Evroposlanci ostali pred vrati centra, ki ga Italija ponuja kot rešitev
Italijanski center v Albaniji naj bi bil preizkusni model za strožjo evropsko migracijsko politiko. Obisk poslancev pa je odprl vprašanja o pravicah in transparentnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Italijanski center za migrante v Albaniji, ki ga premierka Giorgia Meloni predstavlja kot možen model za Evropsko unijo, ostaja ena najbolj spornih točk evropske migracijske politike. Delegacija evropskih poslancev iz skupine Zelenih/EFA je v ponedeljek obiskala center v Gjadru na severozahodu Albanije, vendar po njihovih navedbah ni mogla opraviti celovitega pregleda.
Evroposlanka Tineke Strik, koordinatorica Zelenih v odboru Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, je obisk označila kot razočaranje. Po njenih besedah osebje delegaciji ni posredovalo ključnih informacij, ni odgovarjalo na vprašanja in jim ni omogočilo vpogleda v prostore, kjer bi lahko preverili razmere.
Strik je opozorila tudi na položaj ljudi, ki jih center zadržuje. Po njenem imajo številni težave pri dostopu do azilnih postopkov in ostajajo ujeti v sistemu brez jasnega izhoda. Omenila je primere posameznikov, ki so več let živeli v Italiji, zdaj pa ne vedo, kakšna je njihova prihodnost.
Kaj je italijanski model v Albaniji
Dogovor med Italijo in Albanijo, podpisan novembra 2023 in ratificiran leto pozneje, predvideva vzpostavitev dveh centrov na albanskem ozemlju. V pristanišču Shëngjin naj bi italijanske oblasti izvajale začetne postopke registracije migrantov, ki jih prestrežejo ali rešijo v mednarodnih vodah. V Gjadru naj bi nato potekala obravnava prošenj za azil ter pridržanje oseb, katerih prošnje so zavrnjene, do njihove vrnitve.
Sistem je omejen na odrasle moške, prestrežene na morju, medtem ko naj bi bile ranljive skupine iz njega izključene. Italija ohranja pravno pristojnost nad postopki, italijansko osebje pa deluje znotraj lastnega pravnega okvira. Stroški dogovora naj bi znašali približno 160 milijonov evrov letno.
Na ravni koncepta naj bi model razbremenil italijanski azilni sistem in pospešil postopke. V praksi pa se je hitro soočil s pravnimi izzivi. Italijanska sodišča so večkrat odredila vrnitev migrantov iz Albanije v Italijo, vprašanje skladnosti z evropskim pravom pa je pristalo pred Sodiščem EU. Generalni pravobranilec je ocenil, da je model lahko dopusten, vendar le ob doslednem spoštovanju pravic prosilcev za azil. Končna odločitev še ni sprejeta.
Zakaj je obisk Gjadëra pomemben
Obisk evropskih poslancev je bil pomemben predvsem zato, ker naj bi takšni centri postali del širše evropske politike. Če naj bi države članice podobne rešitve uporabljale tudi v prihodnje, je ključno vprašanje, ali so v njih zagotovljeni nadzor, pravna varnost in dostop do zaščite.
Evroposlanka Anna Strolenberg je opozorila na dolgotrajno pridržanje ljudi brez jasnega časovnega okvira. Po njenih navedbah so nekateri v Italijo prišli kot mladoletniki brez spremstva, nato pa po letih bivanja pristali v centru zunaj EU. Omenila je tudi posamezne primere samopoškodovanja in psihičnih stisk.
Italijanske in albanske oblasti teh navedb niso komentirale. Kljub temu obisk odpira širše vprašanje: ali lahko Evropska unija del migracijske politike prenese zunaj svojega ozemlja, ne da bi pri tem oslabila nadzor nad spoštovanjem pravic.
EU se je že premaknila v strožjo smer
Razprava o takšnih centrih poteka v času, ko EU že zaostruje migracijsko politiko. Svet EU in Evropski parlament sta dosegla začasni dogovor o novi uredbi o vračanju oseb brez pravice do bivanja. Ta predvideva hitrejše postopke, evropski nalog za vrnitev in možnost vzpostavitve centrov za vračanje v tretjih državah.
Evropska komisija poudarja, da morajo takšni ukrepi spoštovati mednarodne standarde, vključno z načelom nevračanja, ter zagotavljati individualno obravnavo in pravna sredstva. Vprašanje ostaja, kako se ta načela uresničujejo v praksi, zlasti v okoljih zunaj neposrednega nadzora EU.
Tudi Slovenija podpira strožji evropski pristop
Slovenija se v tej razpravi ne pojavlja kot neposreden akter pri vzpostavljanju centrov zunaj EU, vendar se je politično postavila na stran držav, ki zagovarjajo strožji pristop. Predsednik vlade Janez Janša je skupaj z voditelji 18 držav podpisal pismo, v katerem pozivajo k učinkovitejšemu upravljanju migracij, večjemu številu vračanj in tesnejšemu sodelovanju s tretjimi državami.
Takšna usmeritev Slovenijo umešča v skupino držav, ki podpirajo širitev instrumentov migracijske politike, tudi zunaj meja EU, čeprav konkretnih modelov ne opredeljuje.
Evropa ni enotna
Kljub splošnemu zaostrovanju politike med državami članicami ostajajo razlike. Francija in Španija sta izrazili zadržke do centrov za vračanje v tretjih državah. Po njunem mnenju takšni modeli niso dokazano učinkoviti in lahko odpirajo vprašanja glede skladnosti z evropskimi vrednotami.
Na drugi strani več držav, med njimi Italija, Grčija, Avstrija in Nizozemska, aktivno preučuje ali podpira podobne rešitve. Nekatere že sodelujejo pri iskanju lokacij in partnerjev za prihodnje centre.
Albanija kot test, ne kot dokaz uspeha
Dogovor med Italijo in Albanijo ima tudi časovno omejitev. Albanija ga po letu 2030 ne namerava podaljšati, saj računa na članstvo v EU. To pomeni, da model že v izhodišču ni zamišljen kot trajna rešitev.
Gjadër tako ostaja predvsem preizkusni primer. Za zagovornike predstavlja možnost učinkovitejšega upravljanja migracij, za kritike pa tveganje, da se ključni deli sistema premaknejo izven dosega javnega nadzora.
Obisk evropskih poslancev je to napetost še poudaril. Če center, ki naj bi služil kot zgled, ne omogoča transparentnega pregleda, se razprava ne vrti več le okoli njegove učinkovitosti, temveč tudi okoli vprašanja, kako daleč je EU pripravljena iti pri prenosu odgovornosti za migracijsko politiko.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
