Tokrat se podajamo v gozd oziroma ob gozdne robove, kjer že lahko nabiramo prve gobe. V tem času so med njimi tudi mavrahi ali užitni smrčki, ki veljajo za ene najokusnejših in najdražjih gob na svetu.

Mavrahi presenetijo že med zgodnjimi gobami, v začetku gobarske sezone, in lahko rečemo, da med vsemi najbolj izstopajo. Njihovi klobuki spominjajo na satje. So različnih velikosti, oblik in tudi barv, torej razlikujemo več vrst. Kaj še moramo vedeti o njih?

Raste samo spomladi - Mavrahe ali užitne smrčke bomo našli samo spomladi, aprila in maja. Prepoznamo jih po satastih klobukih z brazdami, ki so med seboj povezane z grebeni.

Nikoli ne uživamo surovih

Mavrahi zrastejo do največ 14 centimetrov, trosnjak pa je po prerezu votel. Rastejo spomladi in so podobni satju z globokimi brazdami, ki so med seboj povezane z grebeni. Spadajo med pogojno užitne gobe, saj vsebujejo nekaj toksinov, ki pa jih nevtraliziramo s kuhanjem ali pečenjem; tako postanejo povsem užitne gobe. Zanimivost mavraha je, da ga po navadi nabirajo le izkušeni gobarji, drugi se mu izogibajo. Še težje jih je kupiti v trgovini; če že, so na voljo na tržnici, a se marsikdo odpove nakupu zaradi vrtoglavih cen.

Med najokusnejšimi na svetu

Mavrahi ne spadajo med tako pogoste gobe kot denimo jurčki ali lisičke; obdobje rasti je razmeroma kratko in omejeno na primerne okoliščine, v katerih pomembno vlogo igra predvsem vreme. Vendar spadajo med najokusnejše gobe na svetu. Njihovo meso je precej krhko in nežno, a precej aromatično in izjemno okusno. Mavrahe navadno pripravljamo hitro prepražene oziroma prelite z jajcem, sicer pa tudi v juhah, omakah, solatah ali celo kot samostojno jed.

Različna poimenovanja

Mavrahe poznamo pod različnimi imeni. Kot že rečeno, jih mnogi imenujejo smrčki oziroma jim dodajajo pridevnik »užitni«, spet drugi jih preprosto imenujejo »gobice«. Prav zaradi nepoznavanja se številni tej odlični vrsti gob izognejo, a so toliko bolj cenjene in iskane med strokovnjaki in poznavalci. Zanimivo je tudi, da pogosto rastejo na zemljiščih, ki so bila opustošena ob gozdnih požarih. Zakaj je tako, za zdaj ni znano.