Tomislav Krnić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

 Dokumentarni film Fotograf režiserja Mihe Čelarja razkriva izjemno zapuščino Petra Nagliča, ljubiteljskega fotografa, ki je vsakdanjost spreminjal v zgodbe in že dolgo pred uveljavitvijo sodobne fotoreportaže razmišljal kot pravi fotoreporter.

Naglič ni fotografiral le ljudi in krajev, temveč čas, v katerem je živel. Na njegovih posnetkih vidimo prve letalske polete, začetke smučarskih skokov v Planici, gradnjo znamenitih ljubljanskih stavb, prenovo Ljubljanskega gradu, izlete na Triglav in Šmarno goro, romanje v Sveto deželo, arheološko izkopavanje mamuta v Kamniku ter prizore, ki danes delujejo kot dragoceno okno v preteklost.

Fotoreporter, še preden je obstajala fotoreportaža

Peter Naglič

Čelar je zgodbo odkril po naključju, med pripravo dokumentarca Konoplja osvobaja. »Naletel sem na zanimivo fotografijo, na kateri italijanski vojaki na Ljubljanskem gradu na majhnem vrtičku gojijo indijsko konopljo,« pripoveduje. Ko je stopil v stik z Nagličevim vnukom Matjažem Šporarjem, mu je ta poslal približno 1300 dedovih fotografij. »Spoznal sem, da si Nagličeva fotografska zapuščina resnično zasluži filmsko uprizoritev.«

Režiser, ki se je v devetdesetih letih tudi sam ukvarjal s fotografijo, je v posnetkih takoj prepoznal izrazit reportažni pristop. Naglič posameznega dogodka ni ujel le z enim posnetkom, temveč ga je spremljal z različnih zornih kotov, od podrobnosti do širših prizorov. Pri nekaterih Plečnikovih projektih se je na prizorišča vračal več let in tako beležil posamezne faze gradnje. »V svoje reportaže je ujel tudi časovno dimenzijo, ki ji danes popularno rečemo 'timelapse',« poudarja Čelar.

Zgodbe je sestavljal v zgibanke

Peter Naglič

Ker je z bratoma podedoval družinsko tovarno ščetk, mu fotografija ni bila vir preživetja. Prav zato se ni omejeval na portrete, poroke in jubileje, ampak si je priskrbel terensko opremo ter se odpravil med ljudi. Fotografije je le redko prodajal. Pogosto jih je lepil v zgibanke in iz njih sestavljal zgodbe, na hrbtno stran pa zapisoval, kaj, kje, kdaj in koga je fotografiral – skoraj tako, kot to še danes počnejo novinarji.

»Spoznanje, da je bil Peter Naglič pravzaprav fotoreporter, še preden je fotoreportaža sploh nastala, je narekovalo režijski pristop in naracijo filmske pripovedi,« pravi Čelar. Eden njegovih ciljev je bil Nagliča postaviti ob bok priznanim slovenskim fotografom. Kot poudarja, je fotografija pri nas dolgo veljala za nekakšno »desetnico« – nezaželeno hčer, ki so jo likovni kritiki razglašali za navadno obrt.

Ko fotografije oživijo

V filmu po dedovih sledeh potuje Matjaž Šporar. Ustvarjalci so izdelali poseben vizir, ga namestili na Nagličev fotografski stativ in vanj vstavljali prosojnice s starimi posnetki. Tako so na različnih koncih Slovenije iskali natančna mesta, od koder je Naglič pred stoletjem fotografiral svoje motive.

Posebno poglavje dokumentarca predstavlja skoraj dvesto oživljenih fotografij. S pomočjo londonskega studia Untold Garden in aplikacij umetne inteligence so stare podobe spremenili v zvočne filmske prizore. »Gledalci lahko skozi Nagličeve fotografije vstopijo tudi v slovenske filmske arhive,« pojasnjuje režiser, čeprav ti prizori v resnici nikoli niso bili posneti.

Peter Naglič

Zgodbo sklene razstava izbranih Nagličevih del, ki sta jo pripravila fotografa in kuratorja Jože Suhadolnik ter Barbara Čeferin. Nagličeve fotografije so letos prešle tudi v stalno zbirko Slovenskega etnografskega muzeja, naslednji veliki cilj pa je njihov vpis v register slovenske kulturne dediščine.

Dokumentarec Fotograf bo 9. avgusta na ogled v okviru letnega kina Slovenske kinoteke na muzejski ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem. Film bo na ogled tudi v kinematografih slovenske Art kino mreže in na izbranih projekcijah Foto Festa v Kranju.