Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Rudanove pesmi so postale del spominov in prave himne več generacij. Nekatere danes zvenijo še glasneje kot nekoč. 16. oktobra se bo na razprodanem DeeJayTime Back In Time v ljubljanski Odiseji znova srečal z občinstvom, s katerim si deli desetletja glasbe in spominov. Z njim smo se pogovarjali o najbolj nepozabnih trenutkih v karieri, pravih prijateljih in pričakovanjih pred velikim spektaklom.

Miran, status legende slovenske glasbe ste si prislužili že v 80. letih, ko ste s skupinama Rendez-Vous in Pop Design podirali rekorde priljubljenosti in polnili dvorane. Kako se danes, z vsemi izkušnjami, spominjate tistega obdobja in trenutka, ko ste se zavedeli, da vaš glas pozna vsa Slovenija?

Na tisto obdobje gledam z veliko nostalgije in hvaležnosti. Bili so časi, ko se je vse dogajalo zelo hitro – snemanja, nastopi, turneje, dvorane ... Ko pa danes pomislim nazaj, se mi zdi najlepše predvsem to, da je glasba povezovala ljudi.

Mislim, da se pravzaprav nikoli nisem zares zavedal, da me pozna vsa Slovenija. Ko si mlad, samo delaš, poješ in uživaš v tem, kar počneš. Šele kasneje dojameš, kako velik pečat so pustile določene pesmi.

Osebni arhiv

V 90. letih je sledil velik in drzen preskok, ko ste pop ustvarjanje začeli združevati s takrat eksplozivno plesno sceno. Kako je prišlo do prvega stika z ekipo DeeJayTime in tistega prelomnega trenutka, ko sta z Deanom Windischem (Dean On The Mike) ugotovila, da imata skupno vizijo za popolnoma nov zvok?

Takrat je bilo vse skupaj zelo novo in zanimivo. Plesna glasba je prihajala z ogromno energije in Dean je znal to energijo zelo dobro začutiti. Ko sva začela sodelovati, sva hitro ugotovila, da se lahko moj vokal in njegov občutek za plesno glasbo zelo lepo dopolnjujeta. Ni bilo toliko razmišljanja, ampak bolj občutek: »Dajva poskusiti in videti, kam naju to pripelje.« In očitno naju je pripeljalo precej daleč.

Splošno znano je, da je iz teh prvih studijskih ur zraslo izjemno globoko in dolgoletno prijateljstvo z Deanom. V glasbenem svetu, ki je poln hitrih sprememb in minljivosti, sta vidva ostala zaveznika. Kaj je tisto, kar vaju po vseh teh letih še vedno drži tako tesno skupaj?

Predvsem iskrenost in zaupanje. Z Deanom se lahko pogovarjava o glasbi, življenju, neumnostih in tudi o resnih stvareh. Ni treba ničesar olepševati. Po toliko letih človeka že zelo dobro poznaš in veš, kdaj nekaj misli zares in kdaj samo provocira. (smeh) Mislim, da je pravo prijateljstvo ravno to – da lahko ostaneš to, kar si.

Osebni arhiv

Dean pogosto poudari, da za pravo prijateljstvo »da roko v ogenj«, in vidva sta to v preteklosti že večkrat dokazala. Kako pomembno je bilo za vas, da ste imeli v tistih najhitrejših in najbolj norih letih ob sebi človeka, ki mu lahko popolnoma zaupate tako na odru kot v zasebnem življenju?

Zelo pomembno. Ko se vse dogaja hitro in ko si veliko na poti, je zlata vreden človek, za katerega veš, da mu lahko zaupaš. Na odru moraš z nekom dihati kot eno, zasebno pa je še toliko bolj pomembno, da veš, kdo stoji ob tebi. Dean je eden tistih ljudi, za katere lahko rečem, da so ostali tudi takrat, ko ni bilo reflektorjev.

Skupaj sta ustvarila nekatere vaše največje uspešnice, nekatere iz prejšnjega obdobja vašega ustvarjanja pa sta preoblekla v plesne zvoke. Kako ste kot izkušen vokalist sprejemali te hitre, udarne »unc-unc« ritme, ki jih je produciral in serviral Dean z ekipo DeeJayTime?

Na začetku je bilo seveda malo drugače. (smeh) Prihajal sem iz drugačnega glasbenega okolja in moral sem se prilagoditi novemu načinu produkcije. Ampak ravno to mi je bilo všeč. Če glasbenik ves čas dela samo eno in isto, začne ponavljati samega sebe. Jaz sem vedno rad poskusil nekaj novega. In ko sem ugotovil, da lahko moj vokal deluje tudi na takšni energični podlagi, je bil to zame velik izziv in hkrati užitek.

Vaša pesem Na nebo, ki je nastala v sodelovanju z Deanom leta 2007, je že dobila status prave glasbene himne. Kakšen je bil tisti prvi občutek, ko ste stali na odru in poslušali, kako tisoče ljudi v en glas prepeva to pesem?

To je občutek, ki ga je zelo težko opisati. Ko začne peti občinstvo, izvajalec za trenutek skoraj ostane brez besed. Takrat veš, da pesem ni več samo tvoja. Postala je njihova. In mislim, da je to največ, kar lahko glasbenik doživi. Ko slišiš tisoče ljudi peti »Na nebo«, dobiš kurjo polt, ne glede na to, kolikokrat si že stal na odru.

Vaš vokal nosi izjemno čustveno globino, hkrati pa je odlično deloval v najbolj energičnih plesnih remiksih. Kako je potekalo delo v studiu z ekipo DeeJayTime, ko ste iskali tisto popolno ravnovesje med vašo interpretacijo in brezkompromisno plesno energijo?

Veliko je bilo poslušanja, ponavljanja in popravljanja. Ekipa je zelo dobro vedela, kaj želi doseči, jaz pa sem želel, da vokal kljub vsemu ostane prepoznaven in čustven. Najti moraš točko, kjer produkcija ne požre pevca in kjer pevec ne ustavi energije produkcije. Ko se to poklopi, nastane nekaj posebnega.

Danes se zdi, da je nostalgija močnejša kot kadarkoli prej. Ljudje se z neverjetnim žarom in hrepenenjem vračajo k glasbi zlatih 90. in 2000. let. Kaj menite, da je tisti ključni element tega obdobja, ki današnji glasbi morda manjka?

Morda ravno iskrenost in čas, ki smo ga bili pripravljeni dati pesmi. Takrat si moral pesem poslušati, jo vzljubiti in ponotranjiti. Danes je glasbe ogromno in vse pride do nas v nekaj sekundah. Takrat so pesmi postale del naših življenj. Povezujemo jih s prvimi ljubeznimi, zabavami, prijatelji, potovanji ... Zato se ljudje danes ne vračajo samo k glasbi, ampak k svojim spominom.

Ko govorimo o nostalgiji in »srčnih veteranih«, se zdi, da ne gre samo za poslušanje glasbe, temveč za podoživljanje celega obdobja brezskrbnosti in skupnosti. Kako vi osebno čutite to neverjetno pripadnost generacije, ki je odraščala ob vaših hitih?

To je zame eden najlepših delov vsega tega. Ko me danes nekdo ustavi in mi pove, da je ob določeni moji pesmi spoznal svojo ženo ali da so jo poslušali na zabavah s prijatelji, se zavem, da smo bili na nek način del njihovih življenj. In oni so bili del mojega.

Glasba je tukaj naredila nekaj čudovitega, povezala nas je za desetletja.

Ta neuničljiva energija in vajino prijateljstvo sta temelj prihajajočih dogodkov. 16. oktobra letos se obeta spektakel DeeJayTime Back In Time S Prijatelji v ljubljanski Odiseji, ki je bil razprodan že avgusta. Kakšni občutki vas prevevajo ob zavedanju, da občinstvo po vseh teh letih razgrabi vstopnice samo zato, da bi z vami ponovno dihalo kot eno?

To je res neverjeten občutek. Ko vidiš, da je dogodek razprodan tako hitro, se lahko samo zahvališ ljudem. Po toliko letih še vedno pridejo, pojejo, plešejo in nam dajo občutek, da vse to še vedno živi. Zame je to največja nagrada. Takšnih večerov se človek resnično veseli.

Nastopiti pred množico, ki točno ve, kaj lahko pričakuje od naveze Miran Rudan in DeeJayTime, nosi posebno odgovornost. Kako se s takšno kilometrino in po tolikih letih še vedno pripravite na takšen večer, da je energija na vrhuncu?

Kilometrina pomaga, ne pomeni pa, da lahko prideš na oder nepripravljen. Vedno se pripravljam tako, kot da je koncert prvi. Poskrbeti moraš za glas, formo, počitek in predvsem za pravo razpoloženje. Potem pa pride oder in tam moraš dati vse od sebe. Če občinstvo pride z energijo, jim jo moraš vrniti še več.

Zaradi izjemnega povpraševanja po oktobrskem dogodku je že razpisan dodatni termin, veliki DeeJayTime Back In Time Carnival, ki bo 6. februarja 2027.

Kaj po vašem mnenju naredi te dogodke tako magične, da ljudje želijo to izkušnjo ponavljati znova in znova?

Mislim, da je čar v energiji, glasbi in ljudeh. Ko se zbere toliko dobre volje, nostalgije in komadov, ki jih vsi poznamo, enostavno pozabiš na vsakdan. In ko enkrat doživiš takšno vzdušje, se hočeš še vrniti.

Ko bosta z Deanom ponovno stala na istem odru in ko bodo zazveneli tisti legendarni akordi, komu v mislih oziroma kateremu obdobju svojega življenja boste posvetili tisti prvi pogled na razprodano dvorano?

V tistem trenutku bom verjetno pomislil na vse, kar smo skupaj preživeli. Pomislil bom tudi na vse ljudi, ki so bili takrat z nami in jih danes morda ni več med nami. In seveda na vse tiste, ki so ostali z nami skozi vsa ta leta. Ko vidiš polno dvorano ljudi, ki poznajo tvoje pesmi in jih pojejo skupaj s tabo, se zaveš, da vsa ta leta niso bila zaman. To je trenutek, ko si lahko samo hvaležen.

Kaj bi za konec sporočili vsem najboljšim poslušalcem na svetu in srčnim veteranom, ki so z vami prehodili to dolgo pot in že odštevajo dneve do ponovnega snidenja v Odiseji?

Brez vas teh vseh let in vseh teh pesmi ne bi bilo. Vi ste tisti, ki ste naše pesmi ponesli naprej in jim dali življenje. Želim, da skupaj pojemo, plešemo in se za nekaj ur vrnemo v tiste druge čase. Naj bo to naš skupni večer in naš spomin. Mi bomo dali od sebe vse, kar imamo. Se vidimo v Odiseji – in zapojmo skupaj na ves glas!

topevent.si