Micika pesni za svojo dušo: »Na pamet vem verze, pa rožni venec tudi.«
Podlehnik je naš lepi kraj je pesem, posvečena rodnemu kraju, ki jo je zapisala Marija Vaupotič iz Jablovca. Več kot 80 let šteje sivolasa gospa.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Marija, po domače Micika, je še vedno aktivna članica Jablovških pevcev, ki verze pesmi, ki jih je spisala, stresa iz rokava. Prav tako preproste življenjske resnice, ki sta jih v 54 letih zakona skovala z možem Jožetom.
Pravi, da ni pesnica niti ljudska pesnica. »To je nekaj za mojo düšo,« pove z jablovškim naglasom. Že od rane mladosti so ji bile ljube besede. »Imam zvezke, stare več kot 60 let, v katere sem prepisovale še starejše pesmi. V veselje mi je bilo peti, pisati in brati. Hodila sem tudi v knjižnico – čez zimo, ker poleti ni bilo časa. Takrat so bili na vrsti motka, kosa in srp.« Verzi pa so se oblikovali šele pred kakšnima dvema desetletjema.
Ko je nastal TD Podlehnik, so ustanovili tudi pevke, ki so želele peti času primerne pesmi. »Takrat se mi je začelo odpirati v glavi in sem začela pisati. Nič kaj posebnega, le podobe, delo, prigode iz kmečkega življenja. Nisem pisala poezije za izobražence, temveč o delu čez leto, o Podlehniku.«
In je napisala pesem o domačem kraju, ki so jo pevke tudi same uglasbile. Nato so nastali Jablovški pevci. »Že 19 leto rivlemo, 10 let v samostojni zasedbi. Sestavljamo jih Marijana Podgoršek, Danica Jelen, Hijacinta Vaupotič, Stanko Vaupotič in jaz.«
Kako nastajajo pesmi podlehniške Micike
Pojejo ljudske pesmi, pa tudi priložnostne. »Sva šla z možem enkrat špricat v gorico, zadnjo škropljenje pred brajom. Pa pravim, da bomo peli jesenske pesmi in da moramo nekaj naštudirati. In mi mož reče, da naj si nekaj izmislim. Eno kitico sva takoj že doma skovala: 'Je spet prišel jesenski čas, sliši se klopotca glas, se grozdje spet mehčalo bo, nas v gorico vabilo.' Rečem, da bo ena kitica premalo. Ko sva se peljala po cesti, sem že imela pol druge kitice. Tačas, ko sva pošpricala gorico, 1.000 trsov smo imeli, sem že imela štiri kitice.« Mož Jože pa je ponosno pripomnil, da je Marija eno pesem napisala tudi pobreškim pevcem. »Govori o tem, kako videmski zvon vabi farane,« doda Marija.
V petju vztraja: »Rada pojem, to mi je v veselje. Veselja do petja in druženja – tega nam nihče ne more vzeti, razen smrt ali bolezen.« Druženje spodbuja tudi mož Jože, ki je bil vrsto let pri ljudskih godcih, zato težko razume mlajše generacije, ki si ne vzamejo časa za skupne aktivnosti. »Zdaj bi vsi vse samo delali od doma. Kakšne dolge štile bi mogli imeti na motki, če bi mi želeli od doma delati,« je pripomnila Marija.
Več kot pol stoletja zakona
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
