osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dietetičarka in podjetnica Eva Cerar in njen mož, slovenski rokometni reprezentant Nik Henigman, sta si že od začetka zveze želela veliko družino. Danes sta ponosna starša triletne Leni in leto mlajše Lili, aprila pa pričakujeta še tretjega otroka. Njuno življenje v tujini je polno novih izkušenj, usklajevanja družinskih obveznosti in športne kariere, a prav v tem najdeta tudi veliko lepih trenutkov. Zaupala sta nam, kako se pripravljata na prihod novega družinskega člana, kaj ju je starševstvo naučilo in kje si želita nekoč ustvariti dom.

Ljubezenska zgodba Eve Cerar in Nika Henigmana se je začela povsem spontano na eni od zabav v Ljubljani. Prvi korak je naredil Nik, vendar je do začetka zveze minilo še nekaj časa. Tudi njuno družinsko življenje se je začelo nekoliko prej, kot sta sprva pričakovala. »Najina Leni naju je malo presenetila in nekoliko prehitela najine načrte. Čeprav sva se že od začetka zveze pogovarjala o tem, da si nekoč želiva veliko družino, takrat še nisva povsem načrtovala prvega otročka. Ampak očitno je imela Leni svoje načrte,« se nasmehne Eva.

Danes si življenja brez svojih deklic – kmalu se je namreč družini pridružila še Lili – ne znata več predstavljati, zato sta se novice o tretji nosečnosti neizmerno razveselila. Prvi meseci so bili za Evo zaradi slabosti in utrujenosti precej naporni, zdaj pa je znova polna energije in se veseli aprila, ko se jim bo pridružil nov družinski član. Spol dojenčka že poznata, vendar ga za zdaj še ne želita razkriti. »Na koncu dneva si ne želiva fantka ali punčke, ampak še enega otroka, ki ga bomo imeli radi in mu ponudili lepo, ljubeče otroštvo.«

osebni arhiv

Novice o bratcu ali sestrici sta se razveselili tudi deklici, še posebno Leni. »Zelo je radovedna, veliko sprašuje o dojenčku in predvsem jo zanima, kdaj bo končno prišel. Zdi se mi, da bi ga najraje imela doma že kar jutri.«

Tri majhne glavice in kup plenic

Zakonca se zavedata, da bo življenje s tremi majhnimi otroki še bolj živahno, vendar ju to ne skrbi. Že od nekdaj sta si želela, da bi si otroci sledili v čim manjšem starostnem razmiku. »Če sva že zdaj v obdobju plenic, vozičkov in neprespanih noči, bova pa še to obdobje skupaj 'zvozila',« pravi Eva. Leni in Lili sta živahni in radovedni deklici, ki postajata vse bolj povezani. Mlajša sestrica starejšo pri vsem opazuje in posnema, zaradi česar se marsičesa nauči hitreje. Doma tako ni nikoli dolgčas, ob prihodu dojenčka pa bo družinska dinamika še pestrejša.

Njihov vsakdan ima sicer precej ustaljen urnik. Nik zjutraj deklici odpelje v vrtec, Eva se posveti svojemu podjetju in prehranskemu svetovanju, popoldne pa je zaradi Nikovih treningov večinoma sama z otrokoma. Očka se domov vrne ravno še pravi čas za pravljico pred spanjem. »Nik je zelo prisoten in predan očka. Kljub temu da ima zaradi profesionalnega športa precej naporen urnik, se res trudi, da čas, ki ga ima na voljo, čim bolj kakovostno preživi z nami,« ga pohvali Eva. Tudi Nik za svojo ženo najde same lepe besede. »Pri Evi me najbolj navdušujejo njena mirnost, toplina in predvsem neizmerna ljubezen, ki jo vsak dan daje najinima hčerkicama.«

osebni arhiv

Pri vzgoji sta večinoma usklajena, čeprav Eva v smehu prizna, da je ona tista, ki nekoliko hitreje popusti. Ob dveh majhnih otrocih in življenju daleč od babic in dedkov so spontani zmenki prava redkost. Zato toliko raje izkoristita obiske Slovenije, ko deklici uživata s starimi starši, onadva pa si lahko privoščita večerjo v dvoje.

Dom je tam, kjer so skupaj

Njuna družina je prepotovala že precejšen del Evrope. Od madžarskega Szegeda do francoskega Saint-Raphaëla, kjer se je rodila Leni, nato Chartresa, kjer se jima je pridružila Lili, in danes Bitole v Severni Makedoniji. »Ko sva bila sama, so bile selitve veliko bolj preproste in na neki način tudi bolj brezskrbne. Zdaj pa vsaka selitev pomeni, da morata tudi punci zamenjati dom, vrtec, prijatelje in okolje, na katero sta se navadili,« pripoveduje Eva, ki kljub izzivom v takšnem življenju vidi veliko lepega. Otroci spoznavajo različne kulture, jezike in ljudi, družina pa si ustvarja spomine po različnih državah. »Življenje v tujini naju je ogromno naučilo, predvsem pa nama je pokazalo, da dom ni nujno kraj, temveč so dom ljudje, s katerimi si.«

osebni arhiv

Nik priznava, da je očetovstvo spremenilo tudi njegov pogled na šport. »Še vedno imam rad rokomet in sem zelo predan svoji karieri, vendar so se moje prioritete zagotovo nekoliko spremenile.« Po tekmah skuša vse, kar se je dogajalo v dvorani, pustiti za seboj. »Ne glede na to, ali smo zmagali ali izgubili, me doma pričakata Leni in Lili, ki mi z največjim veseljem stečeta v objem.«

Svojo poklicno pot uspešno gradi tudi Eva, ki vodi podjetje in profil Prehrana za ženske. Delo na daljavo ji omogoča, da kariero prilagaja selitvam in družinskemu življenju. »Vesela sem, da mi ni treba izbirati med družino in kariero, ampak lahko na svoj način združujem oboje.«

Po pravljični poroki lasten dom

Decembra lani sta Eva in Nik svojo ljubezen okronala še s poroko, o kateri smo takrat pisali tudi v Lady. Izbrala sta nekoliko drugačno, zimsko slavje s pravljičnim vzdušjem, najlepše pa jima je bilo, da sta lahko ta dan delila s hčerkama in najbližjimi. Eva je zaradi očetove službe že kot deklica veliko potovala in z družino pol leta živela celo v Ameriki.

osebni arhiv

Izkušnje iz otroštva so ji dale širino, hkrati pa je naučile hvaležnosti, ki jo želi prenesti tudi na svoje otroke. Čeprav ju je življenje doslej vodilo po številnih državah, dobro vesta, kje si želita nekoč pognati korenine. »Po koncu Nikove rokometne kariere se želiva vrniti v Slovenijo in si tu ustvariti dom. Načrti za gradnjo hiše so že v teku, zato se poleg prihoda novega družinskega člana veseliva tudi razmišljanja o skupni prihodnosti,« pravita.

osebni arhiv

Do takrat pa ju čaka še eno veliko poglavje. Prihod tretjega otroka bo gotovo prinesel še več živahnosti, a prav takšno življenje sta si vedno želela. »Najbolj od vsega pa si želiva, da bi si najini otroci iz otroštva zapomnili vse te izkušnje, države, v katerih smo živeli, jezike, ki so jih spoznavali, ljudi, ki smo jih srečevali, in vse dogodivščine, ki smo jih doživeli skupaj.« Predvsem pa si želita, da bi vedeli, kako neizmerno jih imata rada.