OSEBNI ARHIV

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Z mlado, uspešno in navdihujočo podjetnico ter avtorico devetih knjižnih uspešnic Petro Škarja sva spregovorili o – življenju. Poleg tega da ustvarja in promovira dobre knjige z močnimi zgodbami, ki si zaslužijo živeti večno, je tudi ljubiteljica narave, miru in potovanj. Prav to ji je omogočilo zazreti se vase in neprecenljive življenjske izkušnje, ki so ji odprle pot do pisanja uspešnic in celjenja posledic travme.

Vaša najuspešnejša knjiga je Camino – Od suženjstva do svobode. Zakaj menite, da prav ta?

V svetu, kjer se pretirano poudarjajo popolnost, uspehi in lepota, ljudje hrepenimo po okolju, kjer lahko pokažemo tudi svoje temne in boleče, morda celo sramotne plati. Mislim, da sem s to knjigo ustvarila tak prostor. Najboljši odgovor na vprašanje, zakaj je tako, bi verjetno dali bralci, ki jo po desetih letih še vedno radi berejo.

Z današnje perspektive bi rekla, da knjiga ne kaže najbolj kvalitetnega pisanja in ni imela niti kakšne opazne promocije. Ima pa neko globoko iskrenost, ki se rodi, ko se človek brez pretvarjanja preda življenju, v smislu: »Ne zmorem več, naj se zgodi, kar se mora.«

Verjetno se veliko ljudi prepozna vsaj v nekem delu te knjige: ali v sami travmi ali v notranjih bojih, ki so zunanjim očem nevidne.

Morda pa v občutku manjvrednosti in sramu ali pa v sodbah drugih. Vsakdo ima kakšno temačno plat sebe – morda pa si želimo, da nam je ne bi bilo treba tako skrbno skrivati; da ne bi bila obsojana, kaj šele ožigosana. Morda zato Camino.

V zgodnjih otroških letih vas je spolno zlorabil umsko prizadeti stric. Kako bi opisali svoje delovanje v primežu posledic travm?

Uf … No, prav zato je format knjige odličen, saj sem lahko to na dolgo opisala in razložila. To so boji, ki jih je težko ubesediti, saj imajo besede svoje meje. Zunanjim očem so nevidni, ljudje, ki jih niso sami doživeli, pa jih le stežka zares razumejo. Navzven nimaš česa pokazati, z razumom težko pojasniš, v sebi pa tako trpiš, da se bojiš samega sebe, da si ne bi v trenutku slabosti storil česa usodnega.

Zato prisluhnimo sočloveku, ko govori o svojih notranjih občutkih, in vsaj poskušajmo razumeti, kaj doživlja, četudi tega sami ne razumemo ali se nam zdi nesmiselno. Včasih sta že razumevanje in iskrena skrb dovolj, da človek ohrani moč in upanje, da bo nekoč bolje.

Podali ste se na Jakobovo pot, obiskovali ste psihiatra, družili ste se z menihi … Kako se počutite danes po vseh teh aktivnostih z namenom zdravljenja?

Danes živim res čudovito življenje. To ne pomeni, da nimam več  ...