Umrla diva, za katero je vzdihoval tudi Maršal
Bila je ena največjih zvezd jugoslovanskega filma, pevka, ki je osvajala pariško Olympio, in lepotica, pred katero naj bi pokleknil celo Salvador Dalí.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Toda Olivero Katarino je vse življenje spremljala predvsem zgodba o Josipu Brozu Titu, ki je snemalcu vzel kamero, da bi jo posnel sam. Legendarna igralka in pevka je umrla 21. julija 2026 v 87. letu starosti.
Ko je Tito sedel za kamero
V beograjskem studiu so snemali pesem Niška banja. Mlada Olivera Katarina je stala pred kamero, ko se je po prostoru razširil šepet, da je v studio vstopil predsednik.
»Nenadoma sem slišala, da je Tito v studiu; sedel je za kamero in me gledal. Odslovil je snemalca, da bi me snemal sam,« je desetletja pozneje pripovedovala igralka in pevka.
Prizor je postal ena najbolj znanih zgodb iz njenega življenja. V njem je bilo nekaj, kar je dobro opisovalo Olivero Katarino: poglede najvplivnejših ljudi svojega časa je privlačila, ne da bi si zanje posebej prizadevala.
Od beograjskih ulic do Cannesa
Rodila se je 5. marca 1940 v Beogradu kot Olivera Petrović. Otroštvo je preživela v Pop Lukini ulici blizu Brankovega mostu. Učila se je klavirja in baleta, del mladosti pa je preživela v Parizu, kjer je izpopolnila znanje francoščine.
Najprej se je vpisala na pravno fakulteto, vendar je kmalu spoznala, da jo bolj kot pravo privlači oder. Diplomirala je na beograjski Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo. V njeni generaciji je bila tudi Milena Dravić.
Igralsko pot je začela v gledališču, kjer je med drugim nastopila v predstavi Koštana. Kariero je sprva gradila kot Olivera Vučo, pozneje pa je postala znana kot Olivera Katarina.
Veliki prelom je doživela leta 1967 z vlogo gostilniške pevke Lenče v filmu Aleksandra Saše Petrovića Skupljači perja (Zbiralci perja). Ob njej je zaigral Bekim Fehmiu.
Film je na festivalu v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije in nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov. Nominiran je bil tudi za oskarja in zlati globus za najboljši tujejezični film. Oliverina izvedba pesmi Đelem, đelem je postala del kolektivnega spomina nekdanje Jugoslavije, sama pa eden najbolj prepoznavnih obrazov domačega filma.
Sledile so vloge v filmih Vojnik, Ima ljubavi, nema ljubavi in Partizani. Nastopila je tudi v nemškem filmu Goya, svojo zadnjo filmsko vlogo pa je odigrala v filmu Čarlston za Ognjenko.
Glas, ki je osvojil pariško Olympio
Ob filmski je gradila tudi izjemno glasbeno kariero. Prepevala je ljudske, romske in zabavne pesmi, med katerimi so bile Niška banja, Alaj mi je večeras po volji, Verka kaluđerka in Plovi lađa Dunavom. Posnela je na desetine plošč in več sto skladb.
V sloviti pariški Olympii je imela 72 zaporednih koncertov. Sama se je pozneje spominjala, da je včasih nastopila dvakrat ali celo trikrat na dan in da bi lahko nadaljevala, če se njeni glasbeniki ne bi želeli vrniti domov.
Njeno biografijo je spremljala tudi pogosto ponovljena anekdota, da je po enem od pariških nastopov prednjo pokleknil Salvador Dalí, očaran nad njeno lepoto in glasom. Ali se je zgodba odvila natanko tako, ni bilo nikoli povsem pojasnjeno, toda legenda se je Olivere Katarine oprijela za vedno.
Tito, Jovanka in …
Prav njena izjemna pojavnost je spletla tudi najbolj nenavadno nit njene biografije. Olivera Katarina ni skrivala, da je na Josipa Broza Tita naredila močan vtis.
»Snemal me je, gledal me je ves čas. Pozneje me je poljubil. Ali pa jaz njega, ne spomnim se dobro,« je povedala v pogovorni oddaji Goli život.
Drugič sta se srečala ob praznovanju novega leta.
»Z možem Miladinom Šakićem sva pričakovala novo leto, ko je pristopil Milan Vukos in rekel, da Tito želi, da mu pojem. Njemu se ni dalo reči 'ne'.«
Da je bila predsedniku všeč, ni zanikala. »Vedno se je lepo odzval, ko sem pela, in bila sem mu všeč,« je zapisala v avtobiografiji.
Spominjala se je tudi odziva njegove žene Jovanke Broz: »Enkrat, ko sem se pojavila, ga je Jovanka sunila s komolcem in rekla: 'Tu jo imaš.' To sem prebrala z njenih ustnic.«
Nato je dodala: »Morda je bila ljubosumna; zdel se je kot ženskar. Bil je pravi moški, to zagotovo.«
Tita si je zapomnila tudi po očeh. »Videla sem jih na Tari čisto od blizu. Bile so zelene z rumenimi pikami. Stalin mu je celo rekel, da ima oči risa.«
Temna senca srečanja na Tari
Prav Tara je bila v njeni pripovedi kraj, kjer se je občudovanje spremenilo v nekaj veliko bolj neprijetnega. Tretje srečanje s Titom, ki ga je opisala v avtobiografiji, naj bi se po njenih besedah končalo slabo.
Ko so jo povabili, naj predsedniku zapoje, se je znašla sredi dolgotrajnih varnostnih preverjanj.
»Nikogar ni bilo, ki me ne bi preverjal. Razne službe: hrvaška, zvezni SUP, republiška, vojaška.«
Od jutra je vadila s trobentači, dokler ni skoraj izgubila glasu. Nato naj bi doživela nekaj še hujšega.
»Zastrupili so me tam. Dali so mi nekaj, od česar sem dobila rane v ustih. Grlo, usta, vse je bilo v ranah. Hranili so me kapljico za kapljico. Ne vem točno, kdo me je zastrupil,« je zapisala.
Te trditve niso bile nikoli potrjene, zato ostajajo njena osebna razlaga dogodkov, ki so se odvili na Tari.
Med resnico in legendo
Nikoli ni trdila, da bi bila s Titom v ljubezenskem razmerju. Govorila je o njegovem zanimanju, poljubu in občutku, da mu je bila všeč kot pevka in kot ženska.
Trditve, da je bil Tito vanjo zaljubljen, so predvsem tabloidna razlaga njunih srečanj. Prav tako ni trdnih dokazov, da bi jo oblast načrtno odstranila z odrov, čeprav je sama večkrat govorila o ljudeh in okoliščinah, ki naj bi ovirali njeno kariero.
Po več kot treh desetletjih odsotnosti se je leta 2008 z velikim koncertom vrnila na oder beograjskega Centra Sava. Leta 2017 se je ob petdeseti obletnici filma Skupljači perja vrnila tudi v Cannes, kjer so prikazali obnovljeno različico filma.
Ljubezen, ki se je končala prezgodaj
Sedem let je živela z Ratkom Draževićem, vplivnim človekom iz sveta državne varnosti in filmske industrije. Leta 1970 se je poročila z Miladinom Šakićem, naslednje leto pa se jima je rodil sin Mane.
Družinska sreča je trajala le nekaj mesecev. Miladin je umrl v prometni nesreči pri Mladenovcu, Olivera pa je ostala sama z majhnim otrokom. Nadaljevala je delo in snemanja, da bi preživela družino. Mane Šakić je pozneje postal akademski slikar in razstavlja doma ter v tujini.
Pozabljena med štirimi stenami
Njena zadnja desetletja so bila precej tišja od let, ko so zanjo vedeli od Pariza do Cannesa. Mediji so poročali, da je zvezdnica, pred katero naj bi klečal Dalí, prodajala lastno pohištvo, da je lahko plačevala položnice.
»Sama sem v svojih štirih stenah, pozabljena od večine prijateljev in kolegov. Ohranila sem dostojanstvo in nisem depresivna. Nikogar ne bom nič prosila,« je dejala v enem redkih poznejših intervjujev.
Objavila je tudi več knjig, v javnonost pa se je vračala predvsem ob obletnicah Skupljačev perja in spominih na zlato obdobje jugoslovanskega filma.
Olivera Katarina je umrla po krajši bolezni. Za seboj je pustila filmsko klasiko, glas, ki še vedno odmeva, in življenjsko zgodbo, v kateri se zrcalijo slava, politika, ljubezen, izgube in pozaba.
Legende, ki so se spletle okoli nje, bodo verjetno živele še dolgo. Najbolj pa prizor iz televizijskega studia, ko je najvplivnejši človek v državi sedel za kamero, ker je želel njen obraz posneti sam.
E-novice · Estrada
