Kolumna: Nekje med nostalgijo in prihodnostjo
V knežjem mestu imamo zanimiv odnos s preteklostjo. Radi jo ohranjamo, radi se je spominjamo, a občasno bi se vanjo najraje kar vrnili. O tem v prvi kolumni v nizu z nadnaslovom Vroče in pekoče.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vsi poznamo občutek, ko se preteklosti spominjamo lepše, kot je morda v resnici bila. Ko nam spomini požgečkajo misli in nam je zaradi nostalgije toplo pri srcu. A vendar si hkrati želimo drugačno prihodnost. Korake, ki nas ženejo naprej, in jasne ter konkretne poteze, zaradi katerih bi nam bilo v življenju lepše.
Kot družba se vedno bolj zavedamo, da so spremembe del našega vsakdana. K njim stremimo, se o njih pogovarjamo in si predstavljamo, kako lepo bi bilo, če bi bilo drugače. V spremembah vidimo priložnost, da postanemo večji in boljši. Da presežemo tisto, kar smo poznali doslej, in si dovolimo nekaj novega.
Ampak kljub temu nas spremembe vedno znova vržejo iz tira. Razburijo nas, predramijo naše dvome in pred nas postavijo znano vprašanje: »Kaj, če …?«
Podpiramo jih, dokler preveč ne posegajo v naš vsakdan. Dokler nas ne prisilijo, da zaradi njih spremenimo sebe, svoje navade in stopimo iz udobja, na katerega smo se navadili.
Zdi se, da se zadnjih nekaj let že svet vrti drugače. Kot bi kdo pritisnil stikalo, pospešil razvoj in povečal možnosti za napredek. Kot da nam je v izjemno kratkem času na voljo skoraj vse. Tehnologija nas povezuje, informacije so oddaljene le en dotik, vsak naslednji dan prinaša nekaj, kar se je še včeraj zdelo nemogoče. Včasih se vprašam, ali imamo ob vsem tem sploh dovolj časa, da bi spremembam lahko sledili.
Zato me ne preseneča, da nas misli tako rade odnesejo nazaj. V pogovorih s prijatelji pogosto zaidemo v spomine na neke druge čase. Na drugačen tempo življenja, več neposrednih medčloveških stikov, več spontanosti in občutek povezanosti, za katerega se zdi, da ga danes vedno bolj pogrešamo. Prej ali slej se pojavi tudi znana misel, da je bilo včasih vse boljše.
Morda je res bilo. Morda so bili odnosi pristnejši, dnevi mirnejši in je bilo življenje v posameznih trenutkih preprostejše. Toda naš spomin ima zanimivo lastnost: rad ohrani tisto, kar je bilo lepo, in nekoliko pozabi na tisto, kar nas je nekoč motilo.
Rekel bi, da je nostalgija čudovita stvar. Še posebej ko nam ni treba ponovno živeti v času, ki ga tako radi pogrešamo.
Pred nami so lokalne volitve. Dogodek, ki ima letos za naše mesto poseben čar, saj se zdi, kot da smo tudi Celjani ujeti nekje med nostalgijo in prihodnostjo. Med znanim in neznanim, med tem, kar smo nekoč imeli, in med tem, kar si želimo postati. Preteklost nam ponuja spomine, prihodnost obljube.
In če se o spremembah vprašamo znotraj aktualnega predvolilnega dogajanja, si upam trditi, da si jih v Celju želimo skoraj vsi. Razhajamo se predvsem pri vprašanju, koliko sprememb lahko prenesemo in koliko smo jih pripravljeni sprejeti, ko se dotaknejo naših ustaljenih poti.
Prenova prometnega režima je odlična zamisel, dokler o njej govorimo in si jo predstavljamo s pomočjo privlačnih vizualizacijah. Ko nam neko jutro spremeni pot do službe, no, takrat pesem o prometnih izboljšavah nenadoma dobi drugačen ritem. Kar je bilo na papirju videti kot napredek, se lahko ob jutranji naglici zazdi kot nepotreben zaplet.
Želimo si, da bi se naše mesto razvijalo, nam omogočalo več delovnih mest, več priložnosti, več življenja in več ljudi. Vse to je privlačno in nam dopušča sanje o majhnem mestu z velikimi sanjami.
Toda ko se te sanje začnejo uresničevati, se naša želja po več pogosto spremeni v frustracijo po manj. Manj gradbišč, manj prenov, manj asfalta, manj hrupa in manj glasne mehanizacije, ki nam kvari jutranjo kavo v središču našega čudovitega mesta. Radi bi napredek, vendar po možnosti takšnega, ki ga ne bi bilo treba preveč občutiti.
In nato je tu še vprašanje, ki se našim županskim kandidatom postavlja iz mandata v mandat: »Kaj boste v prihodnjih letih storili, da bo v mestu več mladih?«
Želimo si, da bi mladi ostali v Celju, se vanj vračali in v njem ustvarjali svojo prihodnost. Da bi naše mesto postalo živahnejše, privlačnejše in polno novih idej.
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Novega tednika. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
Ob tem se premalokrat vprašamo, ali smo mladim zares prisluhnili. Ali vemo, kaj si želijo, kaj pogrešajo in kaj bi jih prepričalo, da bi v našem mestu videli svojo prihodnost. Pogosto se zdi, da o njihovi vlogi v mestu veliko razpravljamo, a jih nekoliko manjkrat povabimo, naj bi o njej spregovorili sami.
Morda rešitev ni v tem, da se ena generacija prilagodi drugi, temveč da se naučimo sobivati. Da različne želje, navade in življenjske ritme uskladimo in oblikujemo mesto, v katerem bo dovolj prostora za vse. Za mladostno razigranost in zrelost, za živahnost in mir.
In prav tu se skriva paradoks, ki se v našem mestu rojeva od volitev do volitev. Spremembe si želimo, dokler od nas ne zahtevajo, naj spremenimo pogled na svet.
Zato je morda ta predvolilni čas idealna priložnost, da se zazremo vase. Da za trenutek pozabimo na predvolilne plakate, obljube in politične spopade. Se iskreno pogovorimo s seboj in si zastavimo nekoliko neprijetno vprašanje: »Kaj, če si želimo prihodnost, ki od nas ne zahteva ničesar?«
Lepše mesto, vendar brez gradbišč. Boljši promet, vendar brez spreminjanja navad. Več mladih v mestu, vendar brez sprememb, ki jih mladi prinašajo.
In kaj, če prihodnost Celja ni odvisna zgolj od tega, kdo bo izvoljen, ampak tudi od tega, koliko smo se pripravljeni spremeniti sami?
Pred nami je odločitev. Čez nekaj dni bomo oddali svoj glas, izbrali smer in z njo tudi del prihodnosti svojega mesta. Volilni plakati bodo izginili, obljube bodo postale pričakovanja, mi pa se bomo vrnili k svojim vsakodnevnim navadam.
In prav tam se bo začela resnična preizkušnja sprememb. Ne samo za izvoljenega župana, temveč tudi za vse nas.
Kajti župana lahko zamenjamo vsaka štiri leta. Lastno miselnost nekoliko težje.
O avtorju: Matic Oset je ustvarjalec digitalnih vsebin in ljubitelj dobrih zgodb
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Novega tednika. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
