Mož za zaveso: temna stran Hitchcockove genialnosti
Decembra 1959 je mlada igralka v hladnem studiu Universal sedem dni zapored stala pod prho.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Voda ji je drsela po obrazu, na trebuhu pa je imela madeže raztopljenega čokoladnega sirupa, ki je bil na črno-belem filmskem traku videti natanko tako kot kri. Janet Leigh je takrat snemala prizor, ki je za vselej spremenil zgodovino filma in tudi njeno življenje. Leta pozneje je priznala, da se po tistem snemanju ni nikoli več prhala. Raje se je kopala, ob tem pa vrata kopalnice vedno pustila odprta in zaveso odgrnjeno, medtem ko je nenehno pogledovala proti vhodu. Tistih 40 sekund eksplozivne montaže je zrežiral Alfred Hitchcock. Toda za zaveso genija se je skrivalo nekaj precej bolj mračnega in zapletenega kot zgolj briljantna režija.
Diktator, ki ni prenašal ugovarjanja
Hitchcock ni bil režiser, ki bi stvari prepuščal naključju. Vsak kader, vsak premik kamere in vsak rez je do potankosti načrtoval, še preden je sploh prvič zagnal snemanje. Njegova najbolj zloglasna izjava se glasi, da ni nikoli rekel, da so igralci živina, temveč da bi morali z njimi ravnati kot z živino. Morda je bila to le šala, a njegova celotna metoda dela dokazuje, da se je za to hudomušnostjo skrivala povsem resna filozofija.
Britanski mojster suspenza je bil namreč prepričan, da igralec ne sme imeti preveč svobode, saj bi s tem porušil ravnotežje skrbno zgrajenega prizora. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja je zvezdnike postavljal v izjemno neudobne položaje, da bi iz njih izvabil čim bolj pristne odzive. Joela McCreaja je med snemanjem filma Tuji dopisnik celo pol ure držal v vodi, Madeleine Carroll in Roberta Donata pa je v Devetintridesetih stopnicah za več ur priklenil skupaj. Bil je perfekcionist in ni prenašal ugovarjanja. Prav ta mračna dvojnost med vizionarjem in tiranom je najbolj surovo prišla do izraza pri ustvarjanju mojstrovin Psiho in Ptice.
Sedem dni pod prho
Ko je Hitchcock leta 1959 začel snemati Psiho (Psycho), je tvegal popolnoma vse. Film z zelo skromnim proračunom je financiral sam, snemal pa ga je s televizijsko ekipo in v črno-beli tehniki. V središče zgodbe je postavil nekaj, česar Hollywood do takrat še ni videl. Glavna junakinja namreč umre že po prvih 30 minutah, in to kar v kopalnici.
Janet Leigh je bila v tistem obdobju že zelo uveljavljena igralka, poznana predvsem iz romantičnih komedij in glasbenih filmov. Vlogo Marion Crane je sprejela izključno zaradi Hitchcockovega velikega ugleda. V nekem intervjuju je pojasnila, da je bilo pri njem vse do potankosti določeno že pred začetkom produkcije in da je ustvarjalec Saul Bass za sloviti prizor pod prho narisal skico za prav vsak posamezen kot kamere.
Tehnična kompleksnost tega prizora je še danes osupljiva. Snemanje je trajalo dolgih sedem dni, kar je predstavljalo tretjino celotnega snemalnega časa. Ustvarjalci so uporabili 78 različnih nastavitev kamere, ki so jih nato zmontirali v 52 rezov, vse to pa se zvrsti v borih 40 sekundah na filmskem platnu. Stene kabine za prhanje so zasnovali tako, da so prizor lahko snemali z vseh mogočih strani. Za srhljiv zvok zabadanja noža so prebadali melono, namesto krvi pa so uporabili čokoladni sirup, ki je bil na črno-belem traku videti precej gostejši in bolj realističen od običajne scenske umetne krvi. Zanimivo je, da na platnu sploh ne obstaja kader, kjer bi rezilo dejansko prebilo kožo. Nož so namreč zgolj prislonili k njenemu popku in posnetek nato zavrteli nazaj.
Igralka je nosila poseben triko kožne barve, ki jo je v vroči vodi neznosno žulil. Spominjala se je, da je ob padcu z glavo močno udarila ob kad, nato pa morala nepremično strmeti z odprtimi očmi, medtem ko ji je voda polzela po obrazu. Cena za to genialno filmsko minuto je bila izjemno visoka. Še dolga leta je prejemala pisma neznancev, ki so ji grozili, da ji bodo storili natanko to, kar je Norman Bates storil Marion. Zadeva je šla celo tako daleč, da se je v preiskavo vključil zvezni preiskovalni urad FBI. Hitchcock je s tem odprl vrata povsem novemu žanru grozljivk in popolnoma spremenil predstavo o tem, kaj je na platnu dovoljeno prikazati. Vendar pa je bil ta vrtoglavi umetniški uspeh poplačan z velikim strahom, ki je močno odmeval tudi zunaj filmskega sveta.
Pet dni pod »nalivom« živih ptic
Če je Psiho dokazal Hitchcockovo popolno montažno virtuoznost, so Ptice (The Birds) iz leta 1963 razgalile veliko temnejšo plat njegove osebnosti. V glavni vlogi je zaigrala Tippi Hedren, mlada manekenka, ki jo je režiser opazil v televizijski reklami in ji takoj ponudil dolgoročno pogodbo. Kar se je sprva zdelo kot uresničitev hollywoodske pravljice, se je kmalu prelevilo v past.
Snemanje Ptic je bilo že v osnovi ogromen tehnični izziv. Produkcija je porabila več kot 200 tisoč dolarjev za izdelavo mehanskih ptic, na prizorišče pa so pripeljali več kot 25 tisoč živih ptic. Mnogo jih je pobegnilo iz kletk, zaradi prask in ugrizov pa je precej članov ekipe pristalo celo v bolnišnici. Vrhunec filma je zloglasni prizor v podstrešni sobi, kjer ptice brutalno napadejo glavno junakinjo. Ta dogodek pa je postal pravi sinonim za snemalno grozljivko.
Hedrenova je v svojih spominih podrobno opisala, kako ji je Hitchcock ves čas zagotavljal, da bodo v ključnem prizoru uporabili izključno mehanske ptice. Dan pred snemanjem pa jo je v garderobi presenetil asistent režije in ji vidno nervozen sporočil, da mehanizmi ne delujejo in da bodo prisiljeni uporabiti prave živali. Pet dni so nato trenerji, zaščiteni z debelimi usnjenimi rokavicami, v igralko metali žive vrane, galebe in krokarje. Tippi Hedren ni imela nobene zaščite, nosila je zgolj obleko z všitimi elastikami, na katere so živali privezali. Po njenih besedah se je peti dan zlomila. Ko ji je ena izmed ptic s kljunom nevarno opraskala kožo tik ob očesu, je v solzah obsedela sredi studia in zahtevala konec. Zaradi globoke izčrpanosti je potrebovala zdravniško pomoč in teden dni strogega počitka. Režiser naj bi ob tem cinično pripomnil, da si prekinitve snemanja ne more privoščiti, na kar mu je zdravnik odvrnil le z vprašanjem, ali jo želi morda ubiti.
Cena obsedenosti
Najtežji del sodelovanja s slavnim režiserjem za Tippi Hedren vendarle ni bil fizične narave. Veliko hujša je bila njegova postopna in srhljiva obsedenost. Hitchcock se je redno vozil mimo njene hiše, najel je ljudi, ki so jo zasledovali, in naročil strokovno analizo njene pisave. Ob neki priložnosti naj bi se ji v limuzini celo fizično vsiljeval. Med snemanjem filma Marnie leta 1964 se je stanje tako močno zaostrilo, da je igralka strogo zavrnila vsakršen nadaljnji stik z njim. Režiser ji je nato zagrozil, da bo popolnoma uničil njeno kariero, kar je v veliki meri tudi uresničil. Še celi dve leti jo je s pogodbo prisilil k neaktivnosti, ji izplačeval zgolj osnovno plačo in ji hkrati prepovedal sprejemanje kakršnihkoli drugih vlog.
Njegova dejanja so bila po njenih besedah zlobna in kruta. Režiserjeva žena Alma naj bi jo ob tem sicer pomilovala, a ni ukrenila popolnoma ničesar. Te šokantne trditve so prvič javno odmevale šele v osemdesetih letih, po režiserjevi smrti, zato se sam na te obtožbe ni mogel nikoli odzvati. Kljub temu so pričevanja dosledna in jih potrjujejo številne posredne priče. Prav nobenega dvoma ni, da je britanski mojster z obnašanjem prestopil vse meje zdravega delovnega okolja. Kljub osebni travmi pa igralka nikoli ni zanikala njegove genialnosti. Priznala je, da je bil nedvomno eden največjih talentov v filmski industriji, a da se ji je kot človek globoko gnusil.
Cena umetnosti
Skoraj 70 let po izidu sta filma Psiho in Ptice trdno zasidrana v samem vrhu filmskih mojstrovin. Brez Hitchcockove obsesivne natančnosti, brez skrbno narisanih kadrov in brez tisočerih ptic v studiu Universal sodobni triler in žanr grozljivke zagotovo ne bi bila takšna, kot ju poznamo danes. Številni kultni ustvarjalci se še danes globoko priklanjajo vizionarski silhueti tega britanskega ustvarjalca.
Toda zgodba Janet Leigh, ki je do konca življenja s strahom puščala odprta vrata kopalnice, in usoda Tippi Hedren, ki je svojo svobodo plačala z dvema letoma prisilnega molka, sta jasen opomin, da genialnost in nedotakljivost nista in ne smeta biti ista stvar. Filmska industrija je predolgo delovala v prepričanju, da je v imenu umetnosti dovoljeno prav vse. Njegovi največji mojstrovini zato ob svoji nesporni umetniški veličini ostajata tudi grenak dokaz prave cene slave. Za vsako brezhibno in popolno minuto na filmskem platnu je namreč nekje za kamero stal človek, ki je moral za to plačati resnično in bolečo ceno. Cena genialnosti se na koncu vedno meri po tistem, kar pusti za seboj v življenjih ljudi, ki so ji bili prisiljeni služiti.
E-novice · Estrada
