Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Če Gregorja Bakovića, enega najbolj prepoznavnih dramskih in filmskih igralcev, ne bi spoznala že na snemanju filma Hotel Alkohol, kjer sva skupaj preživela deset snemalnih dni, bi si najbrž mislila, da sem mu uničila dan in bo pogovor prava muka, tako pa vem, da se pod krinko strogosti in zahtevnosti skriva nežna, razmišljujoča duša in da bo pogovor z njim prava poslastica. Nisem se zmotila. Večkrat sva se nasmejala, pa tudi oči so se orosile.

Hotel Alkohol, celovečerni film režiserja Jana Cvitkoviča, ki prihaja v kino konec oktobra, predstavlja ljudi, ki jih zlahka sodimo. Duševne bolnike. Je prav to naloga umetnosti, da usmeri pogled tja, od koder bi se človek najraje obrnil stran?

Tudi. Ena izmed, zagotovo. Nekateri avtorji imajo za to močan občutek in Jan to nosi v sebi. On vse olupi do bistva, vse prikaže netendenciozno. Preprosto pokaže. In to mu je na dokumentaristično-poetičen način uspelo tudi pri Gramu srca. Ljudje se danes grebemo za sodbo. Kdo bo dal bolj originalno, hitreje, kdo jo bo povedal bolj izvirno, bolj neposredno ali pa, če hočete, brezsramno, brezobrazno, okrutno, prostaško.

Ampak ta isti bo rekel, da je bilo povedano odkrito, ne? Ljudje zamenjujejo odkritost s skrajno nesramnostjo, ki praviloma izvira iz lastnih frustracij. Temu se danes reče odkritost. »Samozdravljenje« lastnih frustracij prek družbenih omrežij se danes predstavlja kot odkritost. To je danes to.

Del filma se je posnel tudi v psihiatrični bolnišnici Idrija. Tam ste imeli sicer za snemanje označene meje prostore, a so vas skozi okno in med odmori opazovali pravi pacienti. Zunanji opazovalec niti ne bi opazil razlike, kdo je kdo. Kako ste se počutili ob tem?

Najprej je tako, kot je vedno. Prideš nekam v goste in ti opazuješ gostitelje, gostitelji pa tebe. To je čas opazovanja, en tak čas previdnega nezaupanja. Samo opazuješ. In potem ...