V srbskem filmu Ljubezen in drugi zločini igra glavno vlogo 45-letna Anica Dobra, ki jo poznamo po filmih Past, Balkan ekspres 2, Nataša, Kolesa, Kako je propadel rokenrol, Življenje s stricem … Beograjčanka je enako kot doma znana tudi v Nemčiji, kjer je zaigrala v številnih televizijskih filmih – kot najstnica je namreč nekaj časa z družino živela v Frankfurtu na Maini, zato odlično obvlada nemško. Uči se tudi slovensko, saj je njena mama Slovenka. "Saj vidite, da imam slovensko ime," se nasmeje.

 

 

Imate nenavaden priimek. Se sklada z vašim značajem?
Ha ha, to bi morali vprašati druge. Ko sem bila majhna, mi je bilo vedno nerodno, ker sem bila "Dobra Anica". Večkrat sem slišala: "Ne sprašujem, kaj si misliš o sebi, ampak kako ti je ime!" (Smeh.) Sram me je bilo, da nimam priimka na -ić. Ko sem postala igralka, so vsi mislili, da je to psevdonim. V Srbiji je Dobra zelo redek priimek, mislim, da izvira iz Romunije.

 

Povejste kaj o filmu Ljubezen in drugi zločini?
To je precej netipičen srbski film, saj je tudi Stefan netipičen srbski režiser. Gre za avtorski, umetniški film, ki raziskuje zelo fina čustva in govori o ljubezni – ta je zame največje in edino pravo gonilo vsega. V naslovu se je malce poigral, saj je ljubezen gotovo nekaj, zaradi česar je vredno rušiti pravila, začeti znova itd., to pa včasih tudi boli, kar je nekakšen zločin. In v tem je ironija. Ljubezen je privilegij, in kdor jo ima, jo mora čuvati.

 

Režiser Stefan Arsenijević pravi, da je vlogo Anice napisal prav za vas.
Na srečo sem to izvedela šele nekje na sredini snemanja. Na začetku mi je šlo malce na živce, zakaj je junakinji ime ravno Anica. Malo je bilo čudno, ko me je nekdo pred kamero poklical, jaz pa sem mislila, da mi govori zasebno. To je bilo kar malo problematično. Seveda je velika čast, da je napisal scenarij posebej zame, zelo mi laska. Sicer pa mislim, da ni pomembno, za koga so vloge napisane; dobi jih tisti, ki so mu usojene.

 

To vam godi, a sicer ne marate pretirane izpostavljenosti, velikih zabav, premier …
Res je. Uživam v svoji "polanonimnosti", ko sem doma. Veliko raje imam delo kot blišč. Naučila sem se slediti svojemu ritmu in željam. Nekako mi je uspelo, da me javnost pušča relativno pri miru.

 

Anica ima v filmu dovolj vsega in se odloči oditi. Se tudi vi kdaj počutite tako?

Vem, kaj želim in česa ne, zato se mi nikoli ne nabere toliko vsega, da bi eksplodirala. Vse moje življenjske odločitve so takšne, da vem, da sem sama kriva, če se zgodi kaj slabega. In moram pač to preživeti. Anica v filmu pa se v nekem trenutku odloči, da pusti vse za seboj. Mislim, da je zelo pogumna, edina si upa to zares narediti. Drugi v filmu o tem le govorijo, nimajo pa moči, da bi naredili prvi korak in zares odšli.

 

Kako vam uspe uskladiti delo v Nemčiji, Srbiji ter družino?

Zelo enostavno. Zame je lep kompliment, če mi kdo reče, da sem dobra igralka, ampak jaz vem, da sem še boljša organizatorka (smeh). Že več kot 20 let delam tudi v Nemčiji, nimam pa zagotovila, da bom tam delala še naprej. Ves čas sem si govorila, da dokler lahko to usklajujem, bom tako delala. Minilo je 20 let. Nisem pa tako mahnjena na delo, da bi morala posneti šest filmov zapored, veliko sem tudi doma. Do sedaj se še ni zgodilo, da bi morala čemu dajati prednost. Seveda mi je najpomembnejša družina, na srečo pa mi ni treba izbirati.

 

Imate hči Mino (13 let). Bo tudi ona igralka?
Žal mi je, ampak hči mi je že pred leti prepovedala govoriti o njej. Njeno željo spoštujem. Karkoli že bo, naj bo srečna, jaz jo bom vedno podpirala. Kot vidite, je javnost in mediji sploh ne zanimajo …