Mitja Reichenberg

Ali se zavedamo, da znanstvena fantastika vse manj beži v prihodnost in vse bolj opisuje sedanjost? Ob ogledu novih distopičnih vizij se nehote spomnimo filmov iz prejšnjih desetletij, kjer so ustvarjalci risali grobe scenarije človeštva, mi pa smo jih jemali kot čisto fantazijo. Danes mnoge od teh gledamo skozi okno in o njih beremo v novicah. Žal.

Pa k filmu: mladi Yautja Dek je odrinjen na rob svojega ljudstva – brez časti, brez plemena, obsojen na samoto. Na sovražnem, izsušenem planetu se znajde v smrtonosni puščavi, kjer vladajo neusmiljeni plenilci in skrite sile iz senc. A tam naleti na nepričakovano sopotnico: androidko Thio (Elle Fanning), agentko korporacije Weyland-Yutani, ki skriva lastne nevarne resnice. Iz začasnega premirja se rodi krhko zavezništvo – in skupen boj za preživetje.

Režiser Dan Trachtenberg, ki nas je že prepričal s filmom Prey, tokrat še bolj pogumno širi vesolje franšize. Njegova vizualna zasnova črpa iz slikarske moči Franka Frazette, surovosti Conana Barbarja, apokalipse Mad Maxa in melanholične veličine videoigre Shadow of the Colossus. Rezultat je film, ki deluje kot epska freska – umazana, brutalna, a obenem poetična. Za dodatno plast mitologije poskrbi strip pri založbi Marvel Comics, predzgodba, ki jo je napisal Ethan Sacks, ilustriral Elvin Ching, naslovnico pa prispeval Juan Ferreyra. Ljubitelji franšize bodo tako lahko še pred ogledom filma okusili pesek in kri Dekovega sveta.

Filmsko glasbo podpisuje Hans Zimmer, ime, ki je samo po sebi blagovna znamka. Njegova partitura filmu dodaja mogočnost in energijo, ki jo znamo povezati z mnogimi njegovimi preteklimi deli. Res pa je, da se ob poslušanju ne moremo izogniti občutku déjà-vuja – Zimmerjevi akordi pogosto zvenijo kot odmev samih sebe. A vprašanje je, ali je to (že) slabost ali pač prepoznavni znak.

Film je torej zgodba o izobčencu, ki si skuša povrniti čast, in o androidki, ki skriva resnico – oboje pa v svetu, kjer je preživetje največja umetnost.