Bi bilo življenje res lepše, če bi se rodili stari kakšnih osemdeset let in se potem polagoma približevali najstniški dobi, kot je nekoč pripomnil Mark Twain?

 

F. Scott Fitzgerald je v kratki zgodbi Nenavaden primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button), kjer je zamisel obdelal, odgovoril skoraj pritrdilno, v ekranizaciji Davida Fincherja pa zadeva ni več videti tako preprosta. A saj niti ne gre za ekranizacijo v pravem pomenu besede, kajti scenarist Eric Roth je od Fitzgeraldove zgodbe ohranil le naslov in temeljno (Twainovo) idejo, sicer pa je ubral svojo pot in pripravil temeljito razčlenjeno podlago za filmsko pripoved epskih razsežnosti.

 

Življenje Benjamina Buttona (Brad Pitt), ki se rodi kot obnemogel starček, potem pa postaja vse mlajši in naposled umre kot dojenček, ni videti prijetnejše, lepše ali srečnejše kot življenje navadnih smrtnikov. Prej narobe, biološka ura, ki teče "vzvratno", ni noben božji dar, marveč težava, zaradi katere je življenje le bolj mučno in zapleteno. Pravzaprav se Benjamin tudi rodi kot dojenček, a takšen je le po velikosti, po vseh drugi kriterijih pa je starček, zguban, artritičen in betežen, tako grd in obnemogel, da ga zgroženi oče (mati umre pri porodu) kar pusti na stopnišču nekega doma za ostarele. A v materinskih rokah oskrbnice zrase v čilega starca in pri kakšnih desetih letih spozna tudi svojo poznejšo ljubezen Daisy (Cate Blanchett). Čeprav se njuni poti potem za nekaj časa ločita - Benjamin postane mornar in med drugim izkusi pekel druge svetovne vojne, Daisy pa se razvije v priznano balerino - je jasno, da sta si usojena.

Razmerje med Benjaminom in Daisy, prepojeno s tisto značilno mešanico tragike in sreče, ki ločuje pravo melodramo od serijske ganljivke, pomeni osrednje dramsko vozlišče pripovedi. Njune možnosti so silno omejene, saj drvita vsak v svojo smer, ona v starost, on v mladost; ko ona dozori v lepotico, je on videti še kot starček, ko je on primerno star, je ona že domala v zrelih letih. Na voljo imata torej le malo časa, le pičlih nekaj let, potem pa se morata spet ločiti, kajti razmerje bi postalo zaradi naraščajoče starostne razlike vse bolj nemogoče.

 

Kljub čudaški zgodbi, četudi se glavni junak rodi kot ostarelo, zgubano in bolehno bitje, umre pa tako rekoč kot zdrav dojenček, kljub množici nenavadnih, prismojenih, zamorjenih ali klovnovsko veseljaških likov, kljub teatralno zasnovanim odnosom in spektakelsko potenciranim zapletom, kljub pitoresknim podobam in navidez površnim, a v resnici premišljenim montažnim prehodom, film ne deluje prav nič pravljično, fantastično ali vsaj fantazijsko. Nasprotno, ves čas ohranja temeljno (melo)dramsko strukturo, ki že zaradi dolžine pripovedi, obsežnega časovnega okvira in obilja dogajanja tu in tam malo opeša, ne da bi to bistveno oslabilo prepričljivost zgodbe, predvsem pa vse do konca namenja primerno skrb "vsakdanjim" podrobnostim. Oskarja za masko in vizualne učinke sta vsekakor pošteno zaslužena.

 

PLUS

Prepričljiva inscenacija "neuprizorljive" zgodbe, sijajna maska in vizualni učinki.

MINUS

Občasno slabljenje dramske strukture zaradi obsežnega časovnega okvira in prenatrpanosti dogajanja.