Jure Klobčar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tipično zanj: človek, ki se uspehu skoraj izmika, je s prvencem Kruh in mleko osvojil beneškega leva prihodnosti, njegovi filmi pa so bili prikazani na več kot 200 festivalih ter prejeli več kot 60 nagrad. Zdaj se vrača s Hotelom Alkohol, filmom, ki je nastajal skoraj desetletje, šel skozi več kot 18 različic scenarija in najmanj 30 montažnih verzij. Posnet je bil tudi v Psihiatrični bolnišnici Idrija, kjer spremljamo alkoholika Baka, odvisnico Medeo in psihiatričnega pacienta Draga na nenavadni poti proti morju. Toda Cvitkoviča diagnoze pravzaprav ne zanimajo toliko kot ljudje. Z njim smo govorili o depresiji, dvomih, humorju in življenju na robu, pa tudi o Goranu Baretu, Res Nullius in koncertu, na katerem je kot njihov največji oboževalec – dobesedno zagorel.

Jure Klobčar

Hotel Alkohol ste začeli razvijati že leta 2017. Zakaj je trajalo tako dolgo?

To so zgodbe, ki bi jih najraje pozabil. Mislim, da je od prve ideje minilo še več časa. Scenarij je bil preprosto zavrnjen na vseh institucijah, tako na filmskem centru kot tudi na televiziji. Vmes sem že skoraj omagal in popustil, potem pa sem nekako spet peljal naprej. In sem si rekel: 'Konec, gremo do konca.' Pa sem šel v neko vojno z vsemi. Očitno so odločevalci videli, da ne bom popustil in da sem preveč moteč, zato so na koncu popustili in mi dali del sredstev. Preostanek sem moral zbrati v tujini, na Hrvaškem, v Italiji in Nemčiji. Zdaj je film narejen in fino se mi zdi, da je ta zadeva zaključena. Najpomembneje mi je, da bo ljudem nekaj dal, da bodo odšli iz kina z nekakšnimi dobrimi občutki in da jih bodo ti spremljali še kakšno uro ali dve po projekciji.

Jure Černec, Slovenski filmski center - SFC

Scenarij ste začeli pisati oziroma ste ga napisali leta 2017. Ste ga potem v vseh teh letih veliko spreminjali?

Da, seveda.Teh različic scenarija je bilo, mislim, več kot osemnajst. Tudi različic v montaži filma je bilo najmanj trideset. To je bil zelo dolg proces, mogoče najdaljši v mojem življenju. Žal mi je, ker se je vse skupaj toliko časa vleklo, da zdaj ne čutim nobene evforije ob tem, da je film narejen. Celo nervozen sem postal in začel dvomiti, kako bo sprejet. Malo sta me potolažili dve testni projekciji, na katerih so bili ljudje navdušeni, ampak to še nič ne pomeni. Ena je bila za člane ekipe, druga pa za naključne ljudi v Izoli, in tudi tam je bilo zelo lepo. Ko sem delal film, nisem imel dvomov. Bil sem zdravo samozavesten, peljal sem ekipo s sabo, čutil sem, da mi zaupajo, jaz pa sem zaupal njim. Zdaj pa se je vame začel naseljevati neki dvom in upam, da se ga čim prej rešim, ker ni zdravo živeti s cmokom v želodcu. Upam tudi, da bo čim prej za mano ta promocija.

Pred približno 25 leti ste se v Kruhu in mleku že dotaknili zgodbe alkoholika, zdaj pa ste se k temu vrnili. Danes gledate drugače na alkoholizem?

Nikoli se nisem ukvarjal z alkoholizmom kot takim. Alkoholizem je pač samo ena od oblik tega, kar se lahko zgodi človeku, ki mogoče nima neke ideje v življenju, ki se ne počuti … Uspešnega … Tudi jaz nikoli nisem imel želje, da bi bil uspešen v življenju. Mogoče sem bolestno neambiciozen. V materialnem smislu bi lahko verjetno živel precej bolje, če bi bil ambiciozen, ampak nisem. Meni se je vse skupaj zgodilo – film, igra, pisanje. Kot da bi mi nekdo vrgel neke priložnosti, ki sem jih moral izkoristiti. Po svoji naravi sem zelo len človek. Najraje v življenju spim. To mi je bilo najlepše že od mladih nog in še vedno mi je. Veliko sanjam in včasih se zjutraj zbudim ter ugotovim, da je bilo v sanjah precej bolj zanimivo, kot bo tisti dan v realnem življenju. Že od malega tudi zelo težko prenašam jutranje vstajanje.

Ja, to pa razumem. Ampak želja po spanju je lahko tudi znak depresije.

No, ja … tudi znak rahle depresije. Imel sem obdobja depresije, vmes tudi hujša, ko je težko iti v trgovino, težko se je družiti z ljudmi, vse je težko in vse se zdi brez smisla. Mislim, da se je nekaj spremenilo z rojstvom moje hčerke, pred 15 leti. Od takrat občasno še začutim, da depresija trka na vrata, ampak nekako gre mimo. Zdi se mi, da človek, če ima otroke, take stvari lažje prebrodi in se lažje bori.

V Gramu srca ste nam predstavili ljudi, pri katerih smo kljub vsemu videli tudi nekaj lepega. Kaj pa pri Hotelu Alkohol? Bomo tudi tukaj dobili občutek, da ni vse tako črno?

Mislim, da ja, saj Hotel Alkohol ni tako krut film, kot je bil dokumentarni Gram srca. To je vendarle igrani film in mislim, da je v njem precej lepega. So tudi prizori, ob katerih se človek lahko iskreno nasmeje. Na testnih projekcijah so se ljudje krohotali, kdo pa je potočil tudi kakšno solzo. Če si avtor filma in vidiš, da se ljudje ob njem smejijo in tudi jočejo, se ti zdi, da si nekaj dosegel, saj si jih čustveno premaknil. Kaj drugega me niti ne zanima preveč.

Jure Klobčar

To pomeni, da se lahko nekdo, ki ima podobne težave, v filmu tudi prepozna in mogoče vidi neki izhod – ali pa vsaj lepoto življenja?

Težko je tako filozofirati. Ampak ljudje, ki so na robu, ki težko preživijo in se borijo, niso samo črnogledi. Tudi oni se znajo nasmejati, tudi na svoj račun. In to je zaželeno.

Tabuje se lahko razbija s humorjem, ampak ali obstaja neka meja, čez katero ne greste? Da humor ne postane nesramen ali žaljiv do ljudi, o katerih govori film?

Mislim, da smo s temi mejami, kaj je korektno in kaj ni, malo zašli. Vsi bi radi bili ekstremno korektni, v moralno-etičnem, seksualnem in vseh drugih smislih. Skoraj na račun nikogar se ne smeš več šaliti. Mislim, da smo zašli v obdobje pomanjkanja zdrave »zajebancije« in da je to zelo slabo. Če obstaja priložnost, je treba tudi ta tabu razbiti. Nehati moramo biti lažno korektni. Lažna korektnost nas duši.

Film ste snemali v Idriji – tja so nas, ko smo bili majhni, vedno pošiljali v šali: »Boste šli v Idrijo.« Ste Psihiatrično bolnišnico Idrija poznali že prej ali ste jo zares spoznali šele zdaj?

Psihiatrično bolnišnico Idrija sem poznal že zelo zgodaj, ko sem bil še v srednji šoli. Hodil sem na Gimnazijo Jurija Vege Idrija in živel v dijaškem domu. Moja soseda iz bloka v Prekomorskih brigadah 14 je imela bipolarno motnjo in z njo sem se zelo dobro razumel. Ko je imela »epizodo«, je šla v bolnišnico, jaz pa sem jo včasih hodil obiskovat. Včasih je tudi ona prišla iz bolnišnice obiskat mene v dijaški dom skupaj s svojimi sopacienti. Pozneje sem spoznal še druge ljudi iz svojega bližnjega kroga, ki so bili v tej bolnišnici iz različnih razlogov. Tako jo poznam že praktično od najstniških let.

Ampak kako vam je uspelo priti snemat prav v bolnišnico? Kako ste dobili dovoljenje? Imate kakšne zveze?

Ne. Vsi so mi že, ko sem napisal scenarij, govorili, naj pozabim na to. Scenarij je bil od začetka pisan za Psihiatrično bolnišnico Idrija, govorili pa so mi, da je nemogoče snemati v aktivni psihiatrični bolnišnici. Skoraj sem jim že verjel. Potem sem se odločil, da grem vseeno sam do vodstva, se z njimi usedem in pogovorim. Na moje začudenje so me neverjetno lepo sprejeli. Povedali so, da sami tega ne morejo dokončno odobriti, lahko pa kolegij projekt podpre, nato pa morajo prošnjo poslati še na ministrstvo za zdravje. In oboje se je zgodilo. Po nekem čudežu smo lahko snemali v Psihiatrični bolnišnici Idrija, za kar sem jim neskončno hvaležen. Film je zaradi tega tudi precej bolj avtentičen. Zanimivo pa je, da sem že v scenarij vključil neke igre, v katerih imajo pacienti nekakšne bolnišnične olimpijade. Ko smo gledali lokacijo, smo za bolnišnico odkrili majhno, skoraj zapuščeno košarkarsko igrišče med škarpo in bolnišnično steno. Ko sem ga videl, sem si rekel: 'To je to.' Pozneje sem zagledal še zapuščeno balinišče in sem spet vedel: to je naša lokacija.

Jure Klobčar

Dejansko skoraj večina vaših filmov govori o ljudeh na robu, o malo drugačnih ljudeh. Vas navadni ljudje z bolj navadnimi zgodbami – uspešni, urejeni – ne zanimajo?

Zdi se mi, da poznam premalo uspešnih in urejenih, zato jih tudi zelo težko opisujem. Lažje opisujem neuspešne in neurejene ljudi, ker so pač okoli mene in živim med njimi.

Ampak gotovo ste poznali vsaj enega zelo uspešnega človeka. Dobro, ne bom rekla, da je bil urejen, ampak to je bil Goran Bare.

Seveda sem ga poznal.

Koliko vam glasba pomeni pri vašem ustvarjanju in v življenju?

Mislim, da tako kot vsakemu – kar dosti. Glasba te formira. Poslušaš jo, zleze ti v podzavest in vse, kar imaš rad, nekje ostane. Če sva že omenila Gorana Bareta: on in Majke so me s svojo glasbo zelo formirali, ko sem odraščal. In ja, poznala sva se. Tudi skregala sva se.

Kaj se je zgodilo?

Čisto brez zveze je bilo. Bil sem na številnih njihovih koncertih. Nekoč sem bil na koncertu v Orto baru, kjer so bili zelo »bogi«. Pozneje sem Bareta srečal v Tolminu, kjer naj bi imeli tisti večer še en koncert. Malo smo pili, malo smo se zabavali in vprašal me je, kako mi je bil všeč koncert v Orto baru. Na pol v »zajebanciji« sem mu rekel, da so bili precej »bogi« in da mi je deloval kot Jon Bon Jovi. Nato je znorel. In od takrat sva bila skregana. No, on je bil z mano. (smeh)

»Rojen sem leta 1972, skočil sem s pobesnelega vlaka ...« Vi ste rojeni leta 1966. Kako bi nadaljevali ta verz?

»... skočil sem na pobesneli vlak.«

In če zdaj namigujem na Res Nullius – bi z njimi posneli videospot?

Sem njihov velik, ekstremen fan. Ampak mislim, da so spoti, ki so jih že naredili, boljši od kateregakoli spota, ki bi ga jaz lahko naredil zanje. Res se ne »zajebavam«.

Njihovi spoti so izjemni, kajne?

Da, mislim, da so brutalni. So izjemni. Ne čutim, da bi bil sposoben narediti boljše spote, kot jih že imajo. Je pa zanimiva neka stvar. Pred mnogimi leti sem bil na njihovem koncertu v Orto baru. Bila je zima, zgoraj je bilo nabito polno in naenkrat je začelo smrdeti po zažganem. Vedno bolj. Ljudje smo se začeli spogledovati in gledati, kje gori. Vedeli smo, da je samo en izhod, in počasi se je začela širiti tiha panika. Potem pa me je nekdo potrepljal po rami. Obrnil sem se in pred mano je stala mlada punca. Z grozo v očeh mi je dejala: »Gospod, oprostite, vi gorite.« Pogledal sem in videl, da mi gori rokav jakne. V paniki sem jo slekel in jo začel teptati.

Prav na koncertu Res Nullius?

Da. Jaz sem bil tisti vonj po zažganem, ki je povzročil paniko. Pozneje, ko sem jih spoznal, sem Zoranu, frontmanu, rekel: »Ne boš ti meni govoril, kdo je tvoj največji fan. Jaz sem edini, ki je na vašem koncertu res gorel.« Skratka, goreč fan v pravem smislu besede.

Ste že poslušali njihov novi album?

Da. Poslali so mi svež CD in ga že nekaj dni vrtim v avtu. Po tako dolgem premoru niso razočarali. Fantastičen album. Bolj ko ga poslušam, bolj mi je všeč, kar je dober znak.

Kar sem videla iz izsekov Hotela Alkohol na Instagramu – tam imate tudi Koala Voice, kajne?

Koala Voice mi je kot bend zelo blizu. Na njihov koncert na Ptuju sem pred leti peljal tudi hčerko. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da sodijo v ta film, »ker je vse tako lepo« … Nič me ne boli.« Tega občutka se nisem mogel znebiti, zato sem kontaktiral z njimi, oni so dovolili uporabo, dogovorili smo se – in to je bilo to.

V nekaj intervjujih ste povedali, da ste najboljša različica sebe takrat, ko snemate oziroma ko delate. Kakšni pa ste zadnji dan po klapi oziroma ko je vsega konec? Padete v neko praznino?

Da, klasična poporodna depresija. Kar naenkrat je vse prazno. Nekaj si naredil in naenkrat nisi več sposoben uživati v tem, kar si naredil. Zdaj čakam, da pride film ven, najraje pa bi preskočil vso promocijo in se nekam skril. Kot sem že prej povedal, v meni rastejo neki dvomi. Ne uživam več v tem, kar sem naredil. Nimam talenta za to, da bi užival v minulem delu.

Sandi Petric, Slovenski filmski center – SFC

Ampak pri Gramu srca ni bilo tako. Tam je bilo drugače, se mi zdi.

Tam sem videl možnost, da filma morda nihče ne bo gledal, zato sem se angažiral in začel z njim hoditi po Sloveniji. Na koncu je postal mali »underground hitič«. Zelo sem vesel te izkušnje, ker sem ga prikazoval na najrazličnejših krajih – tudi po beznicah, kulturnih domovih, dvoranah, zasebnih prostorih ... Povsod po Sloveniji, tudi v kotičkih, kjer prej še nikoli nisem bil. Ta film je iz mene naredil enega takega zadovoljnega slovenskega turista.

Če filma Hotel Alkohol ne bi smeli opisati z besedami alkohol, odvisnost, psihiatrija ali bolezen – s čim bi ga opisali? Katera je tista misel, ki najbolj zadene bistvo filma?

Bratsko-sestrska ljubezen.