Tako zdaj živi zmagovalka Slovenskega top modela, srečo je našla z žensko
Majo Fučak je slovenska javnost spoznala leta 2010, ko je kot 16-letnica osvojila naziv Slovenski top model. Ta ji je odprl vrata v svet mode po vsem svetu, 15 let pozneje pa je njeno življenje precej drugačno.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pisalo se je leto 2010, ko je bila svetovna javnost navdušena nad resničnostnimi šovi, eden izmed najbolj priljubljenih pa je bil modni šov America's Next Top Model, ki se ga je leta 2003 domislila supermanekenka Tyra Banks. V njem je želela najti naslednje dekle, ki bi postalo veliko ime v svetu mode, naslednji top model, ki bi ga poznali vsi. Omenjeni šov je do leta 2010 nanizal že 13 uspešnih sezon, prav tako pa so ga 'posvojile' številne druge države, kjer so organizirali svoje različice. Leta 2010 smo svojo prvo in edino sezono spremljali tudi Slovenci.
V njem je slavila Koprčanka Maja Fučak, ki je imela takrat komaj 16 let, zdaj pa priznava, da takrat o modi ni razmišljala. Še več, niti ene epizode priljubljenega šova America's Next Top Model ni videla, ko jo je nekega dne pred ljubljansko srednjo šolo za fotografijo, ki jo je v tistih letih obiskovala, opazila fotografinja. Predlagala ji je, da se prijavi v šov, ostalo pa je zgodovina; Maja je nekaj mesecev pozneje zmagala in osvojila naziv slovenskega naslednjega top modela. Po tem je daljše obdobje preživela v tujini, a o tem obdobju ni pogosto govorila. Zdaj smo z njo klepetali mi.
Maja, več kot poldrugo desetletje je minilo od tvoje zmage v šovu Slovenski top model. Kako se zdaj spominjaš tistega obdobja?
V tistem obdobju sem obiskovala srednjo šolo za fotografijo in oblikovanje in spomnim se, da smo bili med odmorom zunaj, ko je do mene nenadoma pristopila Mimi Antolović in me vprašala, če sem kdaj razmišljala, da bi postala model.
Vprašanje me je precej presenetilo in odgovorila sem ji, da ne. Takrat sem imela zobni aparat, niti nisem bila tako visoka, saj sem zrasla pozneje, imela sem komaj 16 let ... Ona pa mi je predlagala, da me vseeno fotografira in mi dala podatke, kako se lahko prijavim v šov.
Potem sem poklicala mamo in ji povedala, kaj se je zgodilo in jo vprašala za mnenje. Mama mi je potem rekla, da naj poskusim, zakaj pa ne. In potem sem se res prijavila. Prišla sem čez prvi krog in nato drugi, tretji ... in potem sem bila v šovu (smeh).
Kako pa se spominjaš samega šova?
Iskreno ne razmišljam več o njem, res že dolgo nisem mislila nanj. Najbolj se spomnim tega, da sem imela problem s tem, ker sem že v osnovi zelo introvertirana oseba. To ustvarjalcem šova seveda ni všeč, saj želijo, da se dogaja, zato so me ves čas spodbujali, da se bolj odprem. Nisem pa bila tekmovalna, ker zmaga res ni bila moj cilj. Bila sem najstnica, bilo je poletje, vozili so nas sem in tja, doživele smo lepe izkušnje in to mi je bilo dovolj.
No, ampak očitno je bil ta pristop v redu, ker si na koncu zmagala.
Ja. Ne vem, kaj se je zgodilo, zakaj so izbrali mene. Še zdaj mi ni jasno (smeh). Jaz osebno sem menila, da bo zmagala Nika, meni je bila zelo všeč, visoka, lepa, res primerna za tak šov. Kje ste mene našli s tistim aparatom? Po moje so morda ciljali tudi malo na zgodbo grdega račka, ki se prelevi v laboda.
Se potem tistega trenutka zmage sploh spominjaš?
Vse je malo megleno. Večino šova smo posneli poleti, zadnji del pa šele nekaj dni pred predvajanjem, da ne bi informacija o tem, kdo je zmagovalka, ušla v javnost. Spomnim se, da se je razlika najprej pokazala v šoli: od tega, da te nihče ne pozna, do tega, da so vsi okrog tebe, te sprašujejo, želijo govoriti s tabo ... Potem pa pridejo še intervjuji in medijska pojavljanja in pri šestnajstih moraš vse to delati sam. Ko zdaj razmišljam za nazaj, se mi to ne zdi primerno, dejansko si povsem izpostavljen, a ne veš, kako se s tem soočiti.
Moram pa poudariti, da je bil šov korektno narejen, niso nas želeli na silo skregati, nič ni bilo umetno narejeno ali karkoli takega.
In potem se je vse spremenilo.
Tako je, potem se mi je dejansko svet obrnil na glavo. Z zmago je prišla tudi neka nova samozavest, s katero verjameš, da lahko dosežeš vse, kar si zamisliš.
V sklopu nagrade sem dobila svojo prvo pogodbo z Alenom Kobilico, ki mi je uredil delo v Milanu. Tam sem ostala dve leti, potem pa sem imela tudi Milana dovolj, saj se ni nič premaknilo. V svetu mode je ogromno stvari, ki se morajo poklopiti, da res uspeš: malo moraš imeti srečo, spoznati moraš pravega agenta, da ti odpre vrata najboljših agencij, malo je odvisno od tvoje višine, ker sama sem ves čas poslušala, da bi morala imeti par centimetrov več. Tudi tvoj obraz mora biti takšen, ki je primeren v tistem obdobju ... Res je veliko elementov, ki se morajo vsi poklopiti, da se tvoja kariera zares odpre.
Večino mojega dela so vključevala fotografiranja za kataloge in poziranje v show roomih. Po Milanu sem razmišljala, da bi poskusila v Parizu ali New Yorku, a se mi to ni zdelo smiselno, ker je bila moja višina vedno problem in od tega res ne odstopajo.
Potem pa sem odkrila drugo možnost: Azijo. Takrat sem se usmerila na vzhodni trg. Želela sem si še nekaj početi v tem svetu, želela sem potovati in spoznavati svet. Najprej sem bila v Bangkoku, ki me je navdušil in je še danes v mojem srcu. Tam sem bila osem mesecev, potem sem prepotovala še velik del Azije, med drugim Singapur, Hong Kong ... Potem sem se vmes spet vrnila v Milano, nekaj dela sem imela tudi na Kitajskem in v Mehiki, potem pa sem počasi zaključila z modelingom.
Katero svoje modno delo pa bi izpostavila, da si najbolj ponosna nanj?
Delo za Chanel v Bangkoku. Prišli so glavni odgovorni za to znamko, oni so me izbrali in res je bilo vse narejeno na visokem nivoju. Spomnim se, da je bila scena na nekem letališču, ki še ni obratoval, in res je bilo vse skupaj spektakularno. Spomnim se, da sem imela v tistem obdobju celo pirsing, ki jih ni motil, celo rekli so mi, naj ga pustim notri.
Tudi plačila so pri takšnih projektih visoka, če bi ves čas delala na takšnem nivoju, bi se dalo (smeh). So pa to dolgi dnevi, 14-urni delovniki in ni enostavno.
Tega ljudje pogosto ne vidijo, kajne? Vidijo le sprehod po modni brvi, končno fotografijo, ne razumejo pa vsega, kar se dogaja v ozadju?
Res je. Gre za ure in ure čakanja, med katerimi moraš biti prav tako neprestano fokusiran, sploh na Kitajskem je naporno, ker ti dajo ogromno sprememb oblačil eno za drugo ... V tem pa zagotovo vidim mladost kot prednost, ne vem, kako se s tem spopadaš, ko si starejši.
Kako pa je bilo potem, ko si se dokončno vrnila v Slovenijo in se je vse končalo?
Sprva mi je bilo prijetno, da imam nek konstanten urnik in mirne dni, zato sem konec koncev tudi sprejela odločitev, da se vrnem. A potem te spet začnejo srbeti prsti in vrne se tisti občutek, da moraš nekam it. Ko enkrat doživiš takšno življenje, imaš ves čas v sebi željo po neki spremembi.
Če si v tako majhnem mestu, kot je Koper, je sploh težko; že kot najstnica sem šla iz tega razloga v šolo v Ljubljano, tako da ja, vedno znova iščeš način, kam bi šel.
Pa si kljub vsemu srednjo šolo za fotografijo zaključila?
Sem.
Pa imaš še to ljubezen do fotografije, si se zdaj prestavila za objektiv?
Še vedno imam veliko ljubezen do fotografije in sem vesela, da sem našla nekaj, kar me res veseli, a profesionalno se s tem ne ukvarjam. Bojim se, da bi mi neprestano delo na tem področju vzelo to veselje, zato se s tem ukvarjam predvsem v smislu ustvarjanja vsebin, ki sem jih že ustvarjala za svojo spletno trgovino in zdaj tudi za družbena omrežja. Sem pa prepričana, da mi bo nekoč to znanje še prišlo prav.
V zadnjem obdobju si na družbenih omrežjih predstavila tudi svoj nov profil, ki se posveča prav potovanjem.
Ja, rada potujem in vsaj nekajkrat na leto tudi res nekam grem, zato sem si rekla, zakaj ne bi ljubezni do potovanj združila s svojo ljubeznijo do snemanja in ustvarjanja. To se je zdaj izkazalo za nek popoln miks vsega.
V preteklosti si že bila v odmevni zvezi, zdaj pa na družbenih omrežjih v sklopu svojih objav ne skrivaš, da si v zvezi z žensko. Kako je prišlo do tega?
Že v srednji šoli sta me zanimala oba spola in spomnim se, da tam, kjer sem se šolala, to ni bil nikakršen tabu, tudi bila sem že na zmenku s kakšno punco. Potem pa ja, večinoma sem imela fante, pri devetindvajsetih pa se je spet zbudila ta moja druga stran in sklenila sem preveriti, če je še kaj tam.
Takoj sem spoznala Karmen in res sem imela srečo z njo. Če ne bi bilo nje, ne vem, kaj bi se zgodilo; fantje so me precej razočarali, seveda bi se lahko to zgodilo tudi z žensko, a zdaj sva skupaj že skoraj štiri leta, od tega sva leto dni že zaročeni.
Tega nisem nikoli skrivala, ker se mi ne zdi, da bi bilo to nekaj, kar bi morala skrivati. Še več, mislim, da je o tem treba govoriti bolj naglas, ker so na tak način ljudje soočeni s tem, da obstajamo in da je to povsem normalno.
Kakšni pa so potem vajini načrti za prihodnost?
Predvsem v prihodnosti vidim še veliko potovanj, drugače pa niti sama ne vem, kaj se bo zgodilo, saj pustim življenju, da me preseneti. Zato pa mi lahko sledite in vidite, kaj počnem (smeh).
Za konec te seveda moram vprašati, kaj bi po vseh teh izkušnjah, o katerih sva govorila, svetovala dekletom, ki se zdaj podajajo v svet modelinga?
O tem pa večkrat razmišljam. Če to vidiš kot neko avanturo, mogoče. Postavi svoje meje, ne pusti se izkoriščati, predvsem finančno, pa seveda tudi kako drugače ne. In vedno imej neko rezervo, ne stavi vse samo na to.
Preberite tudi:
