tisoč ljudi. Zaključno pesem A sad adio, ki jo je napisal Vojkan Borisavljević, je med drugimi zapel tudi Oliver Dragojević, melodija pa je postala neločljivo povezana s Šurdovimi dogodivščinami. Tudi gledalci, ki ne poznajo nobenega njegovega resnega filma, bi verjetno še danes prepoznali Šurdov obraz in melodijo.
V naslednjih letih je igral v filmih Rad na određeno vreme, Moj tata na određeno vreme in Razvod na određeno vreme, znova ob Mileni Dravić. Kot filmska zakonca sta delovala tako naravno, da sta postala sinonim za priljubljen igralski par. Najbližje pa mu je bilo, kot je sam povedal, igranje »malega človeka«, ki se spotika ob vsakdanjik.
Ko je sina skušal obvarovati pred vojno
V devetdesetih so vojne in razpad Jugoslavije posegli tudi v njegov dom. V intervjuju je pripovedoval, da so vojaške oblasti želele mobilizirati sina Dragana, on pa se je temu uprl. Ni hotel, da bi sin odšel v vojno proti nekdanjim sosedom in prijateljem. Oče in sin sta nato tesneje sodelovala pri filmu.
Družina je ustanovila produkcijsko hišo Cinema Design. Dragan je skrbel za produkcijo, Ljubiša pa za ustvarjalne projekte in financiranje. V času sankcij in zaprtih meja je s pomočjo prijateljev iz sosednjih držav nabavljal filmski trak in organiziral obdelavo gradiva. Film je postal tudi način preživetja v negotovih časih.
Ko se je konec desetletja lotil režije, ni izbral lahkih zgodb. Nebeška vaba (Nebeska udica) se ukvarja z življenjem med bombardiranjem Beograda leta 1999, pozneje so sledili Nataša, Ledina in drugi filmi. Toda za odločitvijo, da se loti režije in produkcije, se je skrivala še mnogo hujša osebna preizkušnja.
Izguba, pred katero ni zaščitila nobena slava
Njegov sin Dragan je zbolel za levkemijo. Bil je mlad človek, zaposlen v filmski produkciji in tudi sam oče. Družina je iskala zdravljenje, med drugim v Londonu. Mira je bila veliko ob sinu, Ljubiša pa je, kot je pozneje odkrito povedal v intervjuju za Večernji list, delal dan in noč ter pošiljal denar za zdravljenje. Upali so, da bodo bolezen premagali.
V tem obdobju je nastajala tudi Nebeška vaba. Samardžić se je spominjal, da je sin po ogledu filma, že zelo oslabel, očetu napovedal, da se bo uvrstil v tekmovalni program berlinskega festivala. Napoved se je uresničila. Za družino je bila ta sinova ponosna pripomba vredna več kot festivalsko priznanje. Toda bolezni ni bilo mogoče ustaviti. Dragan je umrl leta 2001, star komaj 34 let.
V enem od pogovorov je priznal, da je ob sinovi smrti mislil, da sam ne bo zdržal. Shujšal je in izgubil voljo do dela. Mira ga je spodbudila, naj se vrne k ustvarjanju in v njem poišče razlog za nadaljevanje. V poznejših intervjujih je na vprašanje, kaj je njegova največja nesreča, odgovoril z dvema besedama: izguba sina.
O tej bolečini ni rad govoril. Izrecno je opozarjal, da ne želi iz osebne tragedije delati patetične zgodbe. Z Miro sta se oprla drug na drugega, ob njiju je ostala hči Jovana, veselje pa so jima prinašali tudi vnuki. Sinov odhod ni postal nekaj, kar bi lahko prebolela in pustila za seboj. Postal je del njunega življenja.
S filmi je ostajal pri življenju
Po Draganovi smrti je nadaljeval režisersko pot. Ledina (2003) je bil zanj posebej oseben film. V kinematografe je prišel v času atentata na srbskega premierja Zorana Đinđića in uvedbe izrednega stanja. Kinodvorane so se zaprle, družinska produkcija pa se je znašla v finančnih težavah. Tudi o tem je Samardžić govoril brez olepševanja.
Pozneje je režiral in produciral še Jesen stiže, dunjo moja, Konji vrani ter televizijsko sago Miris kiše na Balkanu, posneto po romanu Gordane Kuić. Pri tej zgodbi o sarajevski sefardski družini, ki jo zaznamujejo vojne, selitve in razpad nekega sveta, je znova segel po temi, ki ga je spremljala vse življenje: kako velike zgodovinske spremembe posežejo v usode navadnih ljudi.
Z Miro sta ostala tesno povezana, ob njiju pa so bili prijatelji iz vseh delov nekdanje Jugoslavije. Posebej rad se je spominjal Milene Dravić in Borisa Dvornika. S slednjim sta se spoprijateljila med snemanjem Prekobrojne; po njegovi smrti se je Samardžić od njega poslovil na pogrebu v Splitu.
Zadnje slovo od filma
V dokumentarcu Panta rei, predstavljenem marca 2017, je pogledal nazaj na rudarsko otroštvo, družino in prijatelje iz filmskega sveta. Film je bil poklon času, ki ga je pomagal ustvarjati. Že tedaj je imel resne zdravstvene težave: decembra 2016 je prestal operacijo na možganih, naslednje leto so ga znova zdravili v bolnišnici. Umrl je 8. septembra 2017 v Beogradu, dobra dva meseca pred 81. rojstnim dnevom.
Za njim so ostali filmi, serije in priznanja. Že leta 2014 je vse svoje nagrade in diplome podaril Jugoslovanski kinoteki, kjer danes hranijo Legat Ljubiše Samardžića. Lahko se ga spominjamo kot Šurde, junaka vojnih dram ali režiserja, ki je želel razumeti čas, v katerem je živel. Njegovi intervjuji pa razkrivajo še nekaj: moža, ki ni pozabil rudarskega doma, očeta, ki je storil vse, da bi rešil sina, in človeka, ki je vedel, kako veliko pomeni nekdo, ki ti zjutraj prinese kavo v posteljo.
Devetdeset let po njegovem rojstvu je zato ob imenu Ljubiša Samardžić še vedno najlepše zapisati Smoki. Vzdevek je dobil v slovenskem filmu, slavo na jugoslovanskih platnih, smisel pa je vedno znova iskal med svojimi najbližjimi. Njegov nasmeh je pripadal občinstvu. Srce družini.
Smokijeve legendarne vloge tudi na Move TV
Čeprav je od njegove smrti minilo že devet let, Ljubiša Samardžić še vedno živi na filmskih in televizijskih zaslonih. Številne njegove nepozabne vloge lahko danes znova odkrivamo tudi na platformi Move TV, ki ponuja bogat izbor filmskih klasik nekdanje Jugoslavije. Med njimi so vojna filma Bombaši in Desant na Drvar, priljubljena komedija Ljubezensko življenje Budimirja Trajkovića, drama Savamala ter Življenje je lepo, v katerem je kot natakar Valentino zaigral ob izjemni zasedbi jugoslovanskih igralcev. V izboru so tudi Kraljevski vlak, San, Tiger in Prispeti pred zoro. Prav ti filmi razkrivajo, zakaj je bil Smoki veliko več kot samo Šurda. Z enako prepričljivostjo je znal nasmejati, ganiti in pretresti občinstvo. In prav Move TV omogoča, da njegove vloge spoznavajo tudi generacije, ki ga niso imele priložnosti spremljati na vrhuncu njegove kariere.