Ste "overachiever"? Le kaj se skriva za to izjemno ambicioznostjo?
Ko nadpovprečni rezultati postanejo skoraj odvisnost, se za izjemno ambicioznostjo lahko skriva več, kot si predstavljamo. Kaj nas žene, da nikoli nimamo dovolj?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Živimo v družbi, ki občuduje uspeh, vztrajnost in sposobnost preseganja pričakovanj. Posebno spoštovanje namenjamo tistim, ki jim uspeva več kot večini. Občudujemo njihovo disciplino, odločnost, samozavest in navidezno neizčrpno energijo. Včasih jim tudi nekoliko zavidamo. Zdi se nam, da imajo življenje trdno v svojih rokah, da natanko vedo, kaj hočejo, in da jim uspeva skoraj vse, česar se lotijo. Toda o njihovem notranjem doživljanju v resnici vemo zelo malo. Za bleščečimi dosežki se lahko skriva veliko zadovoljstva in zdrave ambicioznosti, včasih pa tudi precej negotovosti, pritiska in strahu pred neuspehom.
Psihologija že dolgo raziskuje, zakaj smo nekateri pripravljeni vlagati izjemne napore v doseganje ciljev in zakaj nam doseženi uspehi ne prinesejo vedno pričakovanega zadovoljstva. Pri tem se odpira zanimivo vprašanje: ali si želimo uspeti zato, ker nas navdušuje tisto, kar počnemo, ali zato, ker se brez svojih dosežkov težko počutimo dovolj vredne?
PREBERITE TUDI:
Kdo so pravzaprav večni dosežkarji?
V angleščini se je za izrazito uspešne in storilnostno usmerjene posameznike uveljavil izraz overachiever. Dobesedno označuje nekoga, ki dosega več, kot se od njega pričakuje, pogosto tudi več, kot bi glede na okoliščine ali sposobnosti predvidevali. V slovenščini bi jim lahko rekli večni dosežkarji, čeprav izraz nima povsem enakega pomena.
Oznako overachiever največkrat zase uporabljamo celo s ponosom. Z njo želimo povedati, da smo ambiciozni, delavni, vztrajni, da ne pristajamo na povprečnost in da smo pripravljeni za svoje cilje narediti več kot drugi. V poslovnem svetu, športu in izobraževanju so takšne lastnosti praviloma zelo cenjene. Pogosto nam omogočajo izjemen razvoj, ustvarjalne dosežke in uspehe, ki jih brez vztrajnosti ne bi bilo mogoče doseči.
Vendar se za enako zunanjo podobo lahko skrivajo zelo različni notranji vzgibi in s tem tudi višina zadovoljstva, ki jo prinese posamezen rezultat. Nekateri uživamo v izzivih, radi premikamo svoje meje in nas že samo delo navdaja z zadovoljstvom. Drugi se ženejo predvsem zato, ker jih je strah razočaranja, kritike ali občutka, da niso dovolj dobri. Seveda se lahko oba vzgiba tudi prepletata. Prav zato nam seznam dosežkov še ne pove, kakšen odnos imamo do sebe in koliko notranjega miru nam uspeh dejansko prinaša.
Ko samozavest, ki jo občudujemo, skriva negotovost
Ena najbolj zanimivih značilnosti nekaterih »overachieverjev« je razkorak med tem, kako jih doživlja okolica, in tem, kako doživljajo sami sebe. Navzven lahko delujejo izjemno samozavestno. Sprejemajo zahtevne naloge, prevzemajo odgovornost, nastopajo odločno in redko pokažejo dvom. Njihovi rezultati dajejo vtis, da trdno verjamejo vase.
Toda sposobnost uspešnega delovanja in notranja samozavest nista vedno enaki. Lahko smo zelo prepričani o svojih strokovnih sposobnostih, hkrati pa globoko negotovi glede lastne vrednosti. Lahko odlično obvladujemo zahtevne okoliščine, a nas že manjša napaka spravi v dolgotrajno samokritiko. Okolica opazi našo učinkovitost, veliko težje pa prepozna notranji pritisk, ki jo morda spremlja.
Prav to povezavo je leta 2000 raziskoval psiholog Kenneth Oleson s sodelavci. Zanimal jih je pojav, ki so ga poimenovali subjektivno pretirano prizadevanje za dosežke (subjective overachievement). V dveh velikih vzorcih, ki sta skupaj vključevala več kot 4000 sodelujočih, so razvili in preverjali vprašalnik za merjenje dveh značilnosti: dvoma o lastnih sposobnostih in izrazite zaskrbljenosti glede uspešnosti.
Njihove ugotovitve so pokazale, da lahko prav kombinacija obeh značilnosti ustvarja posebno obliko storilnostne usmerjenosti. Kadar dvomimo o svoji sposobnosti, hkrati pa nam je izjemno pomembno, kako uspešni smo, lahko doseganje rezultatov postane način spoprijemanja z negotovostjo. Raziskava je tako osvetlila psihološki mehanizem, zaradi katerega nas lahko dvom vase žene v še večje prizadevanje.
To tudi pojasnjuje, zakaj je občudovanje uspešnih včasih povezano s precej napačnimi predstavami. Ko nekomu zavidamo njegovo odločnost, kariero, dosežke ali sposobnost, da vedno znova presega pričakovanja, vidimo predvsem rezultate. Ne vemo pa, koliko svobode ima pri svojih odločitvah, kako se odziva na neuspeh in ali si sploh dovoli biti zadovoljen s tem, kar je že dosegel. Morda mu zavidamo prav življenje, od katerega bi si sam želel odpočiti.
Zakaj se nekateri nikoli ne počutimo dovolj uspešne?
Za razumevanje večnih dosežkarjev je pomemben tudi način, kako oblikujemo občutek lastne vrednosti. Psihologinja Jennifer Crocker je s sodelavci raziskovala pojav, ki ga imenujemo pogojena lastna vrednost. Gre za prepričanje, da smo vredni predvsem takrat, ko izpolnjujemo določena merila. Ta so lahko povezana z uspehom v šoli, poklicnimi dosežki, videzom, odobravanjem okolice ali primerjanjem z drugimi.
Če svojo vrednost močno povezujemo z uspešnostjo, vsak dosežek za nekaj časa okrepi naše zadovoljstvo s seboj. Težava nastane, ker je takšna samozavest odvisna od rezultatov, ki jih ni mogoče vedno nadzorovati. Dokler nam gre dobro, imamo občutek, da smo na pravi poti. Ko naletimo na neuspeh, pa se lahko zamaje še veliko več kot zgolj prepričanje o naši sposobnosti za določeno nalogo.
Crockerjeva je opozorila, da lahko takšna oblika motivacije prinaša tako koristi kot psihološke stroške. Želja po potrjevanju lastne vrednosti nas lahko spodbuja k trudu in vztrajnosti, hkrati pa povečuje občutljivost za neuspehe, kritiko in primerjanje z drugimi. Dosežek zato ne prinese nujno trajnega zadovoljstva, ampak pogosto postane le začasna potrditev, ki jo moramo ob naslednjem izzivu ponovno pridobiti.
Sčasoma se lahko navadimo, da uspehe sprejemamo kot nekaj samoumevnega, napake pa kot dokaz osebne pomanjkljivosti. Odlična ocena, uspešno zaključen projekt ali napredovanje nam prinesejo veselje, vendar kmalu začnemo razmišljati o naslednjem cilju. Včasih se celo zalotimo, da nam je bolj od veselja ob uspehu odleglo, ker nam ni spodletelo.
Kako nastane potreba po nenehnem dokazovanju?
Našo storilnostno usmerjenost oblikuje preplet osebnostnih značilnosti, izkušenj in okolja. Nekateri smo že po naravi bolj vztrajni, tekmovalni, vestni ali občutljivi za pričakovanja. Pomembno vlogo lahko igrajo tudi zgodnje izkušnje, predvsem način, kako smo doživljali pohvale, napake in priznanje.
Če smo bili v otroštvu pogosto deležni posebne pozornosti zaradi odličnih ocen, športnih uspehov ali pridnosti, smo se lahko naučili, da nam dosežki prinašajo odobravanje in občutek sprejetosti. Še posebej občutljivo je lahko okolje, v katerem so bile napake deležne izrazitega razočaranja ali kritike. Takšne izkušnje lahko prispevajo k prepričanju, da si moramo priznanje vedno znova zaslužiti.
Toda razvoj pretirane storilnostne usmerjenosti je precej bolj zapleten, kot bi ga lahko pojasnili zgolj z vzgojo. Tudi v spodbudnem družinskem okolju lahko razvijemo zelo visoka pričakovanja do sebe. K temu prispevajo temperament, šolska in delovna kultura, tekmovalnost ter družbena sporočila, ki uspešnost pogosto predstavljajo kot najpomembnejše merilo osebne vrednosti.
Posebno zanimivo je, da se lahko nenehno dokazovanje razvije tudi pri tistih, ki so bili že zgodaj zelo uspešni. Če se navadimo, da nam večina stvari uspeva, lahko neuspeh postane nekaj tujega in ogrožajočega. Namesto običajnega dela učenja ga začnemo doživljati kot znak, da izgubljamo sposobnosti, po katerih smo se dolga leta prepoznavali.
Visoki standardi so lahko prednost. Težava je strah pred napakami.
Večne dosežkarje pogosto povezujemo s perfekcionizmom, vendar je tudi pri njem pomembno razlikovati med različnimi oblikami. Želja po odličnosti, visoki osebni standardi in pripravljenost na trdo delo so lahko pomembne prednosti. Povsem drugačne posledice ima perfekcionizem, ki ga spremljajo pretirana samokritičnost, strah pred napakami in občutek, da nikoli ne izpolnimo pričakovanj.
Psihologa Andrew Hill in Thomas Curran sta leta 2016 objavila obsežno analizo 43 raziskav, v katerih je sodelovalo skoraj 10.000 posameznikov iz delovnega, športnega in izobraževalnega okolja. Zanimalo ju je, kako so različne razsežnosti perfekcionizma povezane z izgorelostjo.
Ugotovila sta, da samo postavljanje visokih standardov ni bilo pomembno povezano z večjo izgorelostjo; povezave so bile majhne, negativne ali statistično nepomembne. Precej bolj problematične pa so bile naše skrbi, ki izhajajo iz potrebe po popolnosti. Ko se nenehno bojimo napak, dvomimo vase in imamo občutek, da nikoli ne dosežemo dovolj, si lahko tlakujemo pot do izgorelosti.
Razlika je pomembna tudi za vsakdanje življenje. Lahko si želimo odličnih rezultatov, se veselimo zahtevnih ciljev in pri delu uživamo. Če znamo ob tem sprejeti napake, prilagajati pričakovanja in si dovoliti počitek, nam ambicioznost lahko prinaša veliko zadovoljstva. Kadar pa vsak neuspeh doživljamo kot osebni poraz, postanejo še tako veliki dosežki precej manj prijetni.
Cena uspeha, ki je okolica pogosto ne vidi
Pri pretirani storilnostni usmerjenosti se težave pogosto začnejo povsem neopazno. Ker smo sposobni, zanesljivi in pripravljeni prevzeti odgovornost, nam okolica zaupa vedno več nalog. Pogosto jih tudi sami sprejmemo, saj težko prenesemo občutek, da nečesa ne bi zmogli. Sčasoma lahko postane naš urnik tako zapolnjen, da za počitek, spontane dejavnosti in bližnje odnose ostaja vse manj prostora.
Posebna past je občutek krivde ob brezdelju. Če smo navajeni svojo vrednost potrjevati s produktivnostjo, se nam lahko tudi prosti čas zdi nekoristen. Težko sedimo pri miru, ne da bi razmišljali, kaj vse bi še lahko opravili. Počitnice postanejo priložnost za nove projekte, hobiji pa se lahko spremenijo v dodatno področje, na katerem želimo biti odlični.
Takšen odnos do uspešnosti lahko vpliva tudi na naše odnose. Kadar večino energije namenjamo doseganju ciljev, nam je težje ohranjati prostor za bližino, pogovor in skupne trenutke, ki nimajo nobenega merljivega rezultata. Včasih smo do sebe tako zahtevni, da podobna pričakovanja nezavedno prenašamo še na druge. Drugič smo navzven zelo uspešni, v zasebnosti pa izčrpani in čustveno manj dostopni.
Pomembna past je tudi nezmožnost uživanja v doseženem. Če je naše zadovoljstvo odvisno predvsem od naslednjega uspeha, lahko življenje postane neskončno zaporedje ciljev. Ves čas napredujemo, vendar imamo redko občutek, da smo resnično prispeli tja, kamor smo želeli.
Ali uspešnim res upravičeno zavidamo?
Zavist je zanimiv odziv na uspeh drugih, saj pogosto razkriva, kaj si želimo tudi sami. Občudujemo svobodo, finančno varnost, ugled, sposobnosti ali življenjski slog, za katerega verjamemo, da ga uspeh omogoča. Toda pri primerjanju imamo na voljo predvsem tisto, kar je vidno navzven, redko pa poznamo celotno zgodbo.
Nekateri izjemno uspešni posamezniki so s svojim življenjem resnično zadovoljni. Radi delajo, uživajo v izzivih, imajo kakovostne odnose in znajo svoje dosežke tudi praznovati. Drugi lahko kljub podobnim rezultatom živijo pod nenehnim notranjim pritiskom. Njihova uspešnost je lahko povezana s precejšnjimi odrekanji, kroničnim nezadovoljstvom ali občutkom, da se nikoli ne smejo ustaviti.
Zato je vredno premisliti, kaj pravzaprav občudujemo. So to rezultati, ki jih je nekdo dosegel, ali tudi način življenja, ki mu jih omogoča? Bi si želeli njegovega uspeha, če bi morali prevzeti tudi vse obveznosti, skrbi in odrekanja, ki ga spremljajo? In ali smo morda kdaj tako zaposleni z občudovanjem dosežkov drugih, da spregledamo vrednost svojega precej bolj umirjenega življenja?
Uspeh sam po sebi ne razkriva, kako zadovoljni smo. Prav tako nam ne pove, kako dobro znamo poskrbeti zase, kako varne se počutimo v odnosih ali koliko veselja najdemo v običajnih trenutkih. Za razumevanje kakovosti življenja potrebujemo precej več kot seznam dosežkov.
Kako ugotovimo, ali nas ambicioznost še osrečuje?
Najbolj zgovoren pokazatelj našega odnosa do uspeha je, kako se počutimo, kadar ne dosegamo zastavljenih ciljev. Si znamo priznati, da smo naredili dovolj? Lahko brez občutka krivde zavrnemo dodatno nalogo? Se znamo veseliti uspeha, ne da bi že naslednji trenutek razmišljali o novih pričakovanjih?
Koristno je tudi razmisliti, kaj se zgodi, kadar nam spodleti. Če neuspeh razumemo kot neprijetno, vendar običajno izkušnjo, lahko ohranimo samozaupanje in poiščemo drugačno pot. Če pa nas napaka povsem razvrednoti v lastnih očeh, smo morda svojo osebno vrednost pretesno povezali z rezultati.
Pri tem nam ni treba opustiti ambicioznosti ali se odpovedati visokim ciljem. Veliko pomembneje je, da postopoma razvijamo sposobnost ločevanja med tem, kar dosežemo, in tem, koliko smo vredni. Lahko smo ponosni na svoje delo, ne da bi morali biti vedno najboljši. Lahko si želimo napredovati, ne da bi vsako obdobje počitka doživljali kot zaostajanje. In lahko sprejmemo, da na nekaterih področjih nikoli ne bomo izjemni, pa to prav ničesar ne odvzame naši osebni vrednosti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
