Ivica, menda prej nikoli niste plesali v paru?

Res je, nikoli nisem imela te priložnosti, ker na odru vedno nastopam kot pevka in ni bilo nikoli časa za ples v paru, tako da se niti nikoli nisem imela priložnosti naučiti.

Kako sta se ujela s soplesalcem Matejem Krajcerjem?
Na začetku sva se malo »otipavala«, kar je povsem običajno, dokler človeka ne spoznaš, dokler ne veš, kakšnega značaja je in kaj bo od tebe zahteval. Ob takem srečanju se seveda poraja kopica vprašanj, ampak zdaj, po nekaj tednih, kolikor vadiva skupaj, lahko rečem, da sva se res dobro ujela. Odlično nama gre – noben ples in nobena koreografija ne bosta pretežka za naju.

Je bilo sprva kaj zadrege med plesom?
Ja, seveda. Če ne drugo, jaz sem starejša, čeprav te besede ne uporabljam rada (smeh). Ampak kakorkoli obrnemo, Matej bi lahko bil moj sin. Razlika v letih je velika in očitna; dokler pleševa standardne plese, ko ni take telesne bližine, še nekako gre, ko je treba pokazati neka čustva, ki jih zahteva ples, pa je to malo težje, vsaj dokler se ne spoznaš tako dobro, kot se midva zdaj že sva. Tako nama to več ne predstavlja težav. Uživava v plesu.

Več preberite v novi številki revije Vklop!