Osebni ahriv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Novinarka in spletna urednica Nataša Zupanc se desetletja posveča temam s področja psihologije, duševnega zdravja in osebne rasti, še posebej predana pa je vprašanjem stigme, diskriminacije in človekovih pravic. Njen pred kratkim izdan knjižni prvenec V očeh kobre je zato nekakšna kulminacija njenih tako osebnih kot poklicnih prizadevanj.

V očeh kobreje Natašina prva knjiga, v kateri skozi osebno izkušnjo razkrije življenje s kompleksno travmo in disociacijo. Bralca vodi v notranji svet, ki je pogosto težko ubesedljiv, a hkrati resničen del njenega vsakdanjega doživljanja. Odkrito opiše svoje življenje z disociativnimi identitetami in način, kako se različni notranji odzivi aktivirajo ob določenih sprožilcih. Epizodne, kronološko nanizane izpovedne črtice mestoma dopolnjujejo poljudnoznanstvene razlage. S prepletom doživete izkušnje in njenega širšega razumevanja knjiga tako presega okvir osebne izpovedi ter ponuja tudi svojevrsten fenomenološki vpogled v doživljanje disociacije.

Osebni ahriv

Kaj je bil povod, da ste se lotili pisanja knjige?

Odločitev o tem je padla pred skoraj pol stoletja. To, da bom nekoč napisala to knjigo, pa če bo edina, ki jo bom kdaj napisala, sem si obljubila le nekaj let potem, ko se mi je na eni prvih samostojnih poti v šolo nekaj zgodilo. Da takrat še zdaleč nisem bila edina, sem sicer izvedela veliko kasneje. Več otrok iz prve triletke tiste šole je bilo žrtev istega predatorja.

Knjiga ni zgolj opis travmatičnega dogodka, pač pa ste izvrstno opisali, kako se odzivamo na takšne travme in zakaj …

Namen mojega pisanja nikoli ni bil toliko povezan s pisanjem o dogodku, temveč bolj o tem, kaj vse se je kot posledica zgodilo kasneje. Danes namreč dobro vemo, da travma ni dogodek sam. Travma je tisto, kar se v človeku zgodi. Še posebno, ko gre za otroka. In še posebno, ko gre za otroka, ki je s travmo ostal sam.

Nekaj takšnega namreč otroka notranje v temeljih spremeni. Tako ranjen otrok postane ’drugačen’. Ne le v svojih spremenjenih odzivih, temveč tudi v tem, kako se odtlej povezuje z drugimi, s svetom, s sabo. In ker drugi o travmi niso najbolje dobro podučeni, lahko zanje tak otrok nehote postane tudi nedoumljiv. Biti ranjen, nato pa v tej ranjenosti še nerazumljen, je, kot bi te ranili še enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat.

Jaz danes kot odrasel in kot nekdo, ki je te stvari leta intenzivno študiral, tisto deklico razumem. Pa čisto nič se mi ne zdi čudna ali drugačna. Nasprotno. Danes vem, da nas je mnogo - veliko več, kot ljudje želijo verjeti - prav takšnih.Ta knjiga je hkrati izpolnjevanje obljube, ki sem jo dala sama sebi, da bom kot odrasla nekoč razložila, kar takrat nisem smela ali pa ne znala, a tudi poskus, da morda zacelim še to, sekundarno rano. Po prvih odzivih na knjigo se zdi, da mi je morda uspelo.

Knjiga je hibrid osebne izkušnje in znanstvene teorije. Kaj od tega vam je bilo težje pisati?

Neprimerno težje je bilo pisati iz osebne izkušnje. Vsako od teh poglavij, še posebno otroških, sem namreč podoživela še enkrat. In ko je bilo poglavje zaključeno, pa so mnoga krajša od treh tipkanih strani, kar za spletno novinarko ni omembe vredno, sem nato še več dni doživljala spominske prebliske iz prav tistega obdobja. To je bilo težko. Ne pisanje samo po sebi, temveč psihično in čustveno delo, ki ga je spremljalo. Pisanje znanstvenih razlag se je v primerjavi s tem zdelo kot oddih. Ko sem zaključila kakšno takšno vinjeto, sem se v mislih s tem še nekaj časa ukvarjala, a se je to dogajalo samo na racionalnem nivoju. Spraševala sem se, ali sem povedala vse, kar sem v ozko odmerjenem prostoru hotela, in ali sem to res razložila tako, da bi to lahko razumel prav vsak. Pisanje teorije je bil skratka le kognitiven izziv, pisanje iz osebne izkušnje pa nekaj najtežjega, kar sem se kdaj koli lotila.  

Pravite, da ste že pred pol stoletja vedeli, da boste to knjigo napisali. Od odločitve do izida je preteklo veliko časa. Je bilo pisanje tako dolgotrajno?

Pisanja sem se tekom let sicer lotila večkrat, a je vse ostalo pri osnutkih, ki sem jih potem zavrgla. Knjiga se enostavno ni pustila zapisati, dokler se ni v meni zaključilo nekaj nujnih notranjih procesov, mozaik dogodkov pa dovolj zapolnil.

Ko sem februarja 2020, torej mesec dni pred pandemijo, poizkusila še enkrat, je naenkrat steklo. Še pred koncem istega leta je bilo pred mano 740 strani teksta, kar je žal štirikrat preveč za eno samo knjigo. To mi je kakšno leto ali dve potem, ko sem prvi osnutek rokopisa poslala na več naslovov založb, zaupala urednica ene od teh založb. Njo je tekst dovolj navdušil, da me je povabila na kavo, česar menda nikoli ne počne. Prav po njenem nasvetu sem rokopis začela krajšati. Najprej je šlo mukoma do 300, potem do manj kot 220. Zares naporen proces, a se je izplačalo. Knjiga je zdaj boljša, kot bi bila, spoznala pa sem tudi, da mi ni treba povedati zares vsega, da bi razložila vse. Razloži se (in vse), pa je dejanski namen te knjige.

Zgodbe v knjigi opisujejo vsakdan deklice, ki se ji je zgodilo nekaj strašnega, a se tega ne spomni več, njen izhod iz stiske pa je disociacija. Kaj sploh je disociacija?

Prve tedne po dogodku sem se verjetno tega še spomnila, sčasoma pa je disociacija počasi opravila svoje in dogodek je izginil za kopreno pozabe.

Ljudje lahko ’pozabljamo’ na različne načine. Ko o nečem nočemo razmišljati, lahko to potlačimo in tako začasno izrinemo iz zavesti. To vsi občasno počnemo. In ko smo zaradi nečesa osramočeni, se lahko zatečemo k represiji. To je že malo bolj kompleksen poseg v spomin. Še kompleksnejši odziv pa zahteva situacija, ko se počutimo od nečesa ogrožene. Takrat lahko uporabimo tudi zanikanje. Najmočnejša od vseh obramb je ravno disociacija. K temu mehanizmu se možgani zatečejo v zares skrajni situaciji, na primer v primeru travme.

O disociaciji se ne govori veliko, čeprav se menda dogaja vsem …

Ko je hudo, sicer lahko disociiramo prav vsi, odrasli in otroci. Disociacija se kot povsem naraven varovalni in adaptivni odziv sproži v trenutkih prevelikega stresa, bolečine ali strahu. Disociirajo lahko že dojenčki – na primer v primeru zelo travmatičnega rojstva, medicinske intervencije ali ločitvene anksioznosti. Otrokov živčni sistem se takrat odzove z izklopom ali zamrznitvijo. Navzven je to videti kot neodzivnost, telesna mlahavost, plitko dihanje in odsoten pogled. Vse to so znaki, da skuša živčni sistem obvladati neznosno travmo.

Disociacijo pa ne povzročajo samo travme, kot so zlorabe, nesreče in bolezni, temveč tudi druge boleče življenjske izkušnje, kot so hude izgube, ločitve, žalovanje.

Kdaj disociacija postane problem in kako to ugotovimo?

Disociacija postane problem, ko postane kronična. Ko namesto, da bi izzvenela v nekaj urah, dneh ali tednih, stanje kar vztraja, disociacija pa postaja kompleksnejša. To lahko postane posebej problematično pri otrocih. Ko možgani otroka enkrat znajo disociirati, se ti k njej lahko pričnejo zatekati že ob manjših stresih.

Znaki, ki jih lahko opazimo pri sebi ali drugih, so trenutki psihične odsotnosti, zasanjanost, nenavadna pozabljivost, spominske luknje, pozabljena cela obdobja življenja, regresirano vedenje, osebnostne premene, zares zelo visok bolečinski prag in podobno. So pa to stanja, ki so reverzibilna, in stvari, ki jih je mogoče nasloviti, najbolje pri terapevtu, ki dobro pozna travmo in disociacijo.

Iz spremne besede prof. dr. Metke Kuhar, redne profesorice socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalke travme in terapevtke:

»O travmi je danes veliko govora. Zanjo obstajajo besede, modeli, razlage. Vemo, da ne gre le za dogodek, ampak predvsem za to, kaj se v človeku ob njem zgodi – kako izkušnja vstopi v telo, zaznavo, način, na katerega posameznik razume sebe in svet. A kljub vsemu razumevanju redko dobimo priložnost, da bi tako neposredno stopili v izkušnjo, kjer do tega zares pride. Da bi ne le vedeli, ampak za hip tudi začutili, kako je, ko se notranji in zunanji svet premakneta iz ravnovesja. Pričujoča knjiga nam omogoči prav to. Disociacije ne razlaga od zunaj, temveč bralca postavi vanjo. Bralec se znajde v načinu doživljanja, kjer stvari niso več samoumevne in kjer realnost izgubi svojo stabilnost. Morda je temu tako, ker avtorica ne piše o disociaciji – piše iz nje.«

osebni