Pet etap, ki bodo odločale Vuelto: Makadam, kronometer in »južni Angliru«
Letošnja Vuelta a España je po besedah direktorja dirke Javierja Guilléna »najtežja Vuelta v mojem življenju«.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
S kar 58.156 višinskimi metri, kar je rekord dirke, ni dvoma, da bo 81. izvedba španske pentlje vsaj na papirju ena najzahtevnejših doslej.
Sedem gorskih ciljev
Sedem gorskih ciljev, skorajda neobičajen zaključek v Granadi – le enkrat od prve izvedbe leta 1935 se je Vuelta končala tako daleč južno od tradicionalnega Madrida – ter že tretji zaporedni start v tujini, tokrat v Monaku, obetajo izjemno zahtevne tri tedne.
Toda med vsemi etapami jih pet posebej izstopa. Prav te bi lahko odločilno vplivale na končni razplet dirke, na kateri bo Tadej Pogačar poskušal postati prvi kolesar po Chrisu Froomu leta 2017, ki bi v istem letu osvojil Tour de France in Vuelto, hkrati pa bi z zmago v Španiji dopolnil svojo zbirko zmag na vseh treh tritedenskih dirkah.
4. etapa: Prvi pravi preizkus
Andora–Andora, 104 km
Kratka in eksplozivna etapa po gorati Andori močno spominja na četrto etapo Vuelte leta 2017. Glede na dramo, ki jo je ponudila takrat, je to zelo dober obet.
Tudi uvod v dirko je podoben. Pred devetimi leti se je Vuelta začela zunaj Španije, z ekipnim kronometrom v Nîmesu na jugu Francije, nato pa se je, podobno kot letos, prvim visokim goram približala z vzhodne strani Pirenejev.
Prve odgovore o pripravljenosti favoritov bomo sicer dobili že na tehnično zahtevnem uvodnem kronometru v Monaku, nato pa še na prvem gorskem cilju druge kategorije Fort de San Romeu v tretji etapi. Toda snovalec trase Fernando Escartín pričakuje, da bo tam o zmagi odločal sprint skupine 30 ali 40 kolesarjev. Če kateri od favoritov ne bo v izrazito slabi formi, večjih razlik v skupnem seštevku še ne bi smelo biti.
V četrti etapi bo drugače. Ne le zaradi večjega števila višinskih metrov in dolgega začetnega vzpona na Envaliro, ki bo dirko zaostril praktično takoj po startu. Na vsega dobrih 100 kilometrih bodo kar trije vzponi prve in eden tretje kategorije. Zaradi kratke in izjemno zahtevne trase bi lahko težave povzročala celo časovna zapora.
Nenehno zaporedje vzponov prve kategorije bo hitro razkrilo šibkejše ekipe in posameznike, časa za počitek med vzponi pa bo zelo malo.
Že lani je precej lažji prvi gorski zaključek v Andori v šesti etapi povzročil velike zaostanke nekaterih kolesarjev, med njimi Juana Ayusa. Letos bi lahko bil davek še precej večji.
Leta 2017 je etapo po spustu z zadnjega vzpona proti Andorri la Velli dobil Vincenzo Nibali, ključni mož dneva pa je bil Chris Froome. Z značilnimi silovitimi pospeševanji je na vzponu Comella pridobil čas proti skoraj vsem tekmecem za skupno zmago, oblekel rdečo majico in je nato ni več slekel vse do Madrida.
Comella bo tudi letos zadnji vzpon četrte etape, čeprav ga bodo kolesarji prevozili z nasprotne, lažje strani. Kdor bo želel že zgodaj udariti po mizi, bo imel lepo priložnost. In ob tem seveda najprej pomislimo na nekega petkratnega zmagovalca Toura ...
6. etapa: Na makadamu
Alcossebre–Castelló, 176 km
Dolgo so čakali, zdaj jo bodo končno dobili. Nekdanji dvakratni zmagovalec Vuelte in dolgoletni televizijski komentator Pedro Delgado je organizatorje več let nagovarjal, naj v dirko vključijo makadamsko etapo. Želja se mu bo uresničila v šesti etapi po malo znanih gorah severnega dela Valencije.
Res je sicer, da je Vuelta že leta 2019 vsebovala kratek odsek makadama oziroma sterrata v pirenejski etapi, ki jo je dobil prav Tadej Pogačar. Toda v nasprotju z dolgimi makadamskimi odseki Gira po belih cestah Toskane ali Toura skozi vinograde Šampanje Vuelta česa podobnega doslej še ni ponudila.
Tokrat bo 3,5 kilometra makadama tik pred vrhom vzpona prve kategorije Puerto El Bartolo in bi lahko imel precej večji vpliv.
Organizatorji območje opisujejo kot idealen teren za zasede. El Bartolo se pred letošnjo Vuelto sploh še ni pojavil na profesionalnih dirkah. Lokalno poznavanje trase bi zato lahko igralo pomembno vlogo.
»Dejstvo, da je makadam tako blizu vrha, je lahko zelo pomembno. Če se nekdo tam znajde v težavah, bo izgubljeni čas na spustu zelo težko nadoknadil, saj bo do cilja ostalo samo še 19 kilometrov. Še posebej, če vzpona ne pozna, tako kot ga ne bo poznalo 99 odstotkov kolesarjev,« pravi Fernando Ferrari, urednik specializirane kolesarske spletne strani Ciclo21, ki je El Bartolo že večkrat prevozil.
Šesta etapa ima zato vse značilnosti klasičnega dne prvega tedna, ko Vuelte verjetno še ne moreš dobiti – jo pa lahko izgubiš.
14. etapa: »Južni Angliru«
Jaén–Sierra de la Pandera, 152 km
Nekateri domačini Sierro de la Pandero imenujejo kar »Angliru juga«. Brutalno strma in ponekod slabo asfaltirana gorska cesta, ki se vije skozi morje oljčnih nasadov v provinci Jaén, se konča tako rekoč sredi ničesar.
Vzpon, ki ga je Vuelta prvič obiskala leta 2002, sicer ni tako brutalen kot sloviti asturijski Angliru približno tisoč kilometrov severneje, vendar je v šestih dosedanjih obiskih skoraj vedno močno vplival na skupni seštevek.
Leta 2022 je tam denimo Primož Roglič zadal močan udarec vodilnemu Remcu Evenepoelu. Belgijec se je znašel v hudih težavah, Roglič pa mu je odščipnil skoraj minuto. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi to pomenilo za končni razplet, če Slovenec nekaj dni pozneje ne bi odstopil zaradi padca.
Organizatorji sicer pogosto navajajo, da je Pandera dolga le okoli osem kilometrov, vendar je celoten vzpon v resnici skoraj trikrat daljši. Od kraja Los Villares do nekdanje vojaške baze na vrhu cesta neprekinjeno pridobiva višino kar 23 kilometrov.
Prvih 16 kilometrov je razmeroma zmernih, z največ okoli osemodstotnim naklonom. Nato pa se začne pravih osem kilometrov pekla z odseki do 21 odstotkov.
In še preden kolesarji pridejo do Pandere, jih čaka približno 120 kilometrov nenehnega vzpenjanja in spuščanja po odročnih predelih ene najmanj poseljenih španskih provinc. Na papirju sta pred zaključnim vzponom le dva kategorizirana klanca, Puerto de los Villares in Castillo de Locubín, toda ceste na tem območju skoraj nikoli niso ravne. Dodajmo še tehnične spuste, zahtevne ovinke in zelo verjetnih 40 stopinj Celzija ali več.
Najzahtevnejši del Pandere je zadnjih osem kilometrov. Že prvi kilometer ima naklon med 10 in 12 odstotki, na sredini pa sledita še dva kilometra z izjemno visokimi povprečnimi nakloni.
Bo Pandera odločila Vuelto? Glede na to, da bodo pozneje na sporedu še zelo zahteven kronometer in dve veliki gorski etapi, verjetno ne. Zagotovo pa bo ena največjih ovir na poti do rdeče majice v Granadi.
18. etapa: Maščevanje kronometristov
El Puerto de Santa María–Jerez de la Frontera, 32 km, posamični kronometer
Lanska Vuelta je bila izrazito naklonjena hribolazcem, organizatorji pa so jim v 18. etapi želeli postaviti nasproti 33 kilometrov dolg, povsem raven kronometer.
Načrt se jim zaradi okoliščin, na katere niso mogli vplivati, ni izšel. Zaradi groženj s protesti v podporo Palestini so traso skrajšali na vsega 12,2 kilometra. João Almeida je sicer odpeljal odličen kronometer in poskušal ogroziti Jonasa Vingegaarda, vendar je pridobil le 11 sekund. Letos utegne biti zgodba povsem drugačna.
V ravninski okolici Jereza v Andaluziji bo 32 kilometrov skoraj povsem ravne trase dovolj, da lahko vrhunski kronometrist naredi veliko razliko. Pomemben dejavnik bo tudi veter. Zaradi bližine odprte atlantske obale je na tem območju pogosto zelo močan, zato bi bile razlike lahko večje od pričakovanj.
Res je, da so v tretjem tednu razlike med najboljšimi na kronometrih navadno manjše kot na začetku dirke, ko so kolesarji še sveži. Toda po tako zahtevni Vuelti in ob koncu dolge sezone bi lahko kateri od čistih hribolazcev doživel hud poraz.
Podobno se je zgodilo leta 2010, ko je Joaquim »Purito« Rodríguez v kronometru tretjega tedna izgubil vodstvo, poznejši skupni zmagovalec Vincenzo Nibali pa je izkoristil njegovo slabost.
»Tisti dan bomo verjetno spremljali dve bitki,« napoveduje Pedro Delgado. »Eno za etapno zmago, kjer bo v ospredju specialist, kot je Filippo Ganna, in drugo za skupno razvrstitev.«
20. etapa: Zadnji veliki obračun
La Herrada–Collado del Alguacil, 187 km
»Če bi bil vodilni na dirki in bi vedel, kaj me čaka tisti dan, ne bi mirno spal, ne glede na to, kako veliko prednost bi imel,« pravi nekdanji andaluzijski profesionalec Luis Ángel Maté.
Govori o Colladu del Alguacil, zadnjem velikem vzponu letošnje Vuelte in enem najtežjih na celotni dirki.
Vzpon je del ogromne mreže cest, ki prepredajo južno stran Sierre Nevade, na sporedu pa bo ob koncu najtežje etape celotne Vuelte. Kolesarji bodo v enem samem dnevu premagali približno 5000 višinskih metrov. Pred Alguacilom bodo morali dvakrat čez Alto del Purche in nato še čez malo znani Puerto de El Duque.
Po Matéjevem mnenju je etapa po zahtevnosti povsem primerljiva z najtežjimi dnevi Toura ali Gira.
K temu je treba prišteti še neusmiljeno andaluzijsko vročino, utrujenost po skoraj treh tednih dirkanja in dejstvo, da bo to zadnja prava priložnost za tiste, ki bodo želeli Vuelto obrniti na glavo. Prav zato Maté ne izključuje napada favoritov že daleč pred ciljem.
»To je prava etapa za finale Vuelte,« je ob predstavitvi trase dejal zmagovalec Toura 2006 Óscar Pereiro. »Tu bomo zagotovo dobili dokončen odgovor. Pred nekaj leti, leta 2024, smo na Vuelti že imeli etapo čez številne od teh vzponov. Zmagal je Adam Yates, dirka pa je povsem razpadla in kolesarji so v cilj prihajali eden za drugim.«
Prvotno predzadnji vzpon Hazallanas so morali zaradi zemeljskih plazov odstraniti s trase in ga nadomestiti z El Purchejem, ki ga bodo letos prevozili kar dvakrat.
Maté je prepričan, da bodo predhodni vzponi poskrbeli, da bo glavnina razbita že veliko pred začetkom zadnjega vzpona na Alto del Alguacil.
»Dostop skozi vas Güéjar Sierra ob vznožju je zelo tehničen in ozek. Toda zaradi prejšnjih vzponov in postopnega vzpenjanja proti pravemu začetku Alguacila bo takrat v ospredju verjetno ostala le peščica kolesarjev.«
Sam Alguacil je dolg približno devet kilometrov in ima povprečen naklon okoli deset odstotkov. Prvih 200 metrov je brutalnih, z naklonom okoli 20 odstotkov, nato sledi kratek predah. Najtežji del pa čaka povsem na vrhu, kjer se cesta vije skozi nekaj izjemno zahtevnih serpentin.
Še zadnji nepričakovani dejavnik bo veter. Zaključek vzpona je zelo odprt in izpostavljen, zato lahko piha bodisi v prsi bodisi v hrbet.
»Zadnji kilometer je v vsakem primeru izjemno težak, z več kot desetodstotnim naklonom, dvema zahtevnima ovinkoma, najtežji del pa pride povsem na vrhu,« opozarja Maté.
Kdor bo na vrhu Alguacila nosil rdečo majico, bo lahko skoraj prepričan, da bo osvojil Vuelto. Toda povsem konec še ne bo. Zadnja etapa v nedeljo bo namreč vsebovala več zahtevnih vzponov proti Alhambri in bi še vedno lahko ponudila presenečenje.
Pereiro ob tem opozarja še na en dejavnik – navijače.
»Andaluzija sicer ne velja za del Španije z najbolj slovitimi kolesarskimi navijači, toda vsakič, ko sem prišel tja, me je presenetilo, koliko ljudi se zbere ob cestah, še posebej v Granadi. Ne glede na to, kakšno bo takrat stanje na dirki, nas zagotovo čaka izjemen zaključek.«
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
