Poslovnež in nekdanji dirkač o ljudeh brez vizije, ki zavirajo Slovenijo
Matjaž Tomlje je človek, čigar življenjsko zgodbo bi težko spravili v eno samo knjigo. Od otroštva v Dolenjskih Toplicah, kjer je sanjal o avtomobilčku iz vaške trgovine, ga je pot vodila v svet avtomobilskih dirk, do tretjega mesta v svojem razredu na legendarni dirki 24 ur Le Mansa, sodelovanja z Walterjem Wolfom in poslovnih projektov, povezanih s svetom prestiža.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes, pri 71 letih, mu idej še vedno ne zmanjka. Glasno opozarja na težave slovenskega prometnega sistema, predlaga spremembe pri izobraževanju voznikov in si prizadeva za projekte, ki bi po njegovem prepričanju koristili širši družbi.
Toda za človekom, ki je velik del življenja posvetil hitrosti, tehniki in ustvarjanju, se skriva tudi sogovornik, ki ga vse bolj zaposlujejo vprašanja o človekovem obstoju.
Kaj nas v resnici osrečuje? Koliko svoje življenjske poti lahko usmerjamo sami? In kaj ostane, ko materialni uspeh izgubi svojo nekdanjo privlačnost?
O tem piše tudi v avtobiografiji Vse je usoda.
Z njim smo se pogovarjali o otroštvu, avtomobilih prihodnosti, slovenskih cestah, umetni inteligenci, bogastvu in spoznanjih, do katerih ga je pripeljalo življenje.
O slovenskih odločevalcih govori brez olepševanja, o svetu prestiža z občudovanjem ustvarjalnosti, o lastnih dosežkih pa s prepričanjem, da mu je bilo marsikaj v življenju preprosto dano.
Ko človek prebira vašo avtobiografijo in spremlja vašo življenjsko pot, dobi občutek, da bi bilo v njej dovolj gradiva za več življenj. Spoznamo fanta iz Dolenjskih Toplic, avtomobilskega dirkača, poslovneža, človeka iz sveta prestiža in danes nekoga, ki se vse bolj posveča tudi duhovnim vprašanjem. Kaj povezuje vse te različne Matjaže?
Poglejte, človek se v vsakem obdobju življenja spreminja. V mladosti so ti pomembne predvsem materialne stvari. Gledaš filme, prebiraš revije in knjige, spremljaš, kaj vse ljudje dosegajo, in tudi sam si želiš nekaj ustvariti, nekaj doseči.
Potem pa z leti dozorevaš. Srečaš tudi ljudi, ki te česa naučijo in ti odprejo drugačen pogled na življenje.
V vedskih spisih pravijo, da takrat, ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Moj učitelj je bil Zdenko Dumančić.
Ob njem sem začel spoznavati, da ne obstaja samo materialno življenje, ampak še nekaj drugega. In tako sem postal drugačen človek. Danes mi je to izjemno pomembno.
Vsak dan vsaj eno uro posvetim izobraževanju in preučevanju teh vprašanj. To me najbolj osrečuje.
Seveda pa se zavedam, da moram biti pri govorjenju o teh stvareh nekoliko prizemljen.
Če bi vam povedal prav vse, kar razmišljam, bi marsikdo rekel: »Pa saj temu človeku se je zmešalo!« Zato moram paziti, kako o tem govorim, da ljudje ne dobijo napačnega vtisa.
V avtobiografiji se veliko vračate v otroštvo. Danes ima otrok, ki ga navdušujejo avtomobili, na voljo skoraj neomejen svet igrač, simulatorjev, računalniških iger in informacij. Vi pa ste sanjali o avtomobilčku iz izložbe vaške trgovine, ki je bil za družino prevelik luksuz. Je mogoče prav takšno pomanjkanje v vas spodbudilo več domišljije in ustvarjalnosti?
Mislim, da ne. Ne bi rekel, da me je poganjalo prav to, da nečesa nisem mogel imeti. Te stvari so mi bile preprosto všeč in boril sem se, da bi prišel do njih.
Marsikaj mi je bilo dano, seveda pa se mi niso uresničile vse želje. Če bi se nam v življenju uresničilo čisto vse, bi bilo prelepo.
Vedno poudarjam tudi nekaj drugega: če človek kaj pretrpi, se mu potem zgodi tudi kaj lepega. Ne morejo se ti dogajati samo lepe stvari.
Tistega avtomobilčka pa se še danes zelo živo spominjam.
Spomnim se tudi, da so mi ga nekoč gostje prinesli za darilo, starši pa so rekli, da ga bodo odnesli v vaško trgovino in prodali, ker je zame predraga igrača.
Sam sem se sicer najraje igral z lesenim klocem, ki sem ga imel za buldožer.
Danes imamo tudi v naši družini majhne otroke in vidim, kako se jim kupuje vse mogoče, tudi zelo drage igrače. Sam poskušam to nekoliko zavirati, ampak preprosto ne gre.
Danes je otroka verjetno tudi precej težje obvarovati pred razvajenostjo, saj mu je skoraj vse dosegljivo.
Industrija na trg pošilja neverjetne količine izdelkov. Hkrati se znanje vsak dan množi. Tudi v knjigi, ki jo preučujem, piše, da se bo znanje množilo. Vsak dan lahko pričakujemo nove izume.
Če ostaneva pri avtomobilih: prihajajo samovozeča vozila, umetna inteligenca bo delala čudeže. Samo rekli boste, kaj želite, da se zgodi, in to se bo zgodilo.
Že kot otrok pa niste bili zadovoljni zgolj z opazovanjem stvari. Ko ste videli žičnico na Vogel, ste doma poskušali izdelati svojo. Želeli ste razumeti, kako stvari delujejo, in jih tudi sami ustvariti.
Kot otrok sem izdeloval helikopter, poskušal sem narediti avtomobil, na kolo Pony pa sem želel namestiti motor.
Po vaseh sem iskal stare pomožne motorje Dongo, ki so se lahko pritrdili na kolo. Enega smo našli, vendar ga nismo znali zagnati.
Starši se niso posebej posvečali temu. Bili so zaposleni, imeli so svoje službe. Tudi avtomobil sem začel izdelovati iz lesa, vendar mi je spet manjkal motor.
Prav zaradi teh izkušenj danes svoji hčerki govorim, naj se čim več posveča svojemu otroku, predvsem v prvih šestih letih.
Naj bo z njim, naj ga uči. To so izjemno pomembna leta, v katerih se otrok ogromno nauči prav od staršev.
Pri zgodbi z motorjem Dongo ste v knjigi zapisali, da bi potrebovali samo nekoga, ki bi vam pomagal uresničiti zamisel. Koliko nadarjenosti in dobrih idej po vašem mnenju ostane neodkritih samo zato, ker mladi ob pravem času ne srečajo pravega učitelja?
Mladim je treba prisluhniti, stopiti do njih in jim pomagati. Sam danes pomagam študentom v Mariboru, ki izdelujejo svojo formulo.
Sem njihov sponzor in moram reči, da so zelo, zelo dobri.
Danes lahko denimo izdelamo avtomobil, ki sploh ne potrebuje več klasične volanske gredi.
Vse lahko deluje elektronsko, ko se ukazi prenašajo elektronsko in se moč razporeja na posamezna kolesa.
Sam sem pripravil tudi projekt letala, ki bi lahko vzletelo z dvorišča ali terase in letelo s hitrostjo 800 kilometrov na uro.
To je zdaj predvsem vprašanje investicije. Sin me sprašuje, kdaj bomo začeli projekt uresničevati.
Ampak veste, kaj je zanimivo? Jaz sem s tem letalom že letel.
Kako to mislite?
V svojem umu. Projekt sem izdelal, vse sem si predstavljal in v mislih sem s tem letalom že letel 800 kilometrov na uro.
Podobno je s formulo ena. Nekateri mi rečejo, da mi ni uspelo postati voznik formule ena. Toda jaz sem formulo ena tudi zares vozil, poleg tega pa sem jo vozil še v svojem umu.
In doživetje v umu je lahko celo bolj pristno kot tisto v materialnem svetu.
Je takšna sposobnost vizualizacije nekaj, kar ste razvili z leti, ali vas spremlja že od nekdaj?
Tega ne vem. Vem pa, da me stvari zanimajo. Rad jih preučujem, se učim in pri tem uživam. Imam srečo, da delam stvari, ki jih rad počnem.
Moram pa priznati, da je pri vsakem poslu tudi težji del. Vsako stvar, ki sem jo ustvaril, sem moral tudi prodati.
In prodaja je najtežji posel. Skoraj bi rekel, da je nekaj težje prodati kot narediti.
Prodaja je neke vrste prostitucija. Tega imam pri svojih letih že res čez glavo. Pa moram še danes koga poklicati in mu reči: »Poslušaj, bi ti to kupil? Poglej, dal ti bom dobro ceno, pa bomo nekaj naredili.«
Brez prodaje pač ne moreš uspeti v poslu.
V avtomobilskem športu ste dosegli nekaj, kar je za slovenskega dirkača še danes izjemen uspeh. Leta 1994 ste na dirki 24 ur Le Mansa osvojili tretje mesto v svojem razredu. Bi lahko mlad slovenski dirkač danes ponovil podobno pot?
Jaz pravim, da ne, čeprav je seveda vse mogoče. Danes tudi sam pomagam mladim dirkačem in vidim, kako težko je.
Ko sem bil sam dirkač, mi je bilo marsikaj dano. Moj prvi veliki sponzor je bila multinacionalka Reynolds Tobacco z znamko Camel.
Od Američanov sem dobil toliko denarja, da se ti zmeša. Pa sem prihajal iz Jugoslavije! Neverjetno.
Ampak tudi tu je šlo za splet okoliščin. Takrat so na našem trgu delali velike posle, imeli so ogromne oglaševalske proračune in lahko so vlagali v šport.
Pozneje sem dobil tudi veliko sponzorstvo avstrijske multinacionalke OMV. Želeli so prodreti na trg z novim oljem in so bili pripravljeni investirati.
Imel sem srečo oziroma mi je bilo usojeno, da sem se znašel ob pravem času na pravem mestu. Danes pa bi rad podobno priložnost omogočil drugim.
Želel bi zainteresirati kakšno veliko slovensko podjetje, denimo Telekom ali Petrol, da bi podprlo mlade dirkače. Toda zanimanja ni.
Ne delujete kot človek, ki bi pretirano idealiziral preteklost. Pa vendar: je imel avtomobilski šport nekoč več romantike, kot je ima danes?
Seveda! Bil je veliko bolj romantičen in pristen.
Poglejte formulo ena, ki predstavlja najvišjo raven avtomobilskega športa. Danes ni več toliko pomemben sam motor oziroma agregat, ampak predvsem aerodinamika in to, kako je z njo usklajeno podvozje.
Nekoč so bile v ospredju konjske moči in seveda vozniško znanje.
Tudi danes je voznik še vedno izjemno pomemben. Vidite lahko, da je v isti ekipi en voznik lahko skoraj sekundo hitrejši od drugega.
Toda tudi najboljši voznik ne more narediti ničesar, če njegov avtomobil ni dovolj hiter.
Avtomobilska industrija se vse bolj razvija v smeri, v kateri človek del odločitev prepušča tehnologiji, nazadnje pa bo morda vozilo upravljala povsem sama. Vi avtomobil doživljate tudi čustveno, kot nekaj več od prevoznega sredstva. Kaj izgubljamo, ko avtomobil vse manj potrebuje voznika?
Avtomobile moramo razdeliti v dve skupini. Eno so vozila, ki jih nujno potrebujemo za prevoz od točke A do točke B. Drugo pa so avtomobili za užitek.
Neko bavarsko avtomobilsko podjetje ima slogan »Užitek v vožnji«.
In ta užitek bo s prihodom umetne inteligence in samovozečih avtomobilov v vsakdanjem prometu drugačen.
Še vedno bodo obstajali dvanajstvaljni avtomobili z motorji z notranjim zgorevanjem, ki jih bo človek vozil sam, poslušal zvok motorja in užival na kakšni osamljeni cesti.
Toda v običajnem prometu bomo sedeli v samovozečih avtomobilih. Voznik ne bo več mogel prispevati ničesar k sami vožnji.
Sedel bo, bral časopis na tablici ali zaslonu, počel druge stvari in se z vožnjo sploh ne bo ukvarjal. Vse bo avtomatizirano.
Se takšne prihodnosti osebno veselite?
Kar zadeva prevoz od točke A do točke B, vsekakor. Z veseljem bi se brez kakršnegakoli stresa peljal iz Ljubljane v Portorož.
Ko pa si bom zaželel uživati v avtomobilu, bo to povsem druga zgodba. Takrat bom želel voziti sam, ne v prometu, ampak nekje na osamljeni gorski cesti, kjer ni drugih vozil. To je pravi užitek v vožnji.
Kaj pa električni avtomobili? Verjetno v vas ne vzbudijo enakih občutkov kot klasičen bencinski motor.
Seveda ne. Ampak pri električnih avtomobilih imam še druge pomisleke.
Sam menim, da so današnja električna vozila v bistvu prevara, če jih predstavljamo kot povsem ekološka.
Elektriko še vedno pridobivamo tudi iz fosilnih goriv. Čiste elektrike po mojem mnenju sploh ni.
Če postavite hidroelektrarno na Muri, uničujete naravno okolje. Če postavite vetrnice, plašite ptice in posegate v podobo pokrajine. To zame ni ekološko.
Večkrat ste bili zelo kritični do stanja slovenskih cest in prometne politike. Kaj je po vašem mnenju največja težava našega prometnega sistema? Je problem v denarju, znanju ali predvsem v načinu odločanja?
Napačna vlaganja. In premalo ljudi z dovolj močnim umom v politiki in javnih podjetjih. Bom povedal kar naravnost: ljudje, ki o tem odločajo, so pogosto bebasti in neumni. Nimajo znanja, nimajo vizije in ne vedo, kako bi se stvari lotili.
Pametni ljudje delajo v zasebnih podjetjih, gradijo svoja podjetja. Jaz imam največje spoštovanje do slovenskih podjetnikov, kot sta Akrapovič in Boscarol.
Poglejte Akrapoviča. Danes je svetovno znan proizvajalec izpušnih sistemov. Podjetje pa je začel graditi iz ljubezni do motociklov. Za svoj dirkalni motor je potreboval izpušni sistem, ki mu ga Italijani niso dobavili, pa je rekel: »Bom pa sam naredil.«
In danes dela tisto, kar ga veseli. Če delaš tisto, kar te veseli, si že zmagal.
V našem prometnem sektorju pa po mojem mnenju nimamo ljudi, ki bi znali tako razmišljati. Ne znajo, ne vedo, nimajo vizije.
Pred leti sem v Slovenijo pripeljal upravo kitajskega podjetja China Road and Bridge Corporation, enega največjih gradbenih podjetij na Kitajskem.
Prišlo je deset ljudi. Sestali smo se s predstavniki vlade, ministrom za gospodarstvo in koprskim županom.
Kitajci so ponudili, da bi nam zgradili še en pomol v koprskem pristanišču, odplačevati pa bi ga začeli šele čez tri leta, ko bi projekt že ustvarjal prihodke.
Podobno so bili pripravljeni sodelovati pri gradnji cest.
Ti ljudje so neverjetno sposobni. Na Kitajskem znajo železniško križišče urediti v štirih urah. Pri nas bi podobno stvar delali tri mesece ali pa tri leta.
V Ljubljani se napoveduje tudi dolgotrajna prenova Zaloške ceste. Kako kot nekdo, ki vsakodnevno spremlja promet, gledate na takšne projekte?
Zaloška bi morala biti obnovljena že pred petimi leti! Jaz se po njej vozim s skuterjem in bi moral zdaj Jankovića tožiti, ker me tako nabija po tistih luknjah.
Na motorju namreč vsako luknjo bistveno bolj občutiš kot v avtomobilu.
Pa niso problem samo luknje. Pred kratkim sem bil gledalec na kolesarski dirki v Radomljah.
Tam imajo ležeče policiste, čez katere je peljalo tudi policijsko spremstvo. Kakšnih trideset policistov jih je bilo in vsi so morali na ležečem policistu skoraj ustaviti, ker drugače niso mogli čez.
To pomeni, da je ležeči policist napačno narejen. Če je omejitev 30 kilometrov na uro, moraš biti sposoben čezenj zapeljati s 30 kilometri na uro, ne da bi avtomobil poskakoval. Ležeči policist bi moral ustaviti tistega, ki bi tam vozil sto kilometrov na uro, ne pa kaznovati človeka, ki vozi po predpisih.
Omenili ste skuter. Ste obupali nad parkiranjem v Ljubljani?
Seveda. Podobno sem se znašel tudi v Monte Carlu. Tam sem uporabljal skiro in se z njim vozil celo po hotelu.
Pripravljate predloge za zmanjšanje birokracije, med drugim bi temeljito spremenili sistem opravljanja vozniškega izpita. Kaj se vam zdi pri sedanji ureditvi najbolj nesmiselno?
Poglejte, jaz se nameravam sestati s predsednikom vlade in mu predstaviti trideset ali štirideset konkretnih predlogov, kako zmanjšati administracijo.
Za vsako stvar mu bom povedal, koliko denarja bi lahko prihranili. Tukaj tri milijone, tam pet milijonov, drugje trideset milijonov evrov.
In ta denar bi lahko namenili šolnikom, zdravstvenim sestram, zdravnikom, učiteljem. Nikomur ne bi bilo nič slabše.
Ena takšnih stvari je šolanje voznikov. Zakaj učitelj, ki te je naučil voziti, ne bi mogel tudi potrditi, da znaš voziti? Zakaj potrebujemo še izpitno komisijo? Ljudem moramo zaupati!
Učitelj bi potrdil, da si opravil usposabljanje, vozniško dovoljenje bi se natisnilo in ga dobiš. Konec. Danes pa imamo cel sistem komisij, postopkov in dokumentov.
In potem policist ustavi neko starejšo gospo, ki je pozabila podaljšati vozniško dovoljenje, pa ji bodo zaradi tega še avtomobil odvzeli.
Poslušajte, neka uboga starejša gospa! In zdaj se bomo nad njo znašali z administrativnimi kaznimi?
Dokler je sposobna voziti, naj ima vozniško dovoljenje. Zakaj bi morala vsakih nekaj let plačevati za nove dokumente? Zato, da financiramo podjetja, ki jih izdelujejo?
Danes lahko policist vse podatke preveri elektronsko. Mi pa še vedno vzdržujemo sisteme, od katerih imajo korist predvsem tisti, ki z njimi služijo.
Eden vaših bolj drznih predlogov je, da bi lahko mladi vozniško dovoljenje pridobili že pri šestnajstih letih. Zakaj menite, da so na to pripravljeni?
Današnji otroci so neverjetni. Toliko vedo, toliko znajo in tako spretni so pri uporabi tehnologije.
Poglejte avtomobilski šport. Imamo mlade dirkače, ki znajo upravljati izjemno zahtevne dirkalnike, pa še nimajo običajnega vozniškega dovoljenja.
Toda šestnajst let je tudi obdobje preizkušanja meja, adrenalina in tveganja. Ali lahko tako mlademu človeku res zaupamo odgovornost za vožnjo v vsakdanjem prometu?
To je res. Ampak veste kaj? S prepovedmi še nikoli nismo rešili vsega. Ljudi je treba izobraževati.
Najprej so tu starši, ki morajo otroka naučiti, kako nevaren je lahko promet in kako odgovorno se mora obnašati.
Potem potrebujemo ustrezne objekte, kjer lahko mladi v nadzorovanih razmerah preizkusijo tudi večje hitrosti.
Predlagal pa sem tudi, da bi v osnovne šole uvedli predmet promet. Otroci bi se vseh devet let postopoma učili o prometu, varnosti in odgovornosti.
Ob koncu osnovne šole bi že imeli opravljeno prvo pomoč in osvojeno potrebno teoretično znanje.
Toda to bi moralo potekati na prijeten način, brez pretirane prisile in avtoritarnosti. Če otrok devet let posluša in se uči o prometu, bo od tega odnesel ogromno.
S tem je povezan tudi vaš projekt Avtomotodrom Ljubljana, ki ga ne predstavljate kot klasično dirkališče, temveč predvsem kot prostor za izobraževanje, varno vožnjo in preizkušanje vozil. Kako daleč ste s projektom?
Najprej moram povedati, da to niso moje neizpolnjene sanje. To je moj predlog, s katerim želim pomagati ljudem.
Pri mojih letih me najbolj zanima, kaj lahko naredim za druge. Želim pomagati, narediti čim več koristnega in za to ne zahtevati plačila.
Sam sem dirkališče že zgradil. Leta 2000 sem postavil objekt po standardih FIA. Bil sem arhitekt, vodil sem gradnjo in bil tudi financer.
Ker nisem pridobil dovolj sponzorskih sredstev, sem moral velik del plačati sam. Če tega ne bi storil, dirkališča ne bi bilo.
Ko sem po sedmih letih moral oditi, sem objekt prepustil drugim. Nisem se šel pravdat zaradi vloženega denarja. Rekel sem: »Imejte ga.«
Danes oblasti ponovno ponujam svoje znanje. Vem, kako tak objekt narediti, imam tudi predloge lokacij. Pomembno je, da ne posegamo v lepo, ohranjeno naravo, ampak uporabimo že degradirana območja.
Takšen poligon bi bil v prvi vrsti namenjen šolam vožnje, varni vožnji in preizkušanju vozil.
Druga zgodba pa je pravo dirkališče kot turistično-poslovni projekt. Tak objekt bi moral biti blizu italijanske meje, s pogledom na morje, hoteli in drugo spremljajočo infrastrukturo.
Tam bi lahko vlagali zasebni investitorji.
Poligon za varno vožnjo je družbeni projekt, ki koristi skupnosti. Veliko dirkališče s turistično infrastrukturo pa je poslovni projekt. To sta dve različni stvari.
Imate občutek, da je za takšne projekte danes več posluha kot nekoč?
Nekaj posluha je, vendar se mi zdi, da ljudje, ki o tem govorijo, pogosto ne vedo povsem, kako bi projekt izpeljali.
Morda me bodo poklicali in jim bom lahko pomagal. Za zdaj me ni še nihče.
Pri svojih projektih ste pogosto nastopali kot idejni avtor, arhitekt, organizator in tudi financer. Danes imamo na voljo tehnologijo, ki lahko bistveno olajša načrtovanje. Zakaj se potem zdi, da so veliki infrastrukturni projekti pri nas še vedno tako zapleteni in dolgotrajni?
Jaz sem arhitekt po poklicu. Ko sem gradil dirkališče, sem sam naredil skico, vodil gradnjo in projekt tudi financiral.
Takrat še ni bilo današnjih računalniških orodij.
Danes pa je vse to bistveno lažje. Umetna inteligenca ti lahko pomaga načrtovati ceste, stavbe, stanovanja. Rečeš ji, naj ti v prostor umesti kopalnico, in ti jo umesti.
Poglejte zdaj te arhitekte, ki delajo za Dars. Naredijo projekt enega nadvoza, potem pa ga samo kopirajo naprej.
Vsakega posebej pa zaračunajo, kot da so ga na novo projektirali.
Zato pravim, da ljudje na Darsu nimajo dovolj uma. Nesposobni so. Projektanti in gradbeniki pa se na račun davkoplačevalskega denarja bogatijo.
Vse se zavlačuje, gradbena podjetja pa izkazujejo milijonske dobičke. Kdo to plačuje? Mi! Davkoplačevalci!
To je tisto, kar me moti. Danes imamo znanje, tehnologijo in možnosti, da bi marsikaj naredili bistveno hitreje in ceneje, pa tega ne izkoristimo.
Se vam zdi, da imamo v Sloveniji težavo s sprejemanjem ambicioznih zamisli?
Seveda Ljudje, ki imajo ideje, pa niso hkrati tudi marketinško in promocijsko sposobni, zelo težko pridejo do priložnosti, da bi jih uresničili.
Zakaj sem danes tukaj pri vas na intervjuju? Tudi zato, da bi kdo slišal moje predloge in me morda poklical. Da bi rekel: »Poslušaj, s tem se strinjam. Lahko ti pomagam ali pa se pridružim projektu.«
Ne potrebujem reklame zase. Če si preveč poznan, imaš lahko še težave. Želim pa, da bi dobre ideje prišle do ljudi, ki jih lahko pomagajo uresničiti.
Veliko govoriva o tehnologiji, tudi o umetni inteligenci, ki bo očitno močno posegla v avtomobilizem in naše vsakdanje življenje. Kje vi vidite njene največje priložnosti in kje nevarnosti?
Umetna inteligenca je dobra, dokler jo imamo pod nadzorom. Če pa bi nekoč razvila lastno zavest, bi to po mojem mnenju lahko pomenilo veliko nevarnost.
Pri tem se vprašam tudi, kako človek danes uporablja svoje znanje. Poglejte vojne. Vsi vemo, da so nesmiselne, pa jih še vedno imamo. Zakaj? Ker obstajajo interesi, ki jih ohranjajo.
V ozadju pa po mojem prepričanju delujejo tudi negativne, temne entitete. Ne bom jih posebej imenoval. Lahko pa uporabim lep slovenski izraz: zlodej. Tisti, ki dela zlo.
Umetni inteligenci ljudje pogosto zelo hitro zaupamo. Pogovarjamo se z njo, postavljamo ji osebna vprašanja, po drugi strani pa se zdi, da smo drug do drugega vse bolj nezaupljivi. Kako si razlagate ta paradoks?
Poglejte, nekoč se je družina usedla skupaj ob peči, luščili so koruzo, se pogovarjali, pripovedovali šale. Danes pa je človeku najbližji telefon.
Ljudje se pogovarjajo z umetno inteligenco, ker jim ta lepo odgovarja. Toda umetna inteligenca ni nič drugega kot skupek ogromne količine znanja.
Podatke povezuje, iz njih sestavlja odgovore, včasih pa pove tudi kaj napačnega, samo da poda neki rezultat.
Zakaj pa smo ljudje vse bolj nezaupljivi? Ker je vse več prevar. Ljudje nimajo več takšnega moralnega kodeksa, kot bi ga morali imeti.
Prevečkrat se zgodi, da te nekdo ogoljufa ali izkoristi.
S tem se dotikava tudi vašega pogleda na družbo. Zase ste dejali, da ste po duši socialist. To je zanimivo slišati od človeka, ki je velik del življenja deloval v poslovnem svetu in bil obdan tudi z luksuzom. Kaj za vas pomeni biti socialist?
Seveda sem socialist po duši.
Zame to pomeni predvsem to, da smo vsi ljudje enaki v svojem bistvu. Saj poznate stari rek: prah si in v prah se povrneš. Nihče od nas ni bog, niti mali bog.
Nekateri ljudje zaslužijo neverjetne količine denarja, potem pa hočejo še več in še več. Nazadnje začnejo misliti, da so bogovi.
Potem pa se jim zgodi kaj hudega, bolezen ali družinska tragedija, in se nekoliko streznijo. Človek se mora zavedati svoje majhnosti.
Torej nam po vašem mnenju manjka predvsem ponižnosti in hvaležnosti do življenja?
In skromnosti. Predvsem skromnosti. Mislim, da moramo kot družba nujno stopiti korak nazaj.
Po drugi strani ste svet bogastva in prestiža spoznali zelo od blizu. Srečevali ste vplivne ljudi, ustvarjali izdelke višjega cenovnega razreda in se gibali v okolju, o katerem mnogi samo sanjajo. Kaj o bogastvu ve človek, ki ga je doživel, česar tisti, ki ga opazuje od daleč, morda ne ve?
Poglejte, vsak človek, ki tega blišča ni doživel, si ga vsaj malo želi. In jaz pravim, da je prav, da ima človek želje, da si prizadeva, da bi kaj doživel, videl in spoznal.
Marsikatera mlada punca si želi postati mis sveta ali doseči takšen uspeh, kot ga je denimo Melania Trump. Toda Melania je ena sama.
Z vidika materialnega uspeha je po mojem mnenju ena najuspešnejših Slovenk vseh časov.
Sam sem se z luksuzom veliko ukvarjal, predvsem pri razvoju modne kolekcije Walter Wolf za moške. Ustvarjali smo vse od srajc do kozmetike. In v tem sem res užival.
Lepa arhitektura je nekaj čudovitega. Lep avtomobil je nekaj čudovitega. Lepo urejen prostor, v katerem se dobro počutiš, ima svojo vrednost.
Enako velja za dišave. Vonj lahko pozitivno vpliva na človeka.
Vse te stvari imajo svojo ceno, za njimi pa pogosto stoji ogromno znanja in ustvarjalnosti.
Poglejte denimo ure. Če želim vedeti, koliko je ura, pogledam na telefon. Toda vrhunska mehanska ura je nekaj povsem drugega. Je umetniško delo.
Ko sem v Le Mansu osvojil tretje mesto v svojem razredu, sem si za darilo kupil prekrasno zlato uro. Nekoč sem z njo prišel na zabavo v Zagrebu. Gostiteljica je opazila uro in rekla: »Jedini nakit za muškarca je sat.«
Ko govorite o prestižu, je zanimivo, da ga ne povezujete toliko s statusom kot z lepoto, znanjem in mojstrstvom. Se je vaš odnos do materialnih stvari skozi leta vendarle spremenil?
Seveda Ko si mlad, si želiš marsikaj. Pozneje pa spoznaš, da materialne stvari niso vse.
Človek mora doživeti tudi nekaj drugega. Sam sem imel možnost spoznati svet luksuza in v njem ustvarjati, vendar danes največ zadovoljstva najdem drugje.
Se vam zdi, da se človek lažje odpre duhovnosti in razmišljanju o smislu življenja takrat, ko je že uresničil svoje materialne želje?
Seveda je lažje. Lažje je pridigati, če imaš polno kaščo hrane.
Če pa se moraš vsak dan boriti za preživetje, če ne veš, kako boš prišel skozi mesec, potem na takšna vprašanja pogosto niti ne moreš pomisliti.
Vaša avtobiografija nosi naslov Vse je usoda. Toda ob prebiranju vaše zgodbe se zdi, da ste marsikaj dosegli prav zato, ker niste čakali, temveč ste odpirali vrata, iskali priložnosti in včasih šli tudi z glavo skozi zid. Kako danes razumete razmerje med usodo in človekovo lastno voljo?
Poglejte, ko sem napisal to knjigo, moram priznati, da še nisem povsem razumel, kaj je usoda. Danes mislim, da to nekoliko bolje razumem.
Veliko sem preučeval filozofe in vedske spise, zdaj pa se poglabljam tudi v Biblijo. V njej je čudovita misel, ki govori o tem, da so bili človekovi dnevi zapisani, še preden se je kateri od njih zgodil.
Zame je to bistvo usode. Verjamem, da je Stvarnik že pred našim rojstvom poznal našo življenjsko pot.
Mi živimo v iluziji, da smo sami tako sposobni in da vse naredimo z lastno močjo. Jaz pa vsak dan ponavljam, da nisem ničesar naredil sam. Vse mi je bilo dano.
Za to imam tudi številne primere. Rad omenjam Nikolo Teslo. Ko je ustvaril svoje velike izume, naj bi mu mati pisala, kako ponosna je nanj in koliko je dosegel.
On pa naj bi ji odgovoril, da vsega tega ni ustvaril sam, ampak mu je bilo dano.
Tesla je govoril tudi o tem, da ideje in znanje črpa iz nekega vira, ki ga sam še ni povsem razumel.
Sam verjamem, da obstaja inteligenca, ki presega naš materialni svet, čas in prostor.
Ko ste bili mladi, ste si želeli avtomobila, dirkanja, velikih tekmovanj in poslovnega uspeha. Veliko teh želja ste tudi uresničili. Kaj si želi človek, ki je doživel toliko stvari, o katerih je nekoč sanjal?
Tako kot sem že večkrat povedal, sam sebi včasih ne morem verjeti, kaj vse mi je uspelo.
Prihajam iz okolja, kjer smo imeli doma na dvorišču še gnoj. Imeli smo živali, v nekem obdobju celo štiri tisoč kokoši nesnic. Ukvarjali smo se s pridelavo hrane.
Danes se v družbi včasih pošalim, da imam še vedno gnojne čevlje. In jih res imam!
Ko pogledam, od kod sem prišel in kaj vse sem doživel, se mi zdi neverjetno. Zame je tudi to dokaz, da mi je bilo marsikaj dano.
Kaj si želim danes? Predvsem to, da bi se čim bolj približal resnici o smislu življenja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
