Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Poroka in srečen zakon s srednješolsko ljubeznijo nista prav pogosta. Z možem Urošem sta skupaj že od petnajstega leta. Kako vama uspeva?

Mislim, da sva imela srečo, da sva se našla tako mlada in da sva oba imela neke želje. Takrat sva bila čisto noro zaljubljena, tako kot je vsak pri petnajstih. Vedela sva, kaj bova v življenju počela: da bom jaz igralka, on pa glasbenik. In želje so se počasi izpolnile, oba sva zelo izpolnjena v poklicih, ki sva si jih želela. Imela sva neverjetno srečo, da sva se razvijala v isto smer in sva dejansko skupaj rasla. Sva frenda, ogromno se pogovarjava, ogromno preživiva. Ohranila sva nekaj otroškega. Še vedno se sprašujeva, kaj bova, ko bova velika. Zdaj pa sva že velika.

Kaj vaju še danes povezuje?

Veliko smeha, igrivosti. Pa nisva vsevedna. Zdi se mi, da vsi drugi vse vedo, kako je prav in kako je treba. Nama se pa še vedno zdi, da se morava marsikaj še naučiti. To se mi zdi lepo. Uroš je pravzaprav odraščal z mojo akademijo, jaz z njegovim študijem kitare. Treba je vedeti, kaj je drugemu pomembno. Kar počneva, ni služba, ampak življenjski slog: poletja, koncerti, snemanja, gostovanja. Midva sva se vedno izmenjevala in nikoli nisva ovirala razvoja drug drugega.

Imata dva sinova in pravite, da ste družina brez reda. Kaj to pomeni?

Niti ne brez reda, ampak bolj brez urnikov. Nikoli nismo imeli dveh enakih tednov. Če sem imela en teden dve gostovanji, je pomenilo, da sem šla od doma že ob štirih popoldne. Takrat je bil doma Uroš, če ni mogel biti niti on, pa so otroka pazili moji starši. Tudi ob vikendih sta šla večkrat k Uroševim staršem.

Ste imeli zaradi tega kdaj slabo vest?

Ne. Ker sem igrala v gledališču, sem bila po drugi strani skoraj vsak dan doma od dveh do sedmih. Zvečer pa me velikokrat res ni bilo doma. Ampak poleti, razen če je prišlo vmes kakšno snemanje, smo imeli v gledališču prosto in smo bili lahko vsi skupaj. Veliko časa smo preživeli skupaj.

Jakob, ki ima zdaj že 25 let, se je že odselil. Je to za vas pomenilo praznino ali olajšanje?

Zdelo se mi je prav, da se odseli, nič nisem imela proti. Večja praznina bo verjetno, ko se bo odselil še Ožbej (22 let), ker bova potem z Urošem res ostala sama. Ampak midva znava biti sama, itak greva na vse dopuste sama, tako da mislim, da ne bo večjih težav.

To, da sta spet sama v dvoje, se sliši celo kot luksuz.

Ja, jaz res nimam več zadolžitev kot mama: vsakodnevnega kuhanja, pranja, likanja, pregledovanja domačih nalog in učenja, vsega tega ni več. Šole smo dali skozi. Zdaj je to res absolutna svoboda.

Ožbej živi doma s svojo partnerko. Kako se znajdete v vlogi tašče?

To bi sicer morali vprašati njiju. No, z Mašo, ki živi z nami, se super razumeva. Ne težim. Nisem gospodinjski tip, pri meni ni vse pospravljeno, vse na svojem mestu, vse skuhano in zlikano. V kuhanju ne uživam, medtem ko je nekaterim mojim kolegicam to v pravi užitek.

Se v vas že prebuja želja, da bi postali babica?

Sem ena redkih iz svoje generacije, ki bi rekla ...