L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Ne gre za klasično razstavo, ampak za enotno umetniško delo, ki združuje slikarstvo, kiparstvo, prostorske instalacije, zvok in interaktivne digitalne tehnologije v celovito prostorsko izkušnjo,« pojasnjuje slikarka in umetnostna raziskovalka Vesna Poznič, ki je projekt zasnovala in umetniško vodila.

In čeprav je ustvarjalcev pet, razstava ne prinaša petih ločenih umetniških del, ampak eno skupno delo petih avtorjev. »Kipar Zoran Poznič z monumentalnima skulpturama odpira dialog med obliko, prostorom in materialom, arhitektka Petra Marinko je s prostorskima instalacijama ustvarila simbolna prehoda med različnimi stanji prostora in doživljanja. Aleš Krebs je oblikoval zvočno podobo, Žiga Pavlovič interaktivne digitalne elemente, ki obiskovalcem omogočajo, da s svojo prisotnostjo in z gibanjem dejansko sooblikujejo dogajanje v prostoru,« pravi Vesna Poznič, ki je ustvarila več kot 35 metrov dolgo večdelno sliko velikega formata, postavljeno na steno po vsej dolžini podzemne dvorane.

Osebni arhiv V. P.

Soustvarjate razstavo

Obiskovalec v dvorani v ozadju sliši zvok lire, ki jo oddaja naprava, postavljena sredi prostora. S premikanjem roke lahko prek senzorjev spreminja ta zvok do različne glasnosti od čisto nežnega do močnega grmenja, ki v veliki prazni podzemni dvorani odmeva in tako ustvari nezemeljska občutja. Obiskovalec je lahko le opazovalec razstave, lahko pa postane njen dejavni soustvarjalec. In kar tako v nekem trenutku ustvari on, je neponovljivo, kajti tisti za njim bodo k elektronski napravi pristopili z drugačnim korakom in gibom roke, in njihov »prispevek« k razstavi bo drugačen, spet neponovljiv.

Orfej in Evridika za začetek

Osnovno idejo razstave so ustvarjalci povezali z mitom o Orfeju in Evridiki. V njem se Orfej, ko se z Evridiko vrača iz Podzemlja, kljub prepovedi ozre nazaj, Evridika je postala solni steber, Orfej pa je tako ostal brez ljubezni svojega življenja. »Ta razstava raziskuje trenutke odločitve, kakršen je bil tisti, tik predno se je Orfej usodno obrnil nazaj,« pravi Vesna Poznič, ki pravi, da se vsak izmed nas kdaj znajde v trenutku, ko se »ozre nazaj«, se pravi, ko se odloča o nečem pomembnem, lahko tudi življenjsko usodnem. Tako nas razstava nedoločno dolgo časa po Orfejevi usodni poti vabi k razmisleku o samem sebi na naših poteh, o naši trdnosti, omahljivosti, večnosti in minljivosti.

Za vse te razmisleke brežiška podzemna grajska dvorana daje priložnost s temo in senco, z zvočno nežnostjo in nezemeljskim grmečim odmevom ter z barvami poslikave, ki jih je Vesna Poznič uporabila v vseh tonih, od temnih kot podzemlje do svetlih, kot sta svetla dan na površini zemlje in človekov optimizem.

Zvočno-barvno-kiparsko-scenska razstava zlahka posrka obiskovalca. Zavedajoč se ali nezavedno, jo nemara slej ko prej doživi kot vzgib, da razmišlja o tudi o svojih stanjih, sicer pa o: vidnem in nevidnem, materialnem in nematerialnem, preteklosti in prihodnosti. Med različnimi stanji je nekaj, kar jih ločuje. Lahko je to trenutek, preden se srečni Orfej z Evridiko v naročju usodno ozre nazaj in postane nesrečen, ali trenutek tik pred našimi današnjimi usodnimi odločitvami, ali samo trenutek, ko na brežiški razstavi Vmesni prostor človek z gibom roke, obdan s temo in svetlobo, neponovljivo spremeni zvok iz tihega v grmenje. Obstaja tak »vmesni prostor«, pravijo Vesna Poznič in soavtorji razstave, ki so svojo interdisciplinarno umetniško postavitev zato tako tudi poimenovali – Vmesni prostor.

Meje izginjajo?

Razstava Vmesni prostor je mogoče vzorec tega, kakšni bodo vsaj nekateri umetniški pristopi v prihodnosti. »Vmesni prostor je tudi pomemben mejnik v razvoju kolektiva KIT4 (Art. Research. Context.), ki od leta 2022 razvija interdisciplinarne projekte na presečišču umetnosti, raziskovanja, kulturne dediščine in sodelovanja s skupnostjo. Razstava dokazuje, kako lahko sodelovanje različnih ustvarjalnih področij ustvari novo obliko umetniške izkušnje, v kateri meje med posameznimi mediji postopoma izginejo,« ocenjuje Vesna Poznič.