Instagram

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Hrvaška zasedba Svemirko, ki si je v zadnjem desetletju z edinstveno mešanico synthpopa, indie popa in melanholičnih melodij ustvarila zvesto občinstvo po vsej regiji, se te dni mudi v Sloveniji. V petek bodo namreč nastopili na festivalu ŠMENT v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer je v preteklosti že odigrala nekaj svojih najuspešnejših koncertov.

Pred nastopom smo se pogovarjali s frontmanom Markom Vukovićem, ki je odkrito spregovoril o manj bleščeči plati glasbenega poklica, prihodnosti zasedbe in skupnem kulturnem prostoru nekdanje Jugoslavije, ki po njegovem prepričanju kljub državnim mejam še vedno obstaja.

Če bi morali Svemirko predstaviti nekomu, ki vas še nikoli ni poslušal, pri tem pa ne bi smeli uporabiti nobene glasbene zvrsti, kaj bi mu povedali?

Čudna glasba za ples v temi in kakšno solzo.

Od izida prvega albuma Vanilija je minilo skoraj desetletje, nekatere vaše pesmi pa so medtem dobile skoraj kultni status. Katera vas je s svojim »življenjem« po izidu najbolj presenetila? Za katero niste pričakovali, da jo bodo ljudje tako vzeli za svojo?

Pravzaprav me je presenetila vsaka. Zagotovo Žena od vanilije. Ne morem z gotovostjo reči, ali je bilo še kaj podobnega. Več je tistih pesmi, za katere sem mislil, da bodo uspešnejše, pa na koncu niso bile. Na primer Lako je voljeti z albuma Skalamerija. Nisem dober v napovedovanju ...

Marko, precej odkrito ste govorili o tem, da vas je glasbena industrija skozi leta nekoliko ohladila od glasbe in da je danes ne poslušate več tako pogosto. Kaj se zgodi z ljubeznijo do glasbe, ko ta postane služba? Ste morali po premoru znova odkriti, zakaj jo sploh želite ustvarjati?

To je zelo dobro vprašanje in zagotovo ena od pasti. Ljubezen do glasbe kot take nikoli ni bila vprašljiva. Vse, kar jo spremlja, pa je lahko včasih preveč. Koncerti, vaje, medijske obveznosti, tehnične težave in podobno znajo biti precej obremenjujoči. Mislim, da je tako pri vsakem poklicu, zato se ne bi preveč pritoževal.

Človek mora preprosto vedno znova iskati nove zorne kote, s katerih gleda na stvari, in to je proces. Včasih moraš znati pretentati samega sebe. Podobno težavo so imeli Beatlesi. Premostili so jo tako, da so si izmislili skupino Sgt. Pepper's in prevzeli njeno vlogo ter ustvarili album, kot da bi bili povsem druga skupina. Nekaj podobnega sem tudi sam poskusil s projektom BOFL in lahko rečem, da je to dobra fora.

Niko Časar

Ko ste govorili o novi glasbi, ste napovedovali temačnejši, ostrejši in manj »umirjen« Svemirko. Omenili ste celo možnost, da del starega občinstva nad spremembo ne bo navdušen. Kako daleč ste pripravljeni iti v sledenju lastni ustvarjalni radovednosti, če veste, da bi lahko s tem izgubili del poslušalcev, ki vas spremljajo od začetka?

Od tega sem odstopil oziroma sem te ustvarjalne težnje prenesel v drug projekt, že omenjeni BOFL. Nove pesmi Svemirka bodo v slogu starih, vendar vseeno nekoliko drugačne in morda bolj sveže.

Nekako mi ne ustreza, da bi na koncertih mešal nežne synthpop pesmi z grunge skladbami. To je težko povezati tako z vidika vzdušja kot tehnične izvedbe.

Svemirko je zanimiv tudi zato, ker vaše občinstvo že dolgo ni omejeno zgolj na Hrvaško. Dejali ste celo, da je nekdanja Jugoslavija za glasbenika pravzaprav »en prostor«. Imate po vseh teh letih koncertiranja občutek, da skupni glasbeni prostor še vedno obstaja, čeprav skupne države že desetletja ni več?

Prostor nekdanje Jugoslavije v kulturnem smislu še vedno obstaja, saj ljudje spremljajo isto kulturo. Glasba, filmi in druge umetnosti ne poznajo državnih meja.

Poleg tega je na ta prostor nujno gledati kot na celoto, saj je vsaka država zase premajhna za kakšno resnejšo zgodbo. Nastopati moraš tako v Ljubljani kot v Skopju, Beogradu, Zagrebu, Podgorici in Sarajevu, da lahko sestaviš kakšnih 50 koncertov na leto.

Še zanimiveje je, da velik del ljudi, ki danes na koncertih v Ljubljani, Zagrebu ali Beogradu skupaj prepevajo iste pesmi, Jugoslavije sploh ni doživel. Kaj po vašem mnenju danes povezuje to generacijo poslušalcev? Jezik, internet, skupna kultura ali preprosto dobra glasba?

Povezuje nas veliko stvari. Jezik, način razmišljanja in življenjski slog. Internet je to povezanost zagotovo še okrepil.

Ne bi se rad spuščal v politične vode. Zgodovina je zgodovina in treba jo je spoštovati ter poznati, vendar mislim, da ni nič slabega v tem, da se ljudje povezujejo.

Niko Časar

Ko pogledate današnjo glasbeno sceno od Slovenije prek Srbije ter Bosne in Hercegovine do Severne Makedonije, kdo se vam trenutno zdi zares zanimiv? Koga bi priporočili nekomu, ki želi odkriti, kaj zanimivega trenutno nastaja v regiji?

Od domačih skupin največ poslušam Čuvarkuću in Vizelj. Pred dnevi sem slišal tudi eno zelo dobro skupino, ki se imenuje Vertigo in prihaja iz Niša.

Vaša besedila so pogosto dovolj intimna, da jih ljudje razumejo zelo osebno. Ste kdaj slišali poslušalčevo interpretacijo svoje pesmi in ugotovili, da je v njej našel nekaj, česar sami med pisanjem sploh niste želeli sporočiti?

Bilo je že najrazličnejših interpretacij in vedno jih je zanimivo slišati, vendar se ljudje pogosto spustijo v tako globoke analize, da se mi jih ne ljubi vedno poslušati. Kljub temu imajo ljudje pravico do svoje interpretacije, zato naj kar interpretirajo!

V Ljubljano se 6. novembra vračate na festival ŠMENT v Kino Šiška. Kako se je skozi leta spreminjal vaš odnos s slovenskim občinstvom? Se koncerti pri nas po čem razlikujejo od nastopov drugod v regiji?

V Sloveniji nam je vedno lepo, na Kino Šiška pa nas vežejo še posebej lepi spomini. Tam smo imeli nekaj svojih najuspešnejših koncertov, pa tudi sam prostor je fantastičen.

Lahko rečem, da ima Slovenija zagotovo najboljšo opremo in najboljše koncertne prostore s tehničnega vidika. Občinstvo je lahko zelo različno, vendar gre večinoma za prijazne in dobronamerne ljudi, ki imajo glasbeni okus.

Predstavljajte si, da je leto 2036 in da bo kmalu minilo dvajset let od izida albuma Vanilija. Kaj bi si želeli, da bi ljudje takrat rekli ob omembi Svemirka? In kaj nikakor ne bi želeli postati?

2027*
Želel bi si, da bi rekli, da smo še vedno dobri. Nikakor pa ne bi želel postati kakšen star dedek, ki ne ve, kdaj je čas, da se umakne z odra. (smeh)