»Mi smo Prismojeni profesorji bluesa.«
Nastali so brez načrta, brez imena in skoraj brez časa, danes pa veljajo za eno najbolj samosvojih in izjemnih domačih zasedb.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Prismojeni profesorji bluesa so bend, ki ne sledi pravilom, ampak jih piše sproti. Od improviziranega začetka, ko so si v naglici nadeli ime po Hendrixovi skupini Band of Gypsys, do trenutka, ko so sredi koncerta postali »prismojeni profesorji«, jih vodi predvsem občutek. Tisti, ki ga je Jimi Hendrix nekoč opisal z mislijo: »Blues je enostavno igrati, a ga je težko čutiti.«
Prav to čutenje je njihovo bistvo. Po turneji po Združenih državah Amerike, kjer so igrali v klubih od Saint Louisa do mest, kjer se je blues rodil, in po večletnem ustvarjalnem zatišju se vračajo z novo glasbo. Njihov sveži singel Hit the Town ni le skladba, temveč neposreden poziv k življenju brez zadržkov, k plesu, k stiku, ki ga je sodobni čas za nekaj časa potisnil na rob.
To energijo bodo v polnosti razgrnili 23. aprila v Kinu Šiška, kjer ne pripravljajo zgolj koncerta, temveč celovit glasbeni večer.
Če bi jih morali opisati v enem stavku, bi rekli, da ne gledajo naprej, temveč nazaj. Ne v smislu nostalgije, temveč v iskanju iskrenosti.
Na začetku ste se menda imenovali Đipsis. Zakaj? Od kod to ime? Navdih? Kaj pa je bil tisti trenutek ali dogodek, ko ste spoznali, da morate postati Prismojeni profesorji bluesa?
Miha: Klical nas je Simon Kavšek - Koza, če bi igrali na njegovem festivalu. Do takrat še nismo imeli nobenega koncerta, tudi imena ne. Imeli smo eno uro časa, da odgovorimo, in ker smo vsi oboževalci Jimija Hendrixa, smo si nadeli ime Ðipsis, po njegovem drugem bendu The band of Gypsys. Nekaj časa po tem pa smo imeli božični koncert na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za koncert je Milan Erič naredil plakat, spodaj pa napisal Prismôjèni profesorji bluesa. Julijanu je bilo tako všeč, da je med koncertom naznanil: »Mi smo Prismojeni profesorji bluesa.«
Material za prvi album ste posneli že dolgo pred izidom, a je studio vmes poplavilo in je reševanje posnetega materiala trajalo precej časa. Kako je ta izkušnja, torej poplava, vplivala na vaš odnos do snemanja in ali je morda celo oblikovala zvok albuma?
Miha: Ja, res je, v studiu je počila neka cev. Največji strah je bil seveda, da ne bodo uspeli rešiti posnetkov. Studio Metro jih je takrat poslal na reševanje, če se ne motim, v Švico. No, na srečo jim je uspelo, mi pa smo si zelo oddahnili. Voda ni vplivala na ognjenost posnetkov. (smeh)
Blues ima zelo močne korenine v ameriški zgodovini. Kako kot slovenska skupina vzpostavite svojo avtentičnost v tem žanru?
Miha: Na to vprašanje lahko odgovorim s citatom Jimija Hendrixa: »Blues is easy to play, but hard to feel (Blues je enostavno igrati, a ga je težko čutiti).« To je bilo naše vodilo, poslušalci pa bodo tisti, ki bodo presodili, ali nam je uspelo.
Turneja po Ameriki, od New Yorka do Memphisa in San Francisca, je za slovensko skupino nekaj izjemnega. Igrali ste v zibelki bluesa … Kaj vam je to dalo?
Miha: Povod za odhod v ZDA, je bil prvotno neke vrste šolska ekskurzija. Slovenci, ki igrajo blues, gredo pogledat, kako igrajo tam, kjer se je vse skupaj začelo. In to zvedavo potovanje se je prelevilo v enega najlepših spominov življenja.
Julijan: Ker so nas povsod zelo lepo sprejeli, nam je to dalo samozavest in občutek, da delamo prav. V rock'n'roll glasbi je zelo važna močna energija in mi smo jo imeli. To je premikalo ljudi in jim nekaj dalo. Veseli smo bili, ko smo videli, da smo za Američane enako dobri kot za Slovence. So nam pa vsi ti kraji in prigode omogočili, da se s to tradicijo lahko še bolj povežemo in jo razumemo globlje.
Kakšen je bil občutek, ko ste to energijo postavili pred »izvorno« občinstvo?
Miha: Prvič smo v Ameriki igrali v Saint Louisu, v nekem jazz klubu. Za nastop nismo bili predhodno dogovorjeni. Ko smo prišli tja, je bila energija izjemna, mi pa smo na vsak način želeli nastopiti. Šef kluba nam je dovolil, da smo šli med pavzo igrat. Občinstvo je bilo večinoma temnopolto. Najavil nas je kot bend iz Transilvanije, čeprav smo mu povedali, da prihajamo iz Slovenije. Potem ko smo odigrali svojih 15 minut, nas je ustavil neki stalni gost in dejal: »Ko sem vas slišal igrati, sem mislil, da na orglice igra neki 70-letni Afroameričan.«
V kakšni luči ste spoznali ZDA?
Miha: Zagotovo ZDA niso bile takšne, kot jih danes spremljamo iz medijev. Nikakor ne podpiramo in ne upravičujemo njihove današnje politike. Je pa dejstvo, da smo tam spoznali zelo srčne ljudi, ki so nas zelo lepo sprejeli. Anekdot je pravzaprav za celo knjigo. Z Zlatkom sva nekoč pristala na zabavi v New Orelansu, ki je bila tematsko obarvana. Glavna tema je bil Bob Ross – znani, zdaj že pokojni slikar. Vsi obiskovalci smo dobili platno in oljne barve, predvajala pa se je oddaja The Joy of Painting. Seveda nikomur od naju niti približno ni uspelo naslikati pokrajine tako kot Bobu. (smeh) Slike smo pustili gostitelju za dekoracijo. Zagotovo jih je vrgel v smeti. (smeh) Ampak ostal je nepozaben spomin.
Prek posnetkov Hendrixovih priredb na YouTubu se je Julijanu menda nepričakovano oglasil Billy Cox, zadnji preživeli član Band of Gypsys, in izrazil željo po sodelovanju … potem pa je prišel covid. Kako je ta zgodba vplivala na vas in ali je to sodelovanje še vedno v igri?
Julijan: Dandanes splet omogoča veliko sodelovanj in povezovanj, ki so bila prej težje izvedljiva. Prek igranja Hendrixa sem se v zadnjih letih povezal z ogromno ljudmi po svetu, ki jih ta glasba zanima. Prav prijatelj iz Francije je Coxu poslal moje posnetke in nato me je Billy kontaktiral, da si želi igrati z mano. Na žalost je bilo to ravno pred izbruhom covida, pozneje pa je Billy zbolel in trenutno ne nastopa, se pa dobro drži za svoja leta. Možakar je star 84 let. Postala sva prijatelja in se še vedno slišiva prek Skypa. Posnel sem celo kitaro za nekaj njegovih starejših skladb. Prek Hendrixa sem prišel tudi do gospoda Dava Weyerja iz Montane, ki je konec šestdesetih v West Coast Organ and Amp Company popravljal in nadgrajeval Hendrixovo opremo, ko je bil na turneji na zahodni obali. Dave je bil navdušen nad mojim igranjem in mi je poslal dele za ojačevalec, ki ga je Hendrix uporabljal na Woodstocku in kasneje. Prav tako modificiran fuzz pedal in wah pedal, z modifikacijami, ki so jih naredili takrat tudi za Hendrixa. Ojačevalec mi je sestavil tukaj Peter Carič, znani serviser glasbene opreme.
Z albumom Prismojeni? (2020) ste prvič zapeli v slovenščini. Zlatko je povedal, da je bila največja sprememba prav zamenjava angleščine za slovenščino. Kako ste se spopadli z izzivom, da blues lahko zveni naravno in prepričljivo tudi v slovenskem jeziku?
Miha: Ta album je predvsem bolj eksperimentalne narave in ni tako bluesovsko orientiran, razen dveh pesmi. Preprosto smo želeli poskusiti, kako živijo naše pesmi v slovenščini. Slovenščina te nedvomno popelje nekam drugam, če bi bil celoten album v angleščini, bi bil gotovo bolj bluesovski.
Prulčka opisujejo kot epicenter ustvarjalnosti in kot vaš »dom« – skoraj vsak teden tam najdemo vsaj enega člana. Koliko je za vas pomembna ta povezanost z lokalnimi klubskimi prizorišči in zakaj mislite, da manjša prizorišča prinašajo najboljše nastope?
Miha: Zelo je pomembna, toda v času po covidu se je ogromno malih lokalnih klubov zaprlo. Prišlo je do tega, da glasbeniki igrajo samo še na velikih prizoriščih, nekajkrat letno. Na račun tega so mali klubi stradali in se posledično zaprli. Mi stremimo za podpiranjem klubske kulture, ker si želimo, da bi bili lahko poslušalcem dostopni na koncertih, kjer moraš kupiti vstopnico, kot tudi tam, kjer ni treba.
Julijan: Odkar se je najemnik zamenjal in je Prulček postal restavracija, smo se nekako odmaknili od njega. Prej smo tam res ogromno igrali z različnimi zasedbami, skoraj vsak teden. Dolga leta sem bil tam tudi vodja četrtkovih večerov Excite in Prulček je bil nekako laboratorij za različne zasedbe ter jam večere. Tudi s Prismojenimi smo imeli tam veliko koncertov. Manjša prizorišča, kjer se da redno nastopati, izvabijo iz glasbenika neko sproščenost in voljo do improvizacije. Če si prejšnji teden igral na istem mestu, moraš naslednji teden pokazati nekaj novega, svežega, novo improvizacijo, nove komade … Mali prostori in frekventno igranje omogočajo, da se glasbenik razvija v improvizaciji in odrskih nastopih, prav tako gojijo neko kulturo mesta. Ljudje so vedeli, da lahko vsak drugi četrtek pridejo na dober rock'n'roll ali pa jam v stilu glasbe šestdesetih. Pri nas se večinoma improvizira na jazz večerih, mi pa smo to delali v rock glasbi, kar je danes redko, in Prulček je to omogočal, ker smo tam lahko pogosto igrali.
Novi singel Borrowed Time je del prihajajočega albuma Walk This Road Alone, ki bo izšel aprila letos – po štirih letih brez studijskega albuma. Po obdobju ustvarjanja v slovenščini se vračate h koreninam z izvirnimi pesmimi v angleščini, ki se bolj naslanjajo na tradicijo bluesa. Kaj vas je po slovenskem albumu potegnilo nazaj v angleščino in kako se je spremenil vaš ustvarjalni proces v teh štirih letih?
Miha: Imamo popolno avtorsko avtonomijo in nismo zavezani k temu, da moramo neprestano izdajati nov material. Ko mora ustvarjalec izdajati pesmi samo za to, da jih, po navadi trpi kakovost. Mi pa tega nočemo. Glede jezika pa si pustimo prosto pot inspiracije. Morda bo naslednji album v svahiliju. (smeh)
Ste skupina, ki ogromno igra v živo. Lotevate se tudi drugih projektov … različnih frakcij skupine. Kako najdete ravnotežje med tem?
Miha: Res je, da vsi igramo še pri drugih skupinah, ampak vse te frakcije tečejo vzporedno in ne zapostavljajo primarnega benda Prismojenih.
Vaša glasba zveni, kot da prihaja iz nekega drugega časa. Imate občutek, da oživljate nekaj, kar je sodobna scena izgubila?
Miha: Ne obremenjujemo se s tem. Igramo izključno to, kar nam godi.
Vaša glasba se nenehno giblje med žanri, od funka do psihedelije. Je to zavestna odločitev ali zgolj posledica vaše radovednosti?
Miha: Ne, glasba je nezavestna. (smeh)
V enem od intervjujev ste dejali, da ne obstaja univerzalna formula za nastanek vaših pesmi. Je to svoboda ali včasih tudi past?
Miha: Svoboda.
Julijan: Moj prijatelj Bojan Cvetrežnik, vrhunski glasbenik, je nekoč dejal: »Svoboda omejuje in omejenost osvobaja.« Včasih se je dobro omejiti, da v mislih ne zajadraš preveč široko – večinoma je dobro, da so komadi specifični, določeni, da zadenejo neko bistvo in občutje. Nočeš v enem komadu povedati vsega …
Skupina je skozi leta doživela tudi kadrovske spremembe. Kako takšni premiki vplivajo na zvok in identiteto benda?
Miha: Ko je bil z nami še Miha Erič, smo morda imeli tudi nekaj country elementov. Z Alešem pa smo pridobili še malo več psihedeličnega zvoka in globine, ki jo omogočajo klaviature. Identiteta ostaja nespremenjena.
Julijan: Zelo. Šele zdaj, ko po petih letih spet nastopam v duetu z bratom, vidim, kakšna je zvokovna razlika med prej in zdaj. Zamenjaš enega člana in zvok ter občutek se čisto spremenita. Jaz imam rad obe zasedbi, prejšnjo in novo, sta pa zelo drugačni. Če smo bili prej, ko so bile v bendu orglice, bolj divji in neukrotljivi, rockerski, smo zdaj s klaviaturami bolj raznoliki, melodični, široki. Res pa je da smo tudi malo starejši in morda širši za dojemanje glasbe.
Pri bendu ni pomemben samo zvok … ampak tudi videz. Kdo vam ustvarja stajlinge? Poskrbite za to sami?
Miha: Načeloma za to vedno poskrbimo sami. Lahko pa na tej točki povem še eno anekdoto. Bilo je na enem izmed prvih koncertov, ko je z nami igral Aleš. Ko sem ga videl, v kakšna oblačila se je oblekel za nastop, sem mu rekel, da je videti kot Vinko Coce. Na licu mesta smo skombinirali različna oblačila, ki smo jih imeli s seboj. Aleš je bil seveda na koncu najboljše oblečen in od takrat me kliče modni guru. (smeh)
Julijan: Sami, tako tudi navdušujemo drug drugega.
Pričakujte nepričakovano … To piše pri opisu vašega prihajajočega koncerta, ki bo v Kinu Šiška 23. aprila. Nam lahko vseeno razkrijete, kaj lahko pričakujemo?
Miha: Lahko povemo, da bodo z nami tudi pihalci, ki so soustvarjali prihajajoči album. Za piko na i pa se nam bo pridružil odličen hip hop izvajalec in prijatelj iz Trnowga ...
Za konec še … če bi morali v eni povedi razložiti, kaj pomeni biti »prismojen profesor bluesa«, kaj bi rekli?
Julijan: Imeti rad energično glasbo in z njo razveseljevati ljudi.
Miha: Smo kot Dr. Emmet Brown (ki ga igra Christopher Lloyd), samo ne gremo Back to the Future (Nazaj v prihodnost), ampak Back to the past (Nazaj v preteklost).
Hit the Town napoveduje četrti studijski album Prismojenih profesorjev bluesa, ki ga bodo predstavili v četrtek, 23. aprila, ob 20. uri v Kinu Šiška. Pesmi, ki so na albumu, naj bi spominjale na skladbe s prve in druge plošče, tokrat z bolj zrelim pristopom. Kakor prejšnja plošča je tudi ta posneta v domačem studiu, ki je v predelanem hlevu, kjer, kot pravi kitarist Julijan Erič, »vadimo s polno paro, konec aprila bo na premieri plate pokalo«.
Skupino sestavljajo Julijan Erič (kitara, vokal), Miha Ribarič (bas), Zlatko Djogić (bobni, vokal) in Aleš Uhan (klaviature).
