Dragan Nikolić bi danes praznoval 83 let: zakaj je Gaga še kako živ?
Legendarni Dragan Nikolić bi 20. avgusta praznoval 83 let. Prle, Flojd in Popaj pa dokazujejo, da igralec, ki ga občinstvo vzljubi, pravzaprav nikoli ne odide. Zato je ta konec tedna na platformi MOVE posvečen prav njemu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če bi bil še med nami, bi Dragan Nikolić 20. avgusta dopolnil 83 let. Minilo je že desetletje od njegove smrti, toda ob njegovem imenu se še vedno skoraj samodejno pojavijo podobe Prleta iz Odpisanih (Otpisani), Flojda iz Nacionalnega razreda (Nacionalna klasa) ali Popaja iz Balkan ekspresa. Le redkim igralcem uspe, da njihovi filmski liki prerastejo čas, v katerem so nastali, Nikoliću pa je to uspelo večkrat.
Rodil se je 20. avgusta 1943 v Beogradu kot Dragoslav Nikolić in odraščal na Crvenem krstu. Že pri sedemnajstih je opravil sprejemni izpit na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo ter postal njen najmlajši študent. Njegova prva velika filmska prelomnica je prišla leta 1967 z vlogo Džimija Barke v filmu Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo) režiserja Živojina Pavlovića. Lik mladega človeka z roba družbe mu je odprl vrata v kariero, ki je trajala približno pol stoletja.
Prle, ki je postal televizijska legenda
Za številne gledalce pa Dragan Nikolić ostaja predvsem Prle. Kultna franšiza Odpisani je spremljala skupino mladih ilegalcev v okupiranem Beogradu med drugo svetovno vojno. Nikolić in Voja Brajović sta kot Prle in Tihi postala eden najbolj prepoznavnih televizijskih dvojcev nekdanje Jugoslavije. Da priljubljenost serije ni zgolj nostalgija ene generacije, kaže tudi dejstvo, da je bila digitalno obnovljena in se še danes vrača na televizijske zaslone.
Prle je imel vse tisto, kar je občinstvo pozneje povezovalo tudi z Nikolićem: samozavest, humor, pogum in tisti težko opisljivi beograjski šarm. Ni deloval kot nedotakljiv junak, ampak kot človek iz soseske, ki se je po naključju znašel v velikih zgodovinskih dogodkih.
Podobno nepozaben je bil kot Branimir Mitrović Flojd v filmu Nacionalni razred (Nacionalna klasa) iz leta 1979. Mladi avtomobilski dirkač, ki bi rad živel po svojih pravilih, je postal eden njegovih zaščitnih znakov. Nikolić je znal igrati frajerje, ne da bi iz njih naredil karikaturo. Njegovi liki so bili samozavestni, a ne popolni, pogosto neodgovorni, toda skoraj vedno dovolj človeški, da jim je občinstvo odpustilo njihove napake.
Od Flojda do Popaja
Leta 1983 je prišla še ena vloga, brez katere si je njegovo kariero skoraj nemogoče predstavljati – Popaj v Balkan ekspresu. Zgodba o skupini malih prevarantov in tatov, ki se med nemško okupacijo skuša prebiti skozi življenje, je združila komedijo, vojno dramo, glasbo in izvrstno igralsko zasedbo. Popaj je postal eden tistih filmskih junakov, katerih prizore in replike so gledalci ponavljali še desetletja pozneje. Balkan ekspres je dobil tudi televizijsko različico, njegovi liki pa so ostali del popularne kulture vse do danes.
Toda Nikolića bi bilo krivično skrčiti na tri ali štiri kultne vloge. Njegova filmografija vključuje filme Kdo tam poje (Ko to tamo peva), Banović Strahinja, Zadnji krog v Monzi (Poslednji krug u Monci), Zbirni center (Sabirni centar), Zona Zamfirova in Turneja. Leta 1981 je za vlogo v filmu Banović Strahinja prejel zlato areno v Pulju, leta 2000 pa nagrado Pavle Vuisić za življenjsko delo.
Pomemben del njegovega življenja je bilo tudi gledališče. Od leta 1969 je bil član beograjskega Ateljeja 212, kjer je ustvaril vrsto odmevnih vlog. Njegov izjemni talent in karizma sta prestopila tudi regionalne meje. V osemdesetih letih je nastopal celo v pariškem Théâtre de la Ville, kjer je stal ob boku svetovno znanih filmskih ikon, kot sta bili Maria Schneider in Catherine Deneuve.
Gospod mangup, ki ga je občinstvo vzelo za svojega
Posebnost Dragana Nikolića je bila v tem, da se zvezdništva nikoli ni oklepal na način, ki bi ga oddaljil od občinstva. Ljudje, ki so ga poznali, so ga opisovali kot šarmerja, »gospoda mangupa« in človeka, ki je v Atelje 212 prihajal z nasmehom ter zgodbami s snemanj ali Save. Prav ta podoba – nekoliko boemska, urbana in sproščena – je postala skoraj neločljiva od njegovih vlog.
Velik del njegove življenjske zgodbe je bila tudi Milena Dravić, ena največjih igralk jugoslovanskega prostora. Skupaj nista bila le eden najbolj prepoznavnih igralskih parov, ampak sta desetletja predstavljala nekaj redkega v svetu slavnih – odnos, ki je preživel filmske premiere, gledališke odre in medijsko pozornost.
Dragan Nikolić je umrl 11. marca 2016 v Beogradu, star 72 let. Za njim je ostalo več kot sto filmskih, televizijskih in gledaliških likov ter generacije gledalcev, ki ga nikoli niso zares nehale gledati.
Morda je prav zato odgovor na vprašanje, zakaj ga občinstvo še danes ni pozabilo, tako preprost. Nikolić ni igral junakov, ki bi pripadali samo filmu. Dal jim je dovolj sebe, da so delovali kot ljudje, ki bi jih lahko srečali na ulici, v kavarni ali za sosednjo mizo. Prle, Flojd in Popaj so zato preživeli svoje zgodbe, Dragan Nikolić pa je ostal eden tistih obrazov, ki jih je težko ločiti od zgodovine jugoslovanskega filma in televizije.
