Med Rebeko in Gorko vlada odlična kemija
Po Jamski ženski se je Rebeka Dremelj znova podala na odre, le da tokrat ne sama, ampak z igralko Gorko Berden.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nova predstava Šminka in sekirca, ki jo je napisala Tina Gorenjak, režirala pa Ajda Valcl, govori o tem, kaj se zgodi, ko se dve popolnoma različni ženski znajdeta v divjini.
Kako sta se ujeli na vajah?
Rebeka: Od prve vaje naprej sva imeli občutek, kot da delava skupaj že leta. Obe imava radi humor, tempo in malo zdrave norosti, kar je takoj ustvarilo odlično kemijo. Včasih sva morali celo nehati, ker sva se preveč smejali – kar je dober znak, da zgodba diha.
Gorka, za vlogo ste stopili v čevlje razvajene dame Viktorije – ste jo takoj »ujeli« ali ste morali dobro zavihati rokave?
Gorka: Viktorija je na prvi pogled razvajena, v resnici pa neverjetno ranljiva in zabavna. Tako da ja – nekaj rokavov sem morala zavihati, preden sem »pogruntala« njen svet. Zdaj pa jo imam prav rada, tudi ko dramatizira.
Rebeka, za vami je uspešna monokomedija Jamska ženska – kako se počutite tokrat, ko na odru niste sami, ampak imate ob sebi Gorko?
Rebeka: Po dveh letih solo predstave lahko končno rečem, da nisem več sama. Z Gorko si lahko podajava energijo, tempo, »fore« … in to mi daje čisto nov igralski užitek. Nič več samote na odru, zdaj je duet, in to zelo živahen.
Predstava govori o tem, kaj se zgodi, ko se dve popolnoma različni ženski znajdeta v divjini. Katera bi se bolje znašla? Katera je bolj »šminka« in katera bolj »sekirca«?
Rebeka: Mislim, da sva občasno oboje. Jaz lahko navzven delujem malo »sekirca«, ampak ko je treba, se zelo hitro preklopim tudi na »šminko«. Gorka pa je lahko presenetljivo iznajdljiva, vendar ima tudi ona svojo »šminko«, malo več nje kot jaz, ki rada pride na plano. Zato je v predstavi veliko resnice o nama.
Brez česa bi vama bilo najtežje?
Rebeka: Brez humorja. Če humorja ni, sva obe izgubljeni. Humor je najin kompas, najin varnostni pas in najin najzanesljivejši GPS, ki naju vedno pripelje ven – tudi iz najbolj trapastih situacij. Brez njega bi bila vsaka težava dvakrat večja, vsak nesporazum trikrat bolj dramatičen, midve pa precej manj sproščeni. Humor nama razbremeni glavo, telo in ego … in je dobra protiutež, če gre kdaj kaj narobe.
Bi si znali v divjini priskrbeti hrano?
Rebeka: Seveda! Do prve koče, pa na štruklje. Po nekaj poskusih, modricah in nekaj dneh lakote bi verjetno znali. Ampak iskreno – upava, da nama tega nikoli ne bo treba dokazati v praksi.
Sta se kdaj že izgubili v gozdu?
Rebeka: Ne, nisva se izgubili v gozdu – vsaj ne tako, da bi naju morali iskati. Sva pa obe že kdaj zašli na kakšno »bližnjico«, ki je bila vse prej kot bližnjica. Ampak ker imava soliden občutek za smer, kanček trme in precej domišljije, vedno najdeva pot ven. Če ne drugače, si jo pa sproti izmisliva.
Česa vaju je v življenju najbolj strah in kako se spopadata s tem?
Rebeka: Najbolj me je strah izgube nadzora – tistega občutka, ko telo ali glava naredita po svoje. S tem se spopadam tako, da poslušam svoje telo, diham, se umirim in si dovolim, da nisem popolna. Humor je spet moje najmočnejše orožje.
Gorka: Najbolj me je strah smrti bližnjih. To je nekaj, kar me vedno malo stisne pri srcu, ker imam svoje ljudi neizmerno rada. Poleg tega imam še en zelo konkreten strah: pajke. Vse. Male, velike, hitre, počasne – pri pajkih sem popolnoma brez poguma.
Kaj vaju najbolj veseli?
Rebeka: Ustvarjanje, občinstvo, ki se smeji, občutek, da nekaj premakneva v ljudeh, ne glede na to, ali je to smeh ali misel. In moji punci doma, ki sta vedno moj najboljši kompas. 
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
