Fenomen, ki se je zgodil pred 40 leti
Fenomen Slippery When Wet praznuje 40 let: od črne vreče za smeti do največje rock atrakcije.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Biti ali ne biti za fante z velikimi pričeskami
Leto pred velikim prebojem je bilo vzdušje v taboru skupine Bon Jovi vse prej kot zmagoslavno. Prvenec iz leta 1984 je s skladbo Runaway sicer ponudil obetaven začetek, drugi album 7800 Fahrenheit pa je obtičal v varnem povprečju. V času, kjer so Mötley Crüe polnili naslovnice revij, Van Halen razprodajali dvorane, Def Leppard pa so s ploščo Pyromania že dokazali, kako zveni popolna zlitina trdega rocka in popa, je bil Jon Bon Jovi le fant z bujno pričesko in še večjimi ambicijami.
Jon je bil v glasbenem zakulisju prisoten že kot najstnik, ko je pometal tla v slovitem newyorškem snemalnem studiu Power Station, ki ga je vodil njegov bratranec Tony Bongiovi. Tam je ure in ure opazoval legende, kot sta skupini The Rolling Stones in Queen, ter vztrajno sanjal o dnevu, ko bo sam vladal odrom. A čas se je iztekal in tretji album je preprosto moral uspeti. V nasprotnem primeru bi se njihova zgodba hitro končala.
Odločilna poteza je prišla od zunaj. Založba je Jonu in kitaristu Richieju Sambori ob bok postavila Desmonda Childa. Poklicni mojster hitov je pred tem skupini Kiss že pomagal do svetovne uspešnice I Was Made for Lovin' You. Že prvi skupni dan v kleti hiše Samborove mame je Child iz žepa potegnil naslov You Give Love a Bad Name, Jon pa je izstrelil znameniti verz o strelu naravnost v srce in mogočen refren je bil rojen.
Pikantna podrobnost se skriva v tem, da je Child melodijo refrena pred tem že prodal Bonnie Tyler za pesem If You Were a Woman (And I Was a Man). Ker skladba v Ameriki ni zaživela, jo je preprosto napisal še enkrat. Tokrat za prave ljudi. Rezultat je novembra 1986 postal prvi ameriški hit številka ena za skupino Bon Jovi.
Himna tistih, ki jim življenje ne podarja ničesar
Še večji čudež se je rodil ob pesmi o mladem paru, ki komaj shaja iz meseca v mesec. Jon je želel napisati zgodbo o delavskem razredu, Child pa se je spomnil let, ko je kot taksist v New Yorku živel s pevko Mario Vidal. Zaradi neverjetne podobnosti z italijansko igralko Gino Lollobrigido so ji prijatelji nadeli ime Gina. Junaka bi se po prvotnem načrtu morala imenovati Johnny in Gina, a je Jon hitro protestiral. Bal se je, da bodo poslušalci mislili, da poje o sebi. Tako je Johnny postal Tommy in nastal je slavni par.
Kombinacija Jonove nalezljive pop senzibilnosti in Richiejeve kitare, ki je vselej vlekla k surovemu bluesu, je ustvarila magijo. Vendar je zanimivo, da Jon skladbe Livin' on a Prayer sprva sploh ni maral. Zdela se mu je preveč drugačna od vsega na radijskih postajah in resno je dvomil, da ustreza njihovemu slogu. Sambora ga je moral pošteno prepričevati, da so pesem sploh obdržali.
V studiu so nato dodali še učinek talk box, ob katerem se je preostala zasedba kitaristu najprej na glas smejala. Končno podobo mojstrovine sta ustvarila še odlična basovska linija studijskega glasbenika Hugha McDonalda in znameniti dvig tonalitete pred zadnjim refrenom. Jon se še danes hudomušno pritožuje, da ga ta visoka modulacija na odru preganja čisto vsak večer. Skladba je čez noč postala himna vseh borcev in se kar štiri tedne obdržala na vrhu ameriške lestvice.
Navdih iz striptiz kluba in mokra vreča za smeti
Album so spomladi 1986 posneli v kanadskem Vancouvru s producentom Bruceom Fairbairnom in tonskim mojstrom Bobom Rockom, ki je pozneje zaslovel s skupino Metallica. Fairbairn je ustvaril zvok, ki je bil hkrati udaren in radijsko neverjetno privlačen. Uspeh tega zvoka je bil celo tako gromozanski, da so druge legendarne skupine, na primer Aerosmith, pozneje hitro najele istega producenta za oživitev lastnih karier. Mesto snemanja pa je prispevalo tudi legendarni naslov plošče. Fantje so proste večere izjemno radi preživljali v lokalnem striptiz klubu No. 5 Orange in po enem od tamkajšnjih mokrih šovov se je rodil naslov Slippery When Wet.
Prvotno naj bi naslovnico krasila obilna lepotica v premočeni rumeni majici, a se je založba ustrašila cenzure in zavrnitve večjih trgovin. Jona je nato dokončno razjezil še rožnati okvir na predlaganem nadomestnem ovitku. V zadnjem trenutku so morali improvizirati. Pred fotografa so razprli navadno črno vrečo za smeti, jo poškropili z vodo in Jon je s prstom vanjo preprosto zapisal naslov. Ena najbolj prepoznavnih naslovnic osemdesetih let je tako dobesedno fotografija mokre vreče za smeti.
Histerija, utrujenost na cesti in vinilka s pravo tekočino
Kmalu po izidu se je zgodila prava eksplozija. Glasbena televizija MTV je videospota za največja hita vrtela tako rekoč neprekinjeno. Kamera je dobesedno oboževala fotogenično peterico, ki je delovala kot povsem sproščena druščina iz soseščine in ne kot skupina nedosegljivih ter dekadentnih zvezdnikov. Plošča se je na vrhu Billboardove lestvice zadržala kar osem tednov in prepričljivo postala najbolje prodajani album leta 1987 v Združenih državah Amerike. Zgodovino so pisali tudi kot prva rock plošča s tremi singli med prvo deseterico.
Dvojici prvih mest se je namreč pridružila še mogočna kavbojska balada Wanted Dead or Alive. Jonova in Richiejeva iskrena izpoved o napornem življenju na turnejah je nekaj časa veljala celo za delovni naslov celotnega albuma. Prav črno-beli videospot za to pesem, ki je brez olepševanja ujel strahovito utrujenost in monotonost življenja na cesti, je oboževalcem pokazal drugo plat zvezdništva. Album pa je skrival še enega močnega aduta. Balada Never Say Goodbye je hitro postala nepogrešljiva spremljevalka srednješolskih plesov po vsej Ameriki in dokazala, da plošča ponuja glasbo za prav vsako čustveno stanje. Izjemnemu komercialnemu uspehu sta sledili naporna šestnajstmesečna svetovna turneja in histerija oboževalcev, kakršne svet rocka ni videl že od časov skupine The Beatles. Slava je hitro zahtevala svoj davek. Jon si je glasilke uničil do te mere, da je moral številne nastope reševati s pomočjo zdravnika in injekcij kortizona.
Zakaj Tommy in Gina živita večno
Štiri desetletja pozneje številke zvenijo kot čista znanstvena fantastika. Več kot 28 milijonov prodanih izvodov po vsem svetu, 15 milijonov samo v Ameriki in več milijard predvajanj na sodobnih pretočnih platformah. Založba Universal je ob častitljivi obletnici izdala razširjeno dvojno izdajo z do zdaj neobjavljenimi posnetki ter redko akustično različico uspešnice Wanted Dead or Alive. Med zbirateljskimi poslasticami pa še posebej izstopa posebna vinilna plošča, ki je napolnjena s pravo tekočino. Kritiki, ki so album nekoč hitro odpravili kot ceneno komercialno sladkarijo, danes spoštljivo priznavajo, da je prav ta izdelek definiral zvok celotnega desetletja in brez težav preživel vse svoje modne sotekmece.
Zakaj torej ljudje od Tokia do Ljubljane še vedno na ves glas pojejo Livin' on a Prayer? Zato, ker Tommy in Gina nista bila nikoli zgolj izmišljena lika. Kot poudarja Desmond Child, sta postala poosebljenje čisto vsakega posameznika, ki se je kdaj v življenju hkrati boril za golo preživetje in pravo ljubezen. Modni trendi vedno zbledijo in pričeske se k sreči spremenijo, albumi pa se postarajo. Toda zelo redke plošče 40 let pozneje v isti refren privabijo dedka, hčerko in vnukinjo. Fenomen Slippery When Wet to zmore z levo roko. Whoa, we're half way there.
E-novice · Estrada
