Po Evropi vre, v Sloveniji tišina. Je to le zatišje pred nevihto?
Evropo pretresajo množični protesti, Slovenija pa ostaja razmeroma mirna. Sociolog Damjan Mandelc pojasnjuje, zakaj tišina še ne pomeni zadovoljstva.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V Franciji se je na protestih, ki so potekali 17. oktobra, po podatkih notranjega ministrstva zbralo približno 550 tisoč ljudi, po ocenah organizatorjev pa celo 800 tisoč. Demonstracije, ki so jih spodbudile slabe razmere v šolstvu, so prerasle v širše nasprotovanje visokim življenjskim stroškom in slabšanju javnih storitev. Del protestov so zaznamovali nasilni izgredi in spopadi s policijo.
V Španiji je množično nezadovoljstvo dobilo obraz: 87-letno Maricarmen Abascal so septembra prisilno izselili iz madridskega stanovanja, v katerem je živela več kot 70 let, in prav njena zgodba je bila povod za proteste proti stanovanjski draginji, ki so prerasli v politično krizo. Abascal je 7. oktobra umrla v bolnišnici.
Na Portugalskem so se protestniki zbrali zaradi visokih najemnin in življenjskih stroškov, v Belgiji je na ulice odšlo več deset tisoč nasprotnikov varčevalnih ukrepov, med njimi številni študenti. V Italiji so protesti proti draginji v Milanu prerasli v nasilne izgrede, v Albaniji pa mladi ob zahtevah po izboljšanju izobraževanja opozarjajo tudi na korupcijo in zahtevajo odstop vlade. Zaradi draginje in razmer v izobraževanju protestirajo tudi v Grčiji.
Povodi so različni, toda ali lahko govorimo o širšem evropskem protestnem valu?
Izredni profesor dr. Damjan Mandelc z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se med drugim ukvarja s proučevanjem družbenih gibanj in političnih institucij, za Svet24 ocenjuje, da proteste povezujejo podobni družbeni problemi, ne pa nujno skupna organizacija.
»Protesti imajo podobne strukturne vzroke, obenem pa tudi različne neposredne povode, politične zahteve in taktiko organiziranja.«
Po njegovih besedah k podobnosti življenjskih razmer posameznih družbenih skupin, zlasti mladih, prispevajo tudi učinki evropskega povezovanja. Vendar primerljive težave še ne pomenijo, da so protestna gibanja v različnih državah organizacijsko povezana.
Ko delo in izobrazba ne zagotavljata več varne prihodnosti
Mandelc skupne vzroke nezadovoljstva vidi predvsem v protislovjih sodobnega kapitalizma. Izpostavlja koncentracijo premoženja in ekonomske moči, negotovost dela, privatizacijo ter slabšanje dostopnosti stanovanj in javnih storitev. Temu se pridružuje kriza političnega predstavništva, saj imajo ljudje občutek, da izvoljene institucije ne odgovarjajo na njihove potrebe, medtem ko so interesi najpremožnejših nesorazmerno močno zastopani.
Takšne razmere posebej občutijo mladi, ki kljub izobrazbi in zaposlitvi vse težje dosežejo socialno in stanovanjsko varnost.
»Mladi po Evropi vse bolj ugotavljajo, da tudi izobrazba in trdo delo nista več zagotovilo za dostojno življenje, ker jim ekonomski sistem vse težje omogoča stanovanjsko in socialno varnost, politični sistem pa daje občutek, da nimajo nobenega vpliva na odločitve, ki bodo določale njihovo prihodnost,« pojasnjuje.
Stanovanjska kriza je po njegovem mnenju posebej očiten primer teh razmer. Visoke cene in najemnine namreč ne vplivajo zgolj na premoženjski položaj mladih, temveč tudi na njihovo možnost osamosvojitve in načrtovanja prihodnosti.
»Ljudje pač ne morejo sprejeti, da je nekdo lastnik celotne ulice, sami pa otrokom ne morejo zagotoviti niti najskromnejšega stanovanja.«
Toda visoke najemnine, socialne razlike in nezaupanje v politiko niso nastali v zadnjih tednih. Zakaj se torej nezadovoljstvo prav v določenem trenutku spremeni v množične proteste?
Kako lahko en sam dogodek sproži množični upor
Mandelc razlikuje med dolgotrajnimi družbenimi problemi in konkretnimi dogodki, ki sprožijo protestno mobilizacijo. Posamezen dogodek lahko postane simbol krivic, ki jih ljudje doživljajo že leta.
Tak primer je bila deložacija Maricarmen Abascal v Španiji. Protesti niso izbruhnili zgolj zaradi usode ene ženske, temveč zato, ker je njen primer za številne prebivalce ponazarjal širšo stanovanjsko krizo.
Podoben mehanizem prepoznava v Srbiji, kjer je zrušitev nadstreška železniške postaje v Novem Sadu novembra 2024, ki je zahtevala 16 življenj, sprožila množične proteste proti korupciji in zahteve po odgovornosti oblasti.
»V takšnih okoliščinah se zgodi preobrat, ko ljudje svojih težav ne dojemajo več kot individualnih usod, ampak kot skupno krivico, za katero zahtevajo odgovornost,« pojasnjuje sociolog.
Španski primer kaže tudi, kako lahko takšno nezadovoljstvo preraste v konkretno politično krizo. Vlada je poskušala z novimi stanovanjskimi ukrepi omejiti pritisk na najemnike, vendar je parlament dva odloka zavrnil. Pripravila je nova ukrepa, premier Pedro Sánchez pa je za 29. november razpisal predčasne parlamentarne volitve. Sindikati so za 11. november napovedali še splošno stavko.
Toda občutek skupne krivice sam po sebi ne zagotavlja uspeha protestov. Mandelc poudarja pomen organiziranosti, jasnih zahtev, vztrajnosti in prepričanja, da je sprememba mogoča. Družbena omrežja lahko ljudi hitro povežejo, vendar spletna podpora še ne pomeni množične udeležbe na ulicah.
Protestna gibanja lahko oslabijo tudi nasilni izgredi, kakršne smo spremljali v Franciji in Italiji. Mandelc opozarja, da dejanj nasilne manjšine ne smemo enačiti s celotnim gibanjem, saj večina protestnikov pogosto deluje mirno.
»Nasilni izgredi praviloma preusmerijo pozornost od legitimnih zahtev k vprašanju javnega reda, zmanjšujejo javno podporo in obenem ponudijo politično priložnost populistom, ki nezadovoljstvo množic izkoriščajo za širjenje strahu in zahtev po avtoritarnem odzivu.«
Slovenija ne protestira, toda nezaupanje v politiko ostaja
Medtem ko protesti pretresajo številne evropske države, Slovenija trenutno ne doživlja primerljivega množičnega protestnega vala. Toda podatki o zaupanju v politične institucije kažejo, da nezadovoljstvo obstaja tudi pri nas.
Po raziskavi OECD iz leta 2025 vladi zaupa le 20 odstotkov mladih med 18. in 29. letom, med starejšimi od 50 let pa 34 odstotkov. Le 18 odstotkov prebivalcev meni, da lahko vplivajo na odločitve vlade.
»Odsotnosti množičnih protestov ne gre zamenjevati z zadovoljstvom prebivalstva,« opozarja Mandelc.
Nezadovoljstvo se po njegovih besedah lahko izraža tudi z umikom iz politike, iskanjem individualnih rešitev ali podporo političnim alternativam na volitvah.
V tem kontekstu izpostavlja tudi visoko udeležbo na referendumih 11. oktobra, zlasti zavrnitev novele zakona o parlamentarni preiskavi in predloga za ukinitev obveznega RTV-prispevka, kar razume kot nezaupnico aktualni oblasti. Ob tem je treba upoštevati, da so volivci pri drugih dveh vprašanjih podprli predlagane rešitve, zato rezultatov ni mogoče razumeti kot enotnega glasovanja proti vladi.
Zakaj pa se nezadovoljstvo pri nas trenutno ne izraža v množičnih protestih?
Mandelc pojasnjuje, da morajo ljudje najprej prepoznati skupen vzrok svojih težav, nato pa morajo obstajati posamezniki in organizacije, ki jih znajo povezati v širše gibanje.
Da se lahko takšen preobrat zgodi hitro, smo že videli tudi v Sloveniji.
Leta 2012 so sporni cestni radarji v Mariboru sprožili proteste proti takratnemu županu Francu Kanglerju. Nezadovoljstvo je kmalu preseglo vprašanje prometnih kazni in preraslo v širše gibanje proti korupciji in političnim elitam. Protestni val se je razširil tudi v druga slovenska mesta.
Podobno kot danes v Španiji je konkreten dogodek postal simbol precej globljih družbenih problemov. Množično protestno gibanje smo nato spremljali tudi med letoma 2020 in 2022.
Mandelc zato opozarja, da bi lahko tudi danes širše proteste sprožil dogodek, ki bi ga velik del prebivalstva prepoznal kot nedopustno krivico ali prekoračitev pooblastil oblasti.
»Trenutna tišina še ni soglasje za to, kar oblast počne,« poudarja sociolog.
Zakaj je lahko politična apatija nevarnejša od protestov
Mandelc protestov ne razume zgolj kot znaka krize zaupanja v demokratične institucije, temveč tudi kot dokaz, da so ljudje še pripravljeni sodelovati pri oblikovanju družbe.
Prav zato je po njegovem mnenju dolgoročno nevarnejša politična apatija.
»Protest je navsezadnje še vedno izraz vere, da je sprememba mogoča, apatija pa lahko pomeni, da je ugasnila tudi ta.«
Ali bodo aktualni evropski protesti prinesli trajne spremembe, je po njegovih besedah še prezgodaj napovedovati. Njihov uspeh bo odvisen predvsem od vztrajnosti, jasnosti zahtev, širše družbene podpore in odziva politike.
Evropske vlade pa bi morale že zdaj razumeti, da gospodarska rast sama po sebi ne pomeni družbenega napredka, če se življenjske možnosti velikega dela prebivalstva ne izboljšujejo.
Za Mandelca je zato bistveno tudi vprašanje, kako politika razume svojo odgovornost do ljudi.
»Protesti nas opominjajo, da ljudje niso zgolj delovna sila, potrošniki in davkoplačevalci, ampak predvsem državljani.«
Njegovo sporočilo evropskim oblastem, tudi slovenski, je zato jasno. Nezadovoljstva ni dovolj zgolj poslušati, temveč se je treba nanj tudi odzvati.
»Zgodovina nas navsezadnje opominja, da so oblasti, ki so bile predolgo gluhe ob nezadovoljstvu množic, na koncu preslišale tudi opozorilo, da se je njihov čas iztekel.«
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
