Julian Alaphilippe: Dvakratni svetovni prvak nepričakovano končuje kariero
Po informacijah časnika L'Équipe je Julian Alaphilippe končal svojo kolesarsko kariero.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Novica se ujema z vtisom, ki ga je 34-letni Francoz pustil na letošnjem Touru de France, kjer je bilo vse bolj očitno, da nekdanji dvakratni svetovni prvak ni več kolesar, ki je nekoč s silovitimi pospeški odločal največje dirke.
Boleč prizor z letošnjega Toura
Simboličen je bil prizor z 11. etape letošnjega Toura. Julian Alaphilippe je ostal brez moči na vzponu Côte de Billy-Chevannes, kjer so se mu odpeljali Anthon Charmig, Nelson Oliveira in Mathis Le Berre. Za nekdanjega kralja Mur de Huy je bil to boleč prizor: 1,4 kilometra dolg vzpon s povprečnim naklonom pet odstotkov je bil nekoč teren, na katerem bi prav on napadal druge.
Po poročanju L'Équipe se Alaphilippe upokojuje takoj, čeprav mu pogodba z ekipo Tudor teoretično velja še eno leto. Njegova čustva in besede po Touru so že nakazovali, da se na francosko pentljo najbrž ne bo več vrnil. Zdaj pa naj bi naredil še zadnji korak in dokončno končal kariero.
Prelomna nesreča v Liegeu
Alaphilippovo kariero so v zadnjih letih močno zaznamovali padci. Nesreča na Dirki po Flandriji leta 2020, ko je trčil v motor, še ni pomenila začetka zatona, saj je leto pozneje drugič postal svetovni prvak.
Precej pomembnejši je bil hud padec na dirki Liege–Bastogne–Liege leta 2022, le nekaj tednov po novem padcu na Strade Bianche. Ta nesreča ga je verjetno zaznamovala tako telesno kot psihično. Pri Quick-Stepu je še znal zablesteti, vendar nikoli več z enako močjo kot prej. Poskus novega začetka pri švicarski ekipi Tudor pa ni prinesel pričakovanega preobrata.
Pri Tudorju slavil le enkrat
V dveh sezonah pri Tudorju je slavil le enkrat, in še ta zmaga je pokazala, koliko se je moral spremeniti. Na VN Quebeca leta 2025 ni zmagal z napadalnostjo, po kateri je bil nekoč znan, temveč s preudarno taktiko in varčevanjem moči. Nekoč je bil kolesar, ki je pogosto naredil preveč – in kljub temu včasih zmagal. Pozneje se je moral naučiti »narediti manj kot tisti, ki naredi najmanj« in dirkati skoraj do milimetra natančno.
Toda njegov značaj se ni zlahka prilagodil. Na Amstel Gold Raceu pred letom in pol je denimo skupaj s Tadejem Pogačarjem napadel že 47 kilometrov pred ciljem. Pogačar je končal drugi, Alaphilippe pa šele 20., ujetnik lastne želje po napadalnem dirkanju.
»Še vedno težko sprejmem, da najboljšim ne morem slediti«
Podobno se je zgodilo letos na Strade Bianche. Ko sta UAE in Pogačar pospešila, je Alaphilippe poskušal slediti, čeprav telo tega ni več dopuščalo. »Malo me je odneslo, ker to dirko obožujem. Še vedno težko sprejmem, da je v takšnih naporih težko slediti najboljšim,« je marca povedal v oddaji Bistrot Vélo.
V istem pogovoru je z veliko topline govoril o novi francoski generaciji. Ko je med dirko za seboj zagledal Paula Seixasa, je spoznal, da sam ne bo zmogel.
»Bil sem zelo dobro postavljen, potem pa sem videl Paula za svojim kolesom. Vedel sem, da bom pregorel, zato sem mu rekel: 'Pojdi, Paul, vzemi moje mesto,' ker sem vedel, da ima noge za to, jaz pa ne. Enako velja za Romaina Grégoira. Upam, da bodo dosegli velike stvari. Treba je uživati v tej mladosti, ki prihaja in prevzema štafeto. Lepo je, srečo imamo.«
Razočaranje na Touru
Toda da lahko štafeto res predaš, moraš biti še vedno zraven, ko se dirka zares začne lomiti. Prav tega mu letošnji Tour ni več omogočil. Anonimnost, v katero je zdrsnil na največji dirki sveta, mu je morda vzela še zadnji užitek, zaradi katerega je vztrajal.
Po letih, ko je bil eden najbolj prepoznavnih in najbolj napadalnih kolesarjev svoje generacije, naj bi se tako zaključila kariera človeka, ki je dolgo dirkal kot prvak – tudi takrat, ko telo ni več zmoglo slediti podobi prvaka, ki jo je nosil v sebi.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.