Največja zmota o odlašanju, ki ji verjame skoraj vsak
Večina ljudi misli, da je odlašanje posledica lenobe ali pomanjkanja discipline. Psihologi opozarjajo, da je pravi razlog pogosto veliko bolj zapleten.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Večina od nas ima vsaj eno stvar, ki jo že predolgo prestavlja. Morda gre za pregled pri zdravniku, neprijeten telefonski klic, oddajo pomembnega projekta, urejanje financ ali pogovor, za katerega vemo, da ga bo treba prej ali slej opraviti. Naloga nas spremlja dneve, tedne ali celo mesece. Vemo, da bi bilo najbolje, če bi jo opravili čim prej, a namesto tega vedno znova odlašamo.
Ko se opomnimo, da naloga še vedno ni narejena, temu pogosto pripišemo našo lenobo, nediscipliniranost ali slabo organiziranost. Toda psihologi danes vedo, da je ta razlaga preveč poenostavljena. Ena največjih zmot o odlašanju je prav prepričanje, da gre predvsem za pomanjkanje volje.
V resnici je odlašanje veliko pogosteje povezano s čustvi kot z disciplino.
Ne bežimo pred nalogo, ampak pred občutkom
Ko pomislimo na neprijetno opravilo, se v nas pogosto sprožijo občutki, ki jih ne želimo doživljati. To so lahko tesnoba, strah pred neuspehom, negotovost, občutek preobremenjenosti, sram ali celo odpor. Naloga sama po sebi pogosto ni največji problem, bolj gre za to, da bežimo pred občutkom, ki ga slednja v nas prebudi.
PREBERITE TUDI:
Predstavljajte si nekoga, ki mora pripraviti pomembno predstavitev, a ne pride dlje kot do naslova. Verjetno težava ni v sami predstavitvi, ampak ga bolj zadržuje misel, da ga bodo drugi ocenjevali. Nekdo drug odlaša z obiskom zdravnika, ker ga je strah, kaj bo izvedel. Tretji ne dokonča projekta, ker ga skrbi, da rezultat ne bo dovolj dober.
Ko nalogo prestavimo, neprijeten občutek za trenutek popusti. Za nekaj minut ali ur občutimo olajšanje. Možgani si to zapomnijo. Naslednjič, ko se soočimo s podobnim nelagodjem, nas ponovno spodbudijo k istemu vzorcu. Prav zato psihologi odlašanje pogosto opisujejo kot težavo pri uravnavanju čustev, ne kot težavo pri upravljanju časa.
Zakaj odlašanje kratkoročno pomaga in dolgoročno škoduje
Če bi bilo odlašanje zgolj škodljivo, ga verjetno ne bi počeli tako pogosto. Težava pa je v tem, da nam v resnici odlašanje prinaša takojšnjo nagrado. Naloga sicer ostane nedokončana, vendar neprijeten občutek za nekaj časa izgine.
Možgani imajo radi hitre nagrade. Evolucijsko gledano so bili vedno bolj pozorni na takojšnje nevarnosti in takojšnje koristi kot na oddaljene posledice. Zato pogosto izberemo kratkoročno olajšanje, čeprav vemo, da si bomo s tem dolgoročno povzročili več stresa. A naloga med tem ne izgine. Ostaja v ozadju naših misli in pogosto postaja vse večja. Kar nam je zjutraj povzročalo rahlo nelagodje, lahko čez nekaj dni postane vir resne tesnobe.
Zakaj pogosto odlašajo tudi zelo sposobni ljudje
Mnogi si predstavljajo, da odlašajo predvsem neorganizirani posamezniki, a raziskave kažejo, da med kroničnimi odlaševalci pogosto najdemo tudi zelo sposobne, odgovorne in ambiciozne ljudi. Še posebej pogosto se odlašanje pojavlja pri perfekcionistih.
Ko si postavimo zelo visoka merila, postane vsak začetek tveganje. Če naloge sploh ne začnem, se mi ni treba soočiti z možnostjo, da ne bo popolna. Odlašanje tako postane nekakšna zaščita pred razočaranjem.
Podobno velja za ljudi, ki svojo vrednost močno povezujejo z uspešnostjo. Če projekt odložijo do zadnjega trenutka, si lahko poznejši slabši rezultat razlagajo s pomanjkanjem časa in ne s svojimi sposobnostmi. Na nezavedni ravni je to pogosto manj boleče.
Motivacija ne pride vedno pred akcijo
Večina nas čaka na pravi trenutek. Na dan, ko bomo bolj motivirani, bolj spočiti, bolj navdihnjeni ali bolj pripravljeni. A to je le še ena past.
Pogosto si predstavljamo, da moramo najprej začutiti motivacijo, šele nato bomo ukrepali. V resnici je pri številnih opravilih ravno obratno. Prava motivacija se pogosto pojavi šele, ko zares začnemo. Verjetno se spomnite situacij, ko je bilo pri neki nalogi najtežje prav prvih pet minut? Ko enkrat začnemo, naloga pogosto ni več tako strašljiva, kot je bila v naši glavi.
Psihologi zato poudarjajo, da je najpomembnejši korak pogosto prav začetek, ne pa dokončanje.
Kaj pomaga, ko se ujamemo v odlašanje?
Največja napaka je, da čakamo na popoln trenutek. Veliko učinkoviteje je nalogo zmanjšati na najmanjši možni korak. Če morate napisati poročilo, si ne recite, da boste danes napisali vse. Odprite dokument in napišite prvi odstavek. Če želite začeti telovaditi, ne načrtujte maratona. Začnite z desetminutnim sprehodom.
Koristno je tudi, da se vprašamo, kaj pravzaprav odlašamo. Je problem res naloga ali občutek, ki ga naloga sproža? Če smo povsem iskreni do sebe, nas bo odgovor največkrat močno presenetil.
Pomaga tudi, če pomembne naloge povežemo s svojimi vrednotami. Ljudje veliko lažje vztrajamo pri stvareh, ki jih doživljamo kot smiselne. Če je naloga povezana z zdravjem, družino, osebno rastjo ali pomembnim življenjskim ciljem, dobimo razlog, ki je močnejši od trenutnega nelagodja.
Včasih pa je največji korak naprej prav to, da razumemo, zakaj stojimo na mestu. Ko razumemo mehanizem, se lahko premaknemo, to pa predvsem zato, ker nehamo čakati na občutek, za katerega smo ves čas verjeli, da mora priti prvi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
