Kdaj so glasovi v glavi in prividi nevarno zdravstveno stanje?
Ko človek vidi, sliši ali čuti nekaj, česar ni, je izkušnja lahko zelo strašljiva. Kdaj so halucinacije znak za alarm?
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Halucinacije niso zgolj prizori iz filmov ali nekaj, kar se dogaja »drugim«. Gre za čutna doživetja, ki se zdijo povsem resnična, čeprav zunanji dražljaj v resnici ne obstaja. Človek lahko sliši glasove, vidi osebe ali predmete, zazna vonj, občuti dotik ali ima nenavaden okus v ustih. Prav zato so lahko halucinacije zelo strašljive, včasih pa tudi znak resnega zdravstvenega stanja.
Videti, slišati ali čutiti nekaj, česar ni
Halucinacija je lažna zaznava, ki vključuje eno ali več čutil. Oseba je ne doživlja kot domišljijo, ampak kot nekaj resničnega. Lahko se obrne, ker misli, da jo je nekdo poklical po imenu, odgovarja glasovom, ki jih drugi ne slišijo, ali se prestraši prizora, ki ga v prostoru ni.
Pomembno je razlikovati med halucinacijo in iluzijo. Pri iluziji resnični dražljaj napačno razložimo, denimo ko v temi torbo na stolu zamenjamo za žival. Pri halucinaciji pa dražljaja sploh ni. Možgani ga ustvarijo sami.
Zakaj možgani »prevarajo« čutila?
Možgani ves čas razlagajo informacije, ki jih prejemajo iz okolja. Hkrati obdelujejo tudi misli, spomine, predstave in notranji govor. Običajno znajo ločiti, kaj prihaja od zunaj in kaj nastaja v nas samih.
Pri halucinacijah se ta meja zabriše. Notranji monolog se lahko zazdi kot glas nekoga drugega, zamišljena podoba kot resničen prizor, občutek v telesu pa kot dotik ali premikanje. Izkušnja je lahko tako prepričljiva, da jo oseba težko postavi pod vprašaj.
Najpogostejše so slušne halucinacije
Najpogostejše so slušne halucinacije. Nekdo lahko sliši korake, glasbo, šume ali glasove. Ti so lahko prijazni, nevtralni, žaljivi, grozeči ali ukazovalni. Posebej nevarno je, kadar glasovi osebi naročajo, naj škoduje sebi ali drugim.
Vidne halucinacije pomenijo, da oseba vidi nekaj, česar ni: ljudi, živali, predmete, sence, luči ali premikajoče se oblike. Pri taktilnih halucinacijah ima občutek dotika, gomazenja po koži ali premikanja v telesu. Obstajajo tudi vohalne halucinacije, pri katerih človek zazna vonj, ki ga ni, in okusne halucinacije, na primer kovinski ali nenavaden okus v ustih.
Nekateri ljudje opisujejo tudi močan občutek, da je v prostoru še nekdo, čeprav so sami, ali občutek lebdenja oziroma premikanja telesa.
Halucinacija ni bolezen, ampak simptom
Halucinacije same po sebi niso diagnoza. So simptom, ki ima lahko zelo različne vzroke. Včasih so prehodne in manj zaskrbljujoče. Lahko se pojavijo med uspavanjem ali prebujanjem, ob hudem pomanjkanju spanja, visoki vročini, dehidraciji, migreni, močni bolečini, žalovanju ali po anesteziji.
Pri otrocih in starejših se lahko halucinacije pojavijo tudi ob okužbah ali vročinskih stanjih. V takih primerih je treba zdraviti osnovni vzrok, saj se zaznave pogosto umirijo, ko se izboljša zdravstveno stanje.
Kdaj so lahko znak resnejše bolezni?
Halucinacije se lahko pojavljajo tudi pri duševnih in nevroloških boleznih. Najpogosteje jih povezujemo s shizofrenijo, vendar niso značilne samo zanjo. Pojavijo se lahko tudi pri hudi depresiji s psihotičnimi simptomi, pri bipolarni motnji v manični ali depresivni epizodi, pa tudi pri nekaterih oblikah demence.
Med nevrološkimi vzroki so lahko Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, demenca z Lewyjevimi telesci, epilepsija, možganska kap ali možganski tumor. Halucinacije so lahko tudi neželeni učinek nekaterih zdravil, zlasti pri starejših, ki pogosto jemljejo več zdravil hkrati.
Znaki, pri katerih ne smemo odlašati
Zdravniško pomoč je treba poiskati vedno, kadar so halucinacije nove, se ponavljajo, slabšajo ali začnejo motiti vsakdanje življenje. Posebej pomembno je ukrepati, če jih spremljajo spremembe razpoloženja, osebnosti, spomina, zmedenost ali nenavadno vedenje.
Nujna pomoč pa je potrebna, če se halucinacije pojavijo skupaj z visoko vročino in otrdelim vratom, hudim glavobolom, napadom, bolečino v prsih, nenadno šibkostjo ene strani telesa ali izrazito zmedenostjo. Takoj je treba ukrepati tudi, če oseba sliši glasove, ki ji ukazujejo, naj škoduje sebi ali drugim, ali če govori o samomoru.
Zdravljenje je odvisno od vzroka
Ker so halucinacije simptom, je zdravljenje usmerjeno v vzrok. Zdravnik bo osebo povprašal o poteku težav, zdravilih, morebitnih boleznih, spanju, uživanju alkohola ali drugih snovi ter drugih spremljajočih znakih. Po potrebi sledijo laboratorijske preiskave, pregled pri specialistu ali slikanje možganov.
Včasih zadostuje zdravljenje okužbe, ureditev hidracije, prilagoditev zdravila ali izboljšanje spanja. Pri duševnih motnjah so lahko potrebna zdravila in psihoterapija, pri nevroloških boleznih pa zdravljenje osnovne bolezni.
Najpomembneje je, da oseba zaradi halucinacij ne ostane sama in da zaradi strahu pred stigmo ne odlaša z iskanjem pomoči. Halucinacije niso osebna slabost, temveč znak, da se v telesu ali možganih nekaj dogaja. Prej ko odkrijemo vzrok, več možnosti je, da težavo obvladamo.
