B. B.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na kraj, kjer so se takrat začele njihove priprave, je prišlo vseh dvanajst igralcev. Manjkala sta le pokojna trenerja Luka Stančić in Dušan Ivković, ki je bil takrat njegov pomočnik, zato so »fantje« medse povabili Janeza Drvariča, ki je del te generacije treniral že leto prej v kadetski reprezentanci.

Cela ekipa na kupu

»Neverjeten je podatek, da je po 50 letih vseh dvanajst spet prišlo na kraj, kjer so se naše priprave začele,« je med prisrčnim srečanjem na Otočcu pripovedoval Aleksandar Petrović. Nekaterih nekdanjih soigralcev ni videl desetletja, Steva Vukasovića celo vseh petdeset let.

Otočec ni bil naključno izbran kraj za obujanje spominov. Luka Stančić ga je redno izbiral za priprave pred velikimi tekmovanji. »Tukaj smo imeli kondicijske priprave, košarkarske treninge pa v novomeškem Marofu. Ta baza nam je prinašala dobro energijo,« pravi Drvarič, ki je fante spoznal že leto prej.

V Grčiji do brona

Kot trener kadetske reprezentance Jugoslavije je z njimi leta 1975 osvojil bronasto medaljo. To ni bila generacija, od katere bi tedaj pričakovali velike stvari. Po dveh zelo močnih letnikih naj bi bila nekoliko v zatišju, celo v krizi, toda po Drvaričevih besedah jih je odlikovala izjemna zagrizenost. Na poti do brona so kadete ustavili domačini Grki na čelu s Panajotisom Janakisom, nato pa so v tekmi za tretje mesto premagali Italijane.

Senzacija v Santiagu de Composteli

Korarkarska zveza Srbije

Leto pozneje so bili isti fantje že mladinci. Tudi na evropsko prvenstvo v Španijo niso odšli kot favoriti. »Šli smo z veliko skepse. Mislim, da je bila naša zlata medalja eno največjih presenečenj,« se spominja Petrović.

V polfinalu so v zadnjih minutah tekme strli močno Španijo (78 : 68), za katero so takrat igrali bodoči zvezdniki španske in evropske košarke San Epifanio, Solozabal, Iturriaga, Romay … Kapetan jugoslovanske vrste Čedo Brborić jim je nasul 26 točk.

V finalu jih je čakala še močnejša Sovjetska zveza. Tkačenko, Belostenij, Tarakanov in Lopatov so bili štiri leta pozneje v sovjetski olimpijski reprezentanci, Tkačenko z 2.21 m pa je neposredno pred mladinskim EP na olimpijskih igrah v Montrealu kot 18-letnik osvojil bron s člansko reprezentanco.

Jugoslavija je ob polčasu zaostajala (44:48), toda pritisk favorita je bil na drugi strani, se spominja Petrović, ki je bil skupaj z Radetom Vukosavljevićem,  MVP-jem prvenstva, med najmlajšimi v ekipi. »Pa sva skupaj v finalu dosegla skoraj 30 točk – Rade 15, jaz 14. Ti koši so v nekem trenutku lomili in prelomili tekmo. Redkost je, da najmlajši igralci tako zaznamujejo polfinale in finale.«

Na koncu je bilo 92:83 in Jugoslavija je tretjič zapored osvojila mladinski evropski naslov.

Sovjete so, se spominja Petrović, ugnala  s šarmantno igro, hitro, z veliko podajami. »Jugoslovanska šola. Če si z njimi igral na moč, so te nadigrali. Ko pa si dodal ta 'vic', podajo igralcu v boljšem položaju in odprt met, je bilo drugače.«

Petrović posebej izpostavlja vlogo Vukosavljevića, najkoristnejšega igralca tistega prvenstva. Prepričan je, da je imel vse za veliko svetovno kariero, vendar ga je že po nekaj letih od košarke oddaljila bolezen. »On je bil praktično edini iz te generacije, za katerega se je pričakovalo, da nima meja.«

Jugoslovansko reprezentanco na mladinskem EP 1976 so sestavljali:

Mile Stanković (Radnički, Beograd)
Aleksandar Petrović (Cibona)
Pero Vučica (Jugoplastika, Split)
Predrag Bogosavljev (Crvena zvezda)
Damir Pavličević (Cibona)
Stevo Vukasović (Željezničar, Sarajevo)
Branko Sikirić (Cibona)
Željko Pribanović (Zadar)
Mladen Ostojić (Bosna)
Čedo Brborić (Igman, Sarajevo)
Miodrag Marić (Partizan)
Rade Vukosavljević (Crvena zvezda)

Selektor: Luka Stančić, pomočnik: Dušan Ivković