Profimedia

Po bolečih razočaranjih v Pekingu pred štirimi leti ter dveh »ničlah« v Cortini v veleslalomu in ekipni kombinaciji je najuspešnejša smučarka vseh časov izkoristila svojo zadnjo priložnost. Po zmagi so njene misli odtavale k pokojnemu očetu.

Preberite tudi:

Lucas Pinheiro Braathen

Zlati fant: Navija za São Paulo, pleše sambo, obožuje žar in ljubi Isadoro

Olimpijska misija

Med podaljšanjem olimpijske drame in njeno razrešitvijo je minila le dobra minuta. Po odstopu Nemke Lene Dürr, ki je v drugi vožnji zgrešila že prva vrata, je Shiffrin stopila iz startne hišice z enim samim ciljem – izpolniti svojo olimpijsko misijo.

To je storila tako suvereno, kot je smučala vso sezono svetovnega pokala v slalomu. S kar 1,5 sekunde prednosti pred Švicarko Camille Rast je osvojila zlato.

Ples med količki

»Prišla sem sem smučat, želela sem plesati,« je dejala v pogovoru z nekdanjo olimpijsko prvakinjo in strokovno komentatorko Tino Maze. In res je plesala med količki. »To je bila demonstracija moči,« je ocenila strokovna komentatorka Viktoria Rebensburg. »Na tej kratki in razmeroma lahki progi je tekmice skoraj deklasirala.«

»V sebi imam vse, kar potrebujem,« je dejala Shiffrin. »Da sem to lahko spoznala, sem veliko delala s svojo ekipo in psihologom, ki je tukaj z menoj. Tega za veleslalom na primer ne morem vedno reči. A danes sem to lahko. Zaradi neverjetne podpore številnih ljudi – danes sem jo zares čutila.«

Misli pri pokojnem očetu

Radost in bolečina – to je šport, to so olimpijske igre. V ciljnem prostoru čustva niso bila tako enoznačna, kot bi morda pričakovali.

Medtem ko je Lena Dürr v enem najtežjih trenutkov svoje kariere pokazala veliko dostojanstva in se osredotočila na pozitivne plati, je tudi Shiffrin pogledala daleč onkraj športa. Obe sta pokazali, da življenje pomeni več kot medalje.

»Morda bom to dojela čez deset let. Mislim, da sem šele danes zares razumela, kaj se je zgodilo v Sočiju,« je dejala Američanka ob spominu na svojo prvo olimpijsko zmago leta 2014. »A obstaja tisti en trenutek, ki je samo tvoj, preden se začne kaos. Rada bi ga delila s svojo ekipo, družino, z Aleksom, z mamo, z očetom. To je grenko-sladek trenutek, ker tega ne morem deliti z vsemi.«

Njen oče Jeff Shiffrin je februarja 2020 nenadoma umrl pri 65 letih po nesreči med delom na družinski hiši v Koloradu. V cilju je 30-letnica najprej objela mamo, nato pa so jo povsem preplavila čustva.

»Bolj duhovno, kot sem sicer«

»To je trenutek, o katerem sem sanjala – in se ga hkrati bala,« je povedala na novinarski konferenci po zmagi. »Ko izgubiš ljubljeno osebo, je vse, kar počneš po tem, nova izkušnja. Kot da se na novo rodiš. Nočem živeti brez očeta. Morda sem danes prvič to zares sprejela kot realnost. Bilo je bolj duhovno, kot sem sicer. A za to sem izjemno hvaležna.«

Preberite tudi:

Olimpijska prvakinja

Spomini Tenley Albright: »Leta ’56 smo v Cortini drsali na prostem.«

Dozorela kot športnica in ženska

V Pekingu jo je zlomil pritisk in težka osebna izguba. V Cortini pa je pokazala, da je dozorela – kot športnica in kot človek.

»Mislim, da se je iz obdobja v Pekingu veliko naučila,« je dejala Rebensburg. »Neizmerno sem vesela zanjo. To si je popolnoma zaslužila. V tej sezoni je dominirala v slalomu. Na velikih tekmovanjih favoriti pogosto ne zmagajo. A treba je sneti kapo pred tem, kako mirna je ostala Mikaela kljub vsemu pritisku.«

S 108 zmagami v svetovnem pokalu in zdaj tremi olimpijskimi zlatimi medaljami Shiffrin nikomur več ničesar ne dokazuje. Tokrat ni šlo le za rezultat. Šlo je za mir z olimpijskimi igrami – in s sabo.