Stoletna Marija Čepin: »Potrebna je skromnost, a tudi jesti ne smeš preveč«
Nova stoletna stanovalka v domu Sv. Jožefa nad Celjem je Vitanjčanka Marija Čepin, ki je v drugo stoletje svojega življenja stopila minulo soboto, 14. marca.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V Domu sv. Jožefa nad Celjem že skoraj dve desetletji na podlagi koncesije izvajajo institucionalno varstvo starejših za 121 stanovalcev, ki bivajo v eno- in dvoposteljnih sobah. Trenutno se v domu lahko pohvalijo, da pri njih bivajo štirje varovanci, ki so dopolnili več kot sto let. Imajo dve 102-letnici, eno 101- letnico in eno stoletnico.
Imajo novo stoletnico
Nova stoletna stanovalka v domu je Vitanjčanka Marija Čepin (v mladih letih se je pisala Skok), ki je v drugo stoletje svojega življenja stopila minulo soboto, 14. marca. Svojci so ji pripravili presenečenje ob visokem okroglem jubileju, ki ga dočaka le malokdo.
Poldrugo leto v domu
Marija Čepin ima v svoji sobi sostanovalko. »Odkar sem pred poldrugim letom prišla v dom, sem zamenjala že tri stanovalke, ki so žal medtem umrle. Z vsemi sem se dobro razumela. A se ne dam. Rada poklepetam s svojo novo sostanovalko, rada gledam televizijo, ki jo imava v sobi. V domu so prijazni in lepo skrbijo zame,« pove z nasmehom.
Ko smo jo obiskali z njenim sinom Emilom in s snaho Jelko, nas je sprejela nasmejana in dobre volje. »Večino časa preživim v postelji, hodim le s pomočjo našega zlatega fizioterapevta Blaža, ki ga imam zelo rada. Zelo je prijazen, vedno je nasmejan,« doda.
V družini pet otrok
»Otroštvo sem preživela v Vitanju, v družini nas je bilo pet otrok. Oče in mati sta imela tri hčerke in dva sinova. Živa sem le še jaz. Nikoli si nisem mislila, da bom dočakala sto let in preživela obe sestri ter oba brata,« se spominja Marija.
Že kot mlada deklica je zapustila dom in odšla živet v Celje. »Vedno sem se rada vračala domov, saj sem rada pomagala staršema, jima oprala in zlikala perilo ter še kaj uredila okoli hiše,« se spominja svojih mladih let.
Po osnovni šoli v službo
Končala je osnovno šolo in se zaposlila. Najprej je delala v Metki, nato je bila nekaj časa doma zaradi otrok. Sledila je služba čistilke v tovarni Libela Tehtnice. V Celju je spoznala tudi pokojnega moža Silvestra. Zaradi bolezni jo je zapustil pred petnajstimi leti.
Ima dva sinova
»V zakonu sta se nama rodila sinova Dušan in Emil. Najprej smo živeli v stanovanju na Babnem, nato smo se preselili v stanovanje na Mariborski cesti 1. Po moževi smrti sem živela sama v stanovanju na Smrekarjevi ulici v Celju,« počasi, a zbrano pripoveduje.
Spominja se poplav
Se katerega dogodka iz svojega dolgega življenja še posebej spominja? »Najbolj so mi ostale v spominu poplave iz leta 1954, ko je narasla voda odnašala hiše in mostove ter je več deset ljudi umrlo. Večji del Celja z okolico je bil pod vodo. Tudi kasnejše poplave so bile hude, a ta je bila najhujša,« se spominja dogajanja pred 62 leti. Takrat je bila stara 38 let.
Trije vnuki in štiri pravnukinje
Nato omeni še vnuke in pravnuke. »Trikrat sem postala babica in štirikrat prababica. Imam vnukinjo Lariso ter vnuka Jureta in Mateja. Imam same pravnukinje, in sicer Ines, Nives, Ingrid in Julijo, ki me občasno tudi obiščejo v domu. Njihovega obiska se vedno zelo razveselim,« pove nasmejana Marija, ki dolga leta ni imela večjih zdravstvenih težav.
Te so se pojavile pri približno 99 letih, ko je zaradi hujšega popuščanja srca pristala v celjski bolnišnici. Tam so zdravniki ugotovili, da ne bo mogla več živeti brez stalne zdravstvene pomoči in nege. S pomočjo socialne službe, ki deluje v bolnišnici, so ji uredili, da je dobila posteljo v Domu sv. Jožefa, v katerem je od julija 2024. Tam je že drugič praznovala rojstni dan, a posebnega – stotega.
Presenečenje za stoletnico
Za visok jubilej so ji svojci pripravili presenečenje. Po kosilu so jo odpeljali v poseben prostor, kjer so se zbrali vsi njeni sorodniki. Tam so jo čakali šopki rož, darila in seveda torta s številko 100. Seveda sta bila prisotna oba sinova z ženama, vsi vnuki in vse pravnukinje.
Prišel pa tudi Miran iz njenega domačega Vitanja, ki je na harmoniko zaigral nekaj domačih pesmi. Tudi njeno najljubšo pesem Olgica, ki jo v originalu igra in poje Tine Lesjak. Z njim pa je zapela tudi slavljenka Marija.
Ob presenečenju, ki so ji ga pripravili njeni najdražji, je imela solzne oči. Že dopoldan sta ji prišla voščiti predsednik mestne četrti Nova vas Maksimiljan Klemen in predsednik tamkajšnjega društva upokojencev Dragutin Prtenjak. V ponedeljek ji je praznovanje ob visokem jubileju pripravilo še vodstvo doma.
Hodi le s fizioterapevtom
Pove še, da ji je v domu všeč in da se redno udeležuje družabnih dogodkov, ki jih pripravijo za stanovalce. Kljub čilosti jo v visokih letih mučijo nekatere zdravstvene težave.
»Težko diham in sama ne morem več vstati iz postelje. Pri tem mi je v pomoč naš zlat fizioterapevt Blaž, ki mi pomaga, da se sprehodiva po hodniku v domu,« še pove.
Povprašam jo še, kakšen je njen recept za tako dolgo življenje. Njen odgovor je kratek, a zanimiv: »Potrebna je skromnost, a tudi jesti ne smeš preveč.«
In kaj si nova stoletnica še želi v svojem življenju? »Želim si predvsem, da bi mi zdravje čim manj nagajalo,« še pove ob koncu najinega pogovora, me objame in povabi, naj jo še kdaj obiščem, da bova malo poklepetali.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
