Na rehabilitaciji: Tako izgleda okrevanje astronavtov po vrnitvi na Zemljo
Članica posadke misije Artemis II, astronavtka Christina Kochs, razkriva, s kakšnimi izzivi se soočajo po vrnitvi na Zemljo.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Življenje v mikrogravitaciji ni šala. Astronavtka Christina Koch, članica posadke misije Artemis II, se po vrnitvi z desetdnevnega potovanja okoli Lune sooča s fiziološkimi posledicami bivanja v mikrogravitaciji.
Bivanje v mikrogravitaciji
Po vrnitvi v Zemljino ozračje je objavila video svoje rehabilitacije, v katerem pojasnjuje težave z ravnotežjem.
»Ko ljudje bivajo v mikrogravitaciji, sistemi v našem telesu, ki možganom sporočajo, kako se gibamo, predvsem organi za ravnotežje, ne delujejo pravilno,« pojasnjuje astronavtka. Med bivanjem v vesolju se možgani prilagodijo in začnejo ignorirati signale iz notranjega ušesa ter se bolj zanašajo na vid.
Po vrnitvi na Zemljo pa nastane obraten problem
»Ko se vrnemo v gravitacijo, se močno zanašamo na vid, da se lahko orientiramo,« pravi Koch. To pomeni, da tudi povsem preproste naloge, kot je hoja z zaprtimi očmi, postanejo presenetljivo zahtevne.
»Hoja po ravni črti z zaprtimi očmi je lahko pravi izziv,« dodaja. Vestibularni sistem v mikrogravitaciji izgubi svojo referenčno točko, zato se morajo možgani po vrnitvi na Zemljo znova prilagoditi. Potreben je čas, da se sistem ponovno »kalibrira«.
Koch poudarja, da imajo ta spoznanja širši znanstveni pomen: »Razumevanje teh procesov lahko pomaga pri zdravljenju vrtoglavice, pretresa možganov in drugih motenj ravnotežja na Zemlji.« Raziskave, opravljene med vesoljskimi misijami, imajo tako lahko neposredno uporabnost tudi v medicini.
