To je lastnost, ki najpogosteje spremlja najbolj inteligentne ljudi
Inteligentnosti ne določa le IQ. Psihologi vse pogosteje poudarjajo lastnost, ki lahko pomembno vpliva na naše razmišljanje in razvoj.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ko govorimo o inteligentnosti, si večina najprej predstavlja visok IQ, hitro razmišljanje, dober spomin ali človeka, ki zna v pogovoru vedno najti pravi odgovor. Inteligenco pogosto zamenjujemo s samozavestnim nastopom, širokim besednim zakladom ali sposobnostjo, da nekdo zelo prepričljivo zagovarja svoje mnenje. A psihologija inteligentnost razume precej širše.
Za začetek pojasnimo: IQ ni isto kot inteligentnost. Inteligenčni kvocient je le rezultat standardiziranega testa, ki meri nekatere pomembne kognitivne sposobnosti, kot so logično sklepanje, prepoznavanje vzorcev, delovni spomin in hitrost obdelave informacij. Inteligentnost pa je več kot številka. Pomeni sposobnost učenja, razumevanja, reševanja problemov in prilagajanja novim okoliščinam. Prav ta zadnji del je pogosto najbolj spregledan.
PREBERITE TUDI:
Človek je lahko zelo sposoben, hitro razmišlja in ima veliko znanja, pa se v resničnem življenju vseeno ujame v lastna prepričanja. Lahko zna odlično argumentirati, a pri tem išče samo dokaze, ki potrjujejo njegov pogled. Lahko deluje izjemno samozavestno, a v resnici ne razmišlja več, temveč le brani stališče, ki ga je že zavzel.
Zato je ena najbolj zanimivih lastnosti inteligentnih ljudi nekaj, kar na prvi pogled sploh ni videti kot moč. Pri njih ni v ospredju potreba, da bi vedno imeli prav. Ravno nasprotno – ob vsakem svojem prepričanju ali zamisli pomislijo tudi: »Kaj pa, če obstaja še drugačen pogled?«
Ko smo o nečem popolnoma prepričani, se vrata zaprejo
Občutek gotovosti je prijeten. Pomirja nas, daje nam občutek nadzora in nam omogoča, da se v svetu, ki je pogosto nepredvidljiv, počutimo varne. A problem je, da se ta gotovost pogostokrat spremeni v zaprtost.
Ko smo o nečem stoodstotno prepričani, je naše razmišljanje »zaprto«. Ne iščemo več razumevanja, ampak potrditev. Ne poslušamo več zato, da bi slišali, ampak zato, da bi našli napako v sogovornikovih besedah. Ne sprašujemo se več, kaj bi lahko bilo res, ampak kako bomo dokazali, da imamo prav.
Takrat stojimo pred zaprtimi vrati. Za njimi bi lahko bilo novo znanje, drugačna izkušnja, širši pogled ali boljša rešitev, vendar do tega ne moremo več priti, ker smo prepričani, da smo odgovor že našli.
Prav tu se začne razlika med človekom, ki samo brani svoje mnenje, in človekom, ki zares razmišlja. In prav ta razlika je ena od lastnosti, ki jih psihologi povezujejo z visoko inteligentnostjo.
Inteligentni ljudje ne zamenjujejo mnenja za identiteto
Eden od razlogov, zakaj se ljudje tako težko odprejo drugačnemu pogledu, je ta, da svoje mnenje pogosto doživljajo kot del sebe. Če nekdo podvomi v naše prepričanje, se nam hitro zazdi, da podvomi v nas. Če nekdo pokaže drugačno razlago, jo lahko doživimo kot napad, čeprav je v resnici samo povabilo k razmisleku.
Inteligentni ljudje seveda niso imuni na ego. Tudi oni se lahko zmotijo, tudi oni se lahko branijo, tudi njim ni vedno prijetno slišati nečesa, kar poruši njihovo dotedanjo sliko. Razlika pa je v tem, da se svojega mnenja praviloma ne oklepajo tako krčevito, da bi zaradi njega nehali razmišljati širše.
Zanje prepričanje ni zid, ampak začasna razlaga sveta. Nekaj, kar trenutno drži glede na informacije, ki jih imajo, vendar se lahko razširi, poglobi ali spremeni, če se pojavijo boljši podatki.
To je miselna prožnost.
Ne iščejo samo potrditve, ampak širšo sliko
Psihologi temu pravijo aktivno odprto razmišljanje. Gre za sposobnost, da človek ne išče samo dokazov, ki potrjujejo njegovo mnenje, temveč se zavestno vpraša, ali obstajajo tudi informacije, ki bi ga lahko dopolnile ali postavile pod vprašaj.
V vsakdanjem življenju se to kaže zelo preprosto. Ko inteligenten človek naleti na drugačno mnenje, ga ne zavrne nujno takoj. Morda se z njim ne strinja, morda ga bo na koncu celo ovrgel, vendar si najprej dovoli dovolj časa za razmislek.
Njegova misel ni: »Kako bom dokazal, da imam prav?«, ampak se sprašuje: »Kaj vidi drugi, česar jaz morda ne vidim?«
To je drobna, a zelo pomembna razlika. Prvi pogled zapira razpravo, drugi jo odpira. Prvi varuje ego, drugi omogoča učenje.
Največja rast se zgodi tam, kjer nas nekaj zmoti
Če se želimo učiti, bomo to težko dosegli, če vedno poiščemo informacije, ki se lepo prilegajo temu, kar že verjamemo. Te nas sicer pomirijo, vendar nas ne premaknejo daleč. Za rast so pogosto pomembnejši trenutki, ko nas nekaj zmoti, preseneti ali morda celo pretrese.
Morda slišimo stavek, ki ga sprva zavrnemo, potem pa se nam čez nekaj ur vrne v misli. Morda nam nekdo pove nekaj, česar sami nismo želeli videti. Morda preberemo podatek, ki ne ustreza naši predstavi. Prvi odziv je lahko odpor, a prav v tem odporu se pogosto skriva možnost razvoja.
Če takšno informacijo takoj odrinemo, ostanemo tam, kjer smo bili. Če pa si dovolimo ostati z njo še nekaj trenutkov, lahko odpremo vrata nečemu novemu. Morda ne bomo spremenili mnenja, bomo pa bolje razumeli, zakaj ga imamo. Mogoče bomo celo našli tretjo možnost, ki je prej sploh nismo videli.
Zato drugačen pogled ni grožnja, ampak je pogosto prav tisto, kar naše razmišljanje potrebuje.
Ustvarjalnost potrebuje odprta vrata
Ta lastnost ni pomembna samo za razumevanje sveta, ampak tudi za ustvarjalnost. Nove ideje redko nastanejo iz popolne gotovosti. Pogosteje nastanejo tam, kjer si dovolimo povezati stvari, ki na prvi pogled ne sodijo skupaj, preizkusiti drugačno razlago ali pogledati na težavo iz kota, ki nam prej ni bil blizu.
Če smo prepričani, da o določeni stvari že vemo vse, težko pridemo do resnično nove rešitve, saj se naše razmišljanje giblje po znanih poteh. Človek, ki si pusti odprta vrata za vprašanje »kaj pa, če obstaja še druga možnost«, pa ima več prostora za premik.
To velja v službi, pri odnosih, vzgoji otrok, osebnih odločitvah in celo pri tem, kako razumemo sami sebe. Veliko ljudi se ne more spremeniti, čeprav si tega želijo, ker so prehitro sprejeli neko resnico o sebi kot dokončno.
»Jaz sem pač tak.« »Pri meni to ne deluje.« »Vedno se mi zgodi isto.« »Ljudje se ne spreminjajo.« Vsaka od teh misli lahko predstavlja zaprta vrata. Morda je v njej nekaj resnice, vendar ni nujno, da je vsa resnica.
Inteligentni ljudje znajo živeti z vprašanji
V družbi pogosto občudujemo ljudi, ki govorijo odločno, brez premora in brez dvoma. Tak nastop deluje prepričljivo, zato ga hitro zamenjamo za inteligentnost. A prepričljivost ni vedno znak globokega razmišljanja. Včasih pomeni le, da je človek zelo vajen zagovarjati svoje stališče.
Resnično razmišljanje je manj glasno in včasih potrebuje tudi nekaj premora. Potrebuje tudi sposobnost, da ne zapremo teme takoj, ko postane neprijetna. Inteligentni ljudje ne potrebujejo vedno takojšnjega odgovora, ker razumejo, da se nekatere stvari pokažejo šele, ko jim damo čas. Znajo prenesti določeno mero negotovosti, saj vedo, da prehitri zaključki pogosto zožijo sliko.
V tem je veliko osebne zrelosti. Ni lahko ostati odprt, ko bi bilo veliko prijetneje imeti prav. Ni lahko poslušati drugačnega pogleda, ko se v nas že dviguje obramba. Ni lahko priznati, da morda ne vidimo vsega. A prav ta sposobnost pogosto loči ljudi, ki se razvijajo, od tistih, ki leta ostajajo ujeti v iste vzorce.
Vprašanje, ki lahko spremeni način razmišljanja
Če bi morali lastnost visoke inteligentnosti strniti v eno samo vprašanje, bi bilo to: »Kaj pa, če obstaja še drugačen pogled?«
Seveda to ne pomeni, da moramo dvomiti prav o vsem in da ne smemo imeti trdnih vrednot in jasnih stališč. Pomeni pa, da si pred dokončnim zaključkom dovolimo preveriti, ali morda obstaja še del slike, ki ga nismo videli.
Včasih nas bo to vprašanje pripeljalo do spremembe mnenja. Včasih samo do boljšega razumevanja drugega človeka. Včasih do boljše odločitve. Včasih pa do spoznanja, da smo imeli prav, vendar zdaj vemo tudi, zakaj.
V vsakem primeru pa ostanemo v gibanju. In to je bistvo razvoja. In prav to je ena najlepših oblik inteligentnosti - sposobnost, da ostanemo dovolj radovedni, da nas življenje še vedno lahko česa nauči.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
