On 47, ona 13 ...
Na odru je bil skoraj negiben. Med Jaggerjevim razkazovanjem in Richardsovim rokenrolskim kaosom je Bill Wyman igral bas, opazoval in si zapomnil skoraj vse.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Toda mož, ki je tri desetletja predstavljal mirno hrbtenico Rolling Stonesov, je zunaj odra živel precej manj mirno. Najbolj ga še danes spremlja zgodba Mandy Smith, ki je bila ob njunem srečanju stara komaj 13 let.
24. oktobra, je Bill Wyman dopolnil 90 let. Za človeka, ki je kot otrok preživel bombardiranje Londona, tri desetletja igral v verjetno najslavnejši rokenrolski skupini na svetu, zapustil Rolling Stonese na vrhuncu njihove koncertne moči in nato začel skoraj novo življenje, bi bila to že sama po sebi izjemna zgodba. Toda pri Wymanu je vedno obstajala težava: njegova biografija ima poglavje, ki ga ni mogoče odložiti na stran. Ime mu je Mandy Smith.
Revščina
Rodil se je 24. oktobra 1936 kot William George Perks v južnem Londonu. Njegov oče je bil zidar, mati Molly pa je skrbela za veliko družino. Denarja je bilo tako malo, da je Wyman pozneje svoje otroštvo opisoval kot zaznamovano z revščino. Družina je živela brez udobja, ki se danes zdi samoumevno, vojna pa ni bila oddaljena zgodovinska kulisa: bombardiranje, zaklonišča in nemška letala so bili del njegovega vsakdana. Kot majhen deček je bil evakuiran, nekaj časa je živel pri ljubljeni babici, prav ona pa je pri njem spodbudila navado zbiranja, shranjevanja in zapisovanja. Iz otroških albumov, izrezkov in dnevniških zapisov je desetletja pozneje nastal eden najbolj osupljivih zasebnih arhivov v zgodovini rocka.
V šoli mu je šlo dobro in opravil je izpit za gimnazijo, toda izobraževanje se je končalo prezgodaj. Oče je menil, da mora fant služiti denar, zato ga je še pred zaključnimi izpiti poslal delat. Wyman je pozneje govoril o očetu kot o izredno strogem človeku; sam se je kot oče zavestno odločil, da bo drugačen.
Prelom je prineslo služenje v britanskih kraljevih letalskih silah. V Nemčiji je prek ameriške vojaške radijske mreže poslušal glasbo, ki je bila v povojni Angliji težko dosegljiva: zgodnji rokenrol, rhythm and blues in ameriške izvajalce. Kupil si je kitaro in igral v skiffle skupini. Ko se je vrnil domov, se je poročil z Diane Cory. Poročila sta se prav na njegov 23. rojstni dan, oktobra 1959. Wyman je pozneje priznal, da zakon skoraj od začetka ni deloval. Leta 1962 se jima je rodil sin Stephen, leta 1967 sta se razšla, dve leti pozneje pa tudi uradno ločila.
V Rolling Stonese je prinesel boljšo opremo
Decembra 1962 je prišel na avdicijo k mladi skupini, ki se je imenovala The Rolling Stones. Bil je nekoliko starejši od drugih in po njegovem spominu Mick Jagger, Keith Richards in Brian Jones nad njim sprva niso bili pretirano navdušeni. Nato je iz avtomobila prinesel svojo opremo. Imel je ojačevalnike, kakršnih si drugi skoraj niso mogli privoščiti.
Keith Richards se je pozneje šalil, da so bili sprva skoraj bolj zainteresirani za Wymanov vox AC30 kot za Wymana samega. Toda ko je začel igrati s Charliejem Wattsom, je postalo jasno, da so dobili nekaj pomembnejšega od ojačevalnika: ritem sekcijo, na kateri je lahko stala celotna skupina.
Na odru je bil Wyman popolno nasprotje Jaggerja. Ni tekal, mahal ali lovil pozornosti. Stal je skoraj pri miru in igral zbrano, natančno ter z nenavadnim občutkom za prostor. Z Wattsom sta postala zanesljiva temeljna konstrukcija skupine.
Toda položaj znotraj Rolling Stonesov ga je tudi frustriral. Jagger in Richards sta obvladovala pisanje skladb in avtorske zaslužke. Wyman je pozneje večkrat poudarjal, da so člani v studiu prispevali ideje, ki so na koncu vseeno pristale pod podpisom Jagger-Richards. Trdil je, da je začetno idejo za znameniti riff Jumpin' Jack Flash zaigral na klavirju med čakanjem na Micka in Keitha.
Dobil je nekaj lastnega prostora. Njegova In Another Land je redka skladba Rolling Stonesov, pri kateri je podpisan kot avtor in glavni pevec. Samostojno je pozneje dosegel tudi nepričakovan uspeh s hudomušno pesmijo (Si Si) Je Suis un Rock Star, ki je leta 1981 na britanski lestvici prišla do 14. mesta.
Toda Wymanova druga, precej manj nedolžna rokenrolska posebnost so bile ženske. V nasprotju z nekaterimi kolegi ni slovel po drogah. Njegova obsedenost so bila razmerja. O njih je govoril nenavadno odkrito in jih celo beležil. Prav ta del njegovega življenja je nazadnje zasenčil marsikaj, kar je naredil z basom.
Mandy: stara je bila 13 let
Amanda Louise »Mandy« Smith se je rodila leta 1970 in odraščala v Tottenhamu. Ko je spoznala Wymana, je bila še šolarka.
Bila je stara 13 let. On 47. To je podatek, ki je danes osrednji za vsako resno pripoved o njunem razmerju. Mandy je pozneje povedala, da sta začela spolno občevati, ko je bila stara 14 let. Starost soglasja je bila v Veliki Britaniji takrat 16 let. V osemdesetih je britanski tisk zgodbo pogosto obravnaval kot pikanten rokenrolski škandal ali nenavadno ljubezensko zgodbo; poznejši pogled je bistveno ostrejši. Prav okoli vprašanja, kako govoriti o Wymanovem odnosu z mladoletno Mandy, so se desetletja pozneje znova vnele polemike.
To, kar je še posebno neprijetno pri prebiranju starejših zapisov, je jezik tistega časa. Mandy so mediji razglasili za »wild child«, divjega otroka, odraslega rock zvezdnika pa je javnost precej manj spraševala o odgovornosti. Wyman je tudi sam dolga leta odnos razlagal z njeno domnevno zrelostjo. Danes takšno pojasnilo zveni bistveno drugače kot sredi osemdesetih.
Ko je zveza postala javna, Mandy ni bila več samo neznano londonsko dekle. Postala je fotografski plen tabloidov in kmalu tudi model ter pop pevka. Delala je za modne znamke, nato pa pristala v glasbeni tovarni Stocka, Aitkena in Watermana, ki je v istem obdobju ustvarjala pop uspešnice za Kylie Minogue, Ricka Astleyja in druge. Mandyjina I Just Can't Wait je leta 1987 v Veliki Britaniji dosegla le 91. mesto, Victim of Pleasure 93., največji britanski rezultat pa je dosegla s priredbo Don't You Want Me Baby, ki je leta 1989 prišla do 59. mesta. V nekaterih evropskih državah je bila uspešnejša, toda v domovini je njeno glasbo skoraj vedno preglasilo vprašanje: kaj se dogaja med njo in Billom Wymanom?
Poroka, ki je danes videti povsem drugače
Poročila sta se 2. junija 1989. Mandy je imela 18 let, Wyman 52.
Takratne revije so objavljale poročne fotografije, govorile o glamuroznem paru in obravnavale poroko kot vrhunec ene najslavnejših britanskih zvez. Toda zakon je bil že od začetka slaboten. Mandy je imela resne zdravstvene težave. Pozneje je opisovala obdobja izjemne telesne oslabelosti, depresije in alergijskih težav; njena teža je v najhujšem obdobju padla na približno 35 kilogramov. Z Wymanom sta se razšla, zakon pa se je po manj kot dveh letih dejansko sesul.
Pomembnejše od tabloidne kronologije je, kako je Mandy začela razmerje razumeti pozneje. V intervjuju leta 1994 je govorila povsem drugače kot deklica, ki so jo nekoč fotografirali ob slavnem Rolling Stonu. Povedala je, da se je zaradi Wymana počutila zlorabljeno in ponižano ter da je odnos vplival na njeno poznejšo doživljanje telesne bližine. Opisovala je nočne more, panične občutke in spomine, ki so jo spremljali tudi v naslednjem zakonu. Pri 23 letih je jasno povedala nekaj, česar najstnica verjetno ni mogla: on je bil odrasel moški in to preprosto ni bilo prav.
To je tudi razlog, da njune zgodbe ni smiselno opisovati samo kot »kontroverzno ljubezen«. Razmerje je bilo skrajno neenako: na eni strani mednarodno slaven, izkušen glasbenik v poznih štiridesetih, na drugi otrok.
Mandy je leta 1993 izdala avtobiografijo It's All Over Now, v kateri je povedala svojo različico zgodbe. Isto leto se je poročila z nogometašem Patom van den Hauwejem; tudi ta zakon ni trajal. Pozneje je bila v zvezi z Ianom Mosbyjem, s katerim je dobila sina Maxa. Sčasoma se je umaknila iz londonskega zvezdniškega kroga, preselila v Manchester ter s sestro Nicolo začela voditi podjetje za odnose z javnostmi.
V njeni poznejši življenjski zgodbi je zanimiv skoraj popoln obrat. Ponovno se je približala katoliški veri, v kateri je bila vzgojena, začela prostovoljno delati z družinami in mladimi ter svetovati najstnicam. Prav ženska, ki so jo nekoč časopisi razglašali za simbol prezgodnje odraslosti, je postala glasna zagovornica tega, da otroci ne bi bili prisiljeni prehitro odrasti.
Leta 2010 je celo pozvala k zvišanju starosti spolnega soglasja v Veliki Britaniji s 16 na 18 let. Njeno sporočilo je bilo preprosto: pri 16 letih si lahko telesno videti odrasel, čustveno pa si še vedno otrok. Otroštva, je opozarjala, ni mogoče dobiti nazaj.
Škandal ni izginil
Tudi Wyman je z leti priznal, da je osebno življenje povsem zapletel. V intervjuju za Guardian je povedal, da je bilo prav urejanje posledic njegovega odnosa z Mandy eden od razlogov za odhod iz Rolling Stonesov. Po zadnji veliki turneji na prelomu osemdesetih in devetdesetih se je umaknil; odhod je dokončno potrdil leta 1993.
Toda nikoli ni prišel do javnega obračuna z zgodbo na način, ki bi kritike prepričal. Leta 2013 je dejal, da je policiji in tožilstvu sam ponudil pogovor o dogodkih in da postopka niso nadaljevali. To seveda ni pomenilo konca moralne razprave.
Ko je leta 2019 nastal dokumentarni film The Quiet One, je Sheffield Doc/Fest njegovo projekcijo po protestih odpovedal. Kritiki so menili, da film Wymanovega odnosa z Mandy ne obravnava dovolj resno. Zgodba, ki jo je pop kultura osemdesetih nekoč skoraj romantizirala, se je 30 let pozneje vrnila v popolnoma drugačnem družbenem ozračju.
V družinsko že tako nenavadno zgodbo je prišel še skoraj neverjeten obrat: Wymanov odrasli sin Stephen in Mandyjina mati Patsy sta se leta 1993 zaročila. Takrat bi lahko njegov sin Stephen postal očim nekdanji mačehi.
Sam Bill pa se je istega leta poročil tretjič, z nekdanjo manekenko Suzanne Accosta. Spoznala sta se že prej, nato ostala prijatelja in šele pozneje postala par. Dobila sta tri hčere. Po desetletjih kaotičnega zasebnega življenja je Wyman tako v poznih petdesetih začel precej bolj konvencionalno družinsko obdobje.
Življenje po Stonesih
Odhod iz Rolling Stonesov ni pomenil odhoda iz glasbe. Ustanovil je Bill Wyman's Rhythm Kings, s katerimi se je vrnil k bluesu, jazzu, boogieju in rhythm and bluesu, ki jih je poslušal, še preden je postal del Stonesov. S skupino je igral več sto koncertov in sodeloval z množico vrhunskih glasbenikov.
Wyman pa si ni omejil le na glasbo. Je strasten fotograf, zbiratelj, pisec, raziskovalec lokalne zgodovine in navdušenec nad detektorji kovin. Rad ima statistiko in natančnost. Vse življenje je zbiral fotografije, pogodbe, časopisne izrezke, dnevnike in predmete iz zgodovine Rolling Stonesov. Človek, ki se je na odru zdel skoraj odsoten, je v resnici nenehno opazoval.
Za seboj ima tudi zdravstveni preplah: leta 2016 so sporočili, da so mu odkrili raka prostate, vendar je bila napoved okrevanja dobra. Glasbi se kljub letom ni odrekel. Leta 2023 se je po dolgih letih vrnil celo na posnetek Rolling Stonesov: na albumu Hackney Diamonds je igral bas v Live By the Sword. Posebnost posnetka je, da na njem igra tudi pokojni Charlie Watts, čigar bobne so posneli prej. Za nekaj minut se je tako znova sestavila stara ritem sekcija Wyman-Watts.
Leto pozneje je izdal solo album Drive My Car, prvega po letu 2015. Letos pa se pripravlja še velika zbirka The Best Of, pregled petih desetletij njegovega samostojnega dela, ki bo izšla novembra ob praznovanju njegovega 90. rojstnega dne. V letu 2026 je napovedana tudi obsežna retrospektiva Rhythm Kingsov. Pri skoraj devetdesetih torej še vedno arhivira, izdaja, piše in igra.
Morda prav zato Bill Wyman ostaja tako nenavadna figura zgodovine Rolling Stonesov. Ni bil veliki obraz skupine, ni bil njen glavni avtor in ni postal mit na način Jaggerja, Richardsa ali pokojnega Wattsa. Bil je tihi človek ob strani, ki si je zapomnil skoraj vse.
Toda njegov največji paradoks je, da mu je pri tem uspelo dokumentirati celotno življenje – razen tega, da časa ni mogoče arhivirati tako, da bi ga pozneje popravil. Njegov bas ostaja del nekaterih največjih posnetkov v zgodovini rocka. Ob njem pa ostaja tudi Mandy Smith, danes 56-letna ženska, ki je šele mnogo let pozneje dobila prostor, da svojo zgodbo pove z odraslim glasom.
E-novice · Estrada
