Anabel album posnela med žalovanjem: "Občutke sem ujela v časovno kapsulo"
Kmalu bo minilo celo desetletje, odkar je slovenska pevka Anabel na Poprocku 2017 dodobra opozorila nase in zmagala s pesmijo Ob kavi. Deset let pozneje je izdala svoj prvenec Na polici, ob tem smo z njo klepetali tudi mi.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Anabel, naj začnem pogovor s tem, da ti čestitam za prvega otroka, kot si album poimenovala sama. Kakšni so občutki zdaj, dober teden po izidu, ko si že dobila številne odzive in komentarje?
Zdi se mi, kot da sem s sebe odvrgla nahrbtnik, ki je tehtal celo tono! Zelo dolgo sem delala na tem albumu in tako dolgo sem govorila, da bo kmalu, da bo kmalu, da bo kmalu ... Zdaj, ko je izšel, se mi zdi, da sem zadihala. Res so to noro prijetni občutki, še posebej zaradi lepih odzivov, ki sem jih dobila. Seveda me hkrati že skrbi, kako se bo prijel, a se poskušam prav namensko opominjati, da moram v tem trenutku uživati. Konec koncev sem na porodniški (smeh)!
Album boš v kratkem predstavila tudi na koncertu, kajne?
Res je, 23. oktobra prihajam v ljubljanski Orto bar. O koncertu, kakršen se obeta, sem sanjala že, ko sem imela 15 let in sem začela pisati pesmi. Želim si, da bi izgledal tako, kot da sem sama v svoji sobi, kjer pišem te pesmi, da razložim vsebino pesmi, njihov pomen, zakaj so nastale.
Še posebej se koncerta veselim, ker sta za menoj dve leti premora, ko nisem nastopala in igrala, zato se mi zdi, kot da je to nek nov začetek, nova Anabel. Ampak ta ne bo skakala po odru, kot sem včasih, ampak je ta bolj odrasla.
Kot si omenila sama, pesmi pišeš že od petnajstega leta, hkrati pa bo kmalu minilo deset let, odkar si zmagala na Poprocku. Kako doživljaš to minevanje časa?
Koncept časa je nenavaden. V nekem trenutku se mi zdi, kot da sem zmagala pred mesecem dni, spet drugič mislim, da ni minilo le deset let, temveč dvajset!
V vsem tem času se je namreč toliko stvari spremenilo, ogromno sem doživela ... Bolj sem začela o tem razmišljati pred nekaj leti, ko je Eva Boto slavila svojo obletnico kariere. In že takrat sem razmišljala, če bom deseto obletnico kariere tudi sama proslavila na nek poseben način. In zdaj ko je izšel ta album, se mi zdi, da zagotovo bom. Mislim, da lahko brez težav rečem, da sem ponosna nase in na vse, kar sem že naredila, je pa res, da sem še dokaj mlada in da so morale neke stvari dozoreti, preden sem jih poslala v svet.
Lahko torej rečemo, da so pesmi, ki so na novem albumu, nekakšen zbir vsega, kar se ti je zgodilo v vseh teh desetih letih?
Ja, a moram poudariti, da gre za res majhen izbor pesmi. Precej veliko pišem, zato je ostalo še veliko drugih, prav tako sem gledala, da so slovenske, saj sem v preteklosti pretežno pisala v angleškem jeziku. Potem pa sem se nekaj let nazaj odločila, da bom pisala v slovenskem jeziku. Slovenščina je zelo lep jezik in moram priznati, da sem dosti bolj ponosna nase, ko napišem pesem, ki mi je všeč, v slovenščini kot pa v angleščini.
V zadnjih desetih letih si šla tudi čez težke preizkušnje. Kako se je to pokazalo na albumu?
Med snemanjem albuma mi je umrla mami in mislila sem, da bomo najprej z ekipo naredili pavzo. Ko se to zgodi, žaluješ, tvoje telo žaluje, v bistvu trpi čisto vse. Tudi v glasu se sliši, čuti.
Potem pa sem se namensko odločila, da nadaljujem. Na nek način nisem želela prekiniti procesa ustvarjanja in ja, album sem posnela v obdobju močnega žalovanja, kar se na albumu tudi sliši, a morda je prav zato bolj surov. Ni perfekten, ker nismo nič popravljali; morda bi lahko kje boljše zapela, popravila pol tona, a nekako sem bolj ponosna na to, da sem bila sposobna narediti to, kar sem.
Veselim se drugega albuma, ko bom mogoče bolj OK. Zanimivo bo videti, kaj bo takrat prišlo ven. Ampak sem vesela, da sem vse te zdajšnje občutke z albumom ujela v neko časovno kapsulo in na to sem ponosna.
Ko že govoriva o družini, vem, da si zelo povezana tudi s svojim bratom dvojčkom. Če se ne motim, živi v Londonu, kako ohranjata to vez?
Osebno se res manj vidiva, a slišiva se vsak dan. Danes k sreči obstajajo številne možnosti, da ostanemo povezani tudi na daljavo. A pogosto se tudi obiskujeva; on pride sem, jaz grem v London ... Na veliko dogodkov greva skupaj in mislim, da zelo dobro izkoriščava čas, ki nama je dan skupaj.
Ampak ja, slišiva se čisto vsak dan. Pred nekaj dnevi me je poklical prek videopovezave, jaz pa sem izgubila glas. Pa sva vseeno govorila; no, on je govoril (smeh), jaz pa sem poslušala. Lepo je, ker vem, da je tukaj zame in jaz zanj.
Kako pa je on komentiral tvoj album?
On je spremljal ves proces; vse te pesmi je slišal v vseh možnih oblikah, od prvega dema do vseh sprememb, ki so sledile. Lepo je, ko je nekdo tako stoodstotno prepričan vate in ko te nesebično podpira. Če najdeš eno tako osebo na svetu, si lahko zelo srečen. Zelo sem vesela, da ga imam, ker vem, da mi bo vedno stal ob strani.
Album se imenuje Na polici. Kako je prišlo do tega naslova?
Najprej sem napisala pesem Na polici in takoj, ko sem ta naslov spregovorila naglas, sem si rekla, da je to to. To je naslov albuma. Povezala sem se z njim, tudi vse te pesmi sem kar nekaj časa odlagala na neko polico v svoji glavi in čakala, da pride pravi čas zanje. Tako da se je s tem naslovom res vse poklopilo.
Dolgoletni projekt je torej končan, album je zunaj. Kaj pa zdaj, kaj sledi?
Najprej koncert, ki sem ga omenila, potem pa si želim posneti več videospotov za pesmi, ki so na albumu. Zdi se mi, da lahko na tak način res pokažem svojo kreativo.
Sicer pa si želim tudi še dodatno povezati s svojim bandom, ker imam zdaj povsem nov band. Potem pa seveda še drugi koncerti in ustvarjanje naprej. Album je bil le prvi korak, potem pa gremo naprej. Ampak nikamor se mi ne mudi.
