Težko sprejmete pomoč? Za tem se pogosto skriva stara zgodba
Težko sprejemate pomoč, tudi kadar bi vam prišla prav? Za tem se lahko skriva star vzorec, zaradi katerega svoje potrebe utišamo, še preden jih izrečemo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Kako pogosto prosite za pomoč? Vam je to nekaj povsem naravnega ali se v resnici ne morete spomniti, kdaj je nekdo nekaj naredil namesto vas? Vam postane strašno nelagodno, če se nekdo ponudi, da vam nese težko vrečko iz trgovine? Ali pa, ko vam nekdo pridrži vrata, skoraj stečete, da ne bi slučajno čakal sekundo predolgo? Morda pospravljate kuhinjo dolgo v noč, ker s pomivanjem posode niste želeli obremenjevati družinskih članov, ki so se vam zdeli še bolj utrujeni?
PREBERITE TUDI:
Takšni trenutki se na prvi pogled zdijo nepomembni, morda jih celo interpretiramo, kot da gre le za našo obzirnost. A če se ta vzorec dosledno ponavlja in nam je nelagodno skoraj vsakič, ko se pojavi možnost, da bi nam kdo pomagal, najverjetneje ne gre več le za obzirnost. Gre za podzavestni vzorec, ki ne izhaja iz tega, da ne bi znali prositi za pomoč, ampak iz globoko zasidranega prepričanja, da sta pripadnost oziroma ljubezen varnejši, kadar ničesar ne zahtevamo.
Zakaj pomoč v nas ne sproži olajšanja, ampak nelagodje
Ko pomoč doživljamo kot nekaj naravnega, jo lahko sprejmemo brez večje notranje drame. Nekdo prime vrečko, mi se zahvalimo. Nekdo počaka pri vratih, mi gremo skozi. Nekdo vpraša, ali lahko pomaga, mi preverimo, ali bi nam to res prišlo prav, in odgovorimo s hvaležnostjo.
Če nas vodi podzavestni strah, da bi bili drugim v breme, pa se v nas skoraj po pravilu zbudi nelagodje in hitro dobimo občutek, da moramo situacijo takoj zmanjšati. »Saj ni treba.« »Bom že.« »Ne, ne, ti kar pojdi.« »Res ni problema.« Pogosto niti ne preverimo, ali bi nam pomoč ustrezala, ker smo že prej zaposleni s tem, da drugemu ne bi bili v napoto.
Ta odziv je pomemben, ker pokaže, da pri tem vzorcu ne gre samo za velike prošnje. Ne gre samo za to, ali znamo nekomu povedati, da smo v stiski, da ne zmoremo več ali da potrebujemo oporo. Vzorec se vadi in utrjuje tudi v najmanjših trenutkih, v katerih bi smeli nekaj prejeti, pa se v nas oglasi občutek, da moramo to čim prej zavrniti.
Potreba se izbriše, še preden postane prošnja
Če smo dolgo živeli z občutkom, da moramo biti nezahtevni, prošnja za pomoč sploh ni prva ovira. Ta niti nima osnovnih pogojev, da bi se lahko zgodila, saj svojih potreb niti ne prepoznamo kot nekaj opravičenega.
Utrujeni smo, a si rečemo, da so utrujeni vsi. Prizadeti smo, a se prepričamo, da smo verjetno preobčutljivi. Potrebovali bi pomoč, a že vnaprej izračunamo, koliko dela bi s tem naložili drugemu. Radi bi nekomu povedali, da nam je težko, a se ustavimo ob misli, da ima tudi on svoje težave.
Tako se potreba v nas najprej zmanjša, nato utiša, potem pa jo pogosto še razumsko opravičimo. Navzven je videti, kot da ničesar ne potrebujemo. V resnici smo se samo tako hitro umaknili, da do prošnje sploh ni prišlo. Ko se bojimo biti v breme, težava ni samo v tem, da molčimo pred drugimi, pogosto molčimo že pred sabo.
Kje se naučimo, da je bolje ničesar ne potrebovati
Takega vzorca smo se najverjetneje naučili že v zgodnji mladosti, v odnosih, kjer za otrokova čustva ni bilo dovolj prostora. Ni treba, da je bilo nekaj dramatičnega; lahko je bil to le dom, v katerem so bili odrasli preobremenjeni, hitro razdražljivi, čustveno oddaljeni, bolni, strogi ali preprosto nezmožni zares videti otrokovo notranje doživljanje.
Otrok se v takem okolju nauči brati razpoloženje drugih. Ugotovi, kdaj ni pravi čas, da se oglasi, kdaj mora počakati, kdaj ne sme jokati predolgo, kdaj mora biti priden, razumen in nezahteven. Če je za to še pohvaljen, se vzorec še močneje zasidra. Postane otrok, ki ne dela težav, ki zmore, razume in ne potrebuje veliko.
Vse to se dogaja podzavestno. Ne kot premišljena strategija, ampak kot resnica, ki jo mladi um razbere iz odnosov. Ugotavlja, da če se preveč izrazi, se drugi umaknejo. Če jim pove, kaj potrebuje, povzroči težave. Če je nezahteven, je v družini več miru in mir zanj pomeni, da je tudi bolj varen. Prav občutek varnosti pa je osnovna potreba, ki jo otroci prednostno zasledujejo.
Čeprav kasneje odrastemo, naše telo in živčni sistem pogosto še vedno delujeta po istem pravilu, prav zato pa nas lahko že majhna prijaznost spravi v zadrego. Ne gre za to, da si prijaznosti in pozornosti ne bi želeli, le ko jo dobimo, se v nas prebudi star občutek, da moramo paziti, da ne izpademo kot breme.
Ko samostojnost postane obramba
Samostojnost je lahko zrela, zdrava in dragocena. Dobro je, da znamo poskrbeti zase, urediti svoje življenje in stati na svojih nogah. A obstaja razlika med samostojnostjo, ki prihaja iz notranje moči, in samostojnostjo, ki je nastala zato, ker se nikoli nismo uspeli naučiti, da je varno poiskati pomoč in se včasih tudi nasloniti na druge.
Če pomoč v nas sproži krivdo in če ob podpori takoj razmišljamo, kako se bomo oddolžili, če nas že majhna pozornost spravi v nelagodje, potem ne govorimo več samo o neodvisnosti. Govorimo o obrambi pred ranljivostjo.
Ta obramba je nekoč morda res pomagala. Če nismo prosili, nismo bili zavrnjeni. Če nismo pokazali potrebe, nismo bili ponižani. Če smo vse uredili sami, nismo tvegali očitkov. Toda kar nas je nekoč ščitilo, nas lahko pozneje začne zapirati. Ostajamo sami tudi tam, kjer bi bil drugi pripravljen priti bliže.
Prvi korak je, da ozavestimo svoj vzorec
Vzorce, ki delujejo avtomatično, lahko začnemo spreminjati šele takrat, ko jih opazimo. Dokler jih doživljamo kot del svoje osebnosti ali kot edini možen odziv, se ponavljajo tudi takrat, ko nam že dolgo ne koristijo več.
Če se vas je ta članek vsaj malce dotaknil, je to morda povabilo, da začnete bolj zavestno opazovati, v kakšnih situacijah se v odnosih začnete zmanjševati, prilagajati ali umikati. Ne samo, kdaj ne zaprosite za pomoč, ampak tudi, kdaj se že veliko prej notranje umaknete.
Se to zgodi, ko nekdo ponudi pomoč in ponudbo takoj zavrnemo? Ali takrat, ko začutimo utrujenost, pa si rečemo, da ni tako hudo, in še vedno vse naredimo sami? Ko nas nekaj prizadene, pa najprej poiščemo opravičilo za drugega? Ko bi lahko rekli, da nekaj potrebujemo, pa že vnaprej presodimo, da bo to za sogovornika preveč?
Ob tem je treba vedeti: ko smo ponotranjili, da je najbolj varno ničesar ne potrebovati, svojih potreb največkrat ne bomo občutili kot jasen signal, da moramo glede tega nekaj narediti, ampak jih bomo zaznali kot motnjo, sram, krivdo ali nevarnost. Zato jih ne bomo izrazili, ampak jih bomo poskušali utišati.
Kaj lahko zares odnesemo iz tega?
Prvi premik ni nujno ta, da naslednjič pogumno prosimo za pomoč. To je za marsikoga prevelik preskok in lahko hitro postane še en pritisk nase. Veliko bolj realen začetek je, da začnemo opažati trenutke, v katerih pomoč zavrnemo, še preden sploh preverimo, ali bi nam prišla prav.
Ko naslednjič rečemo »ne, ne, bom že«, se lahko za hip ustavimo in v sebi preverimo: ali pomoči res ne potrebujem ali mi je samo neprijetno, da bi jo sprejel? Ko rečemo »saj ni nič«, se lahko vprašamo: ali res ni nič ali se je le oglasil moj znani vzorec razmišljanja? Ko se nam zdi, da bomo nekomu v breme, je vredno preveriti, ali govorimo o sedanjem odnosu ali o starem občutku, ki smo ga bili vajeni v mladih letih.
S to vajo ne želimo spremeniti svoje osebnosti in postati pretirano zahtevni. Naš cilj je le, da svojih potreb ne izbrišemo avtomatično. Ozaveščati začnemo, da zreli odnosi od nas ne zahtevajo, da smo vedno le prilagodljivi, ubogljivi in nezahtevni. Prenesejo tudi to, da smo včasih utrujeni, počasni, negotovi, prizadeti ali odvisni od podpore drugega.
Če smo ljubezen dolgo povezovali s tem, da nismo težavni in zahtevni, se moramo v odraslosti počasi naučiti drugačne izkušnje. Izkušnje, v kateri bližina ni nagrada za to, da ničesar ne potrebujemo, in v kateri se nam ni treba zmanjševati, da bi odnos ostal varen.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
