Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

S 1. julijem je vodenje Kmetijske zadruge Šaleška dolina (KZŠD) prevzel Aleš Robek. Z izkušnjami iz agroživilske panoge se v zadrugo podaja z željo po nadaljnjem razvoju, ohranjanju stabilnosti podjetja ter še tesnejšem povezovanju z zaposlenimi, člani zadruge in lokalnim okoljem.

Kaj vam pomeni zaupanje, ki so vam ga izkazali člani in organi upravljanja zadruge?

»Prevzel sem zadrugo, ki je stabilna in se v slovenskem prostoru že vrsto let po številnih kazalnikih uvršča med najuspešnejše kmetijske zadruge. Odgovornost, da to uspešno zgodbo nadaljujemo in jo še izboljšujemo, je velika. Največja odgovornost je zagotovo skrb za zaposlene. V današnjih časih, ko je kadra vse manj, je pomembno, da se zaposleni počutijo cenjene in povezane s podjetjem. Hkrati pa imamo odgovornost tudi do naših lastnikov – kmetov. Želimo graditi mostove, povezovati člane, še okrepiti sodelovanje med kmeti in zadrugo ter biti povezovalni člen v našem domačem okolju, tudi do članov, ki so se mogoče v preteklosti malo odmaknili in šli svojo pot.«

S kakšnimi izzivi ste se najprej srečali ob prevzemu vodenja?

»Prvi izziv je bil predvsem pridobiti zaupanje zaposlenih, ki so največji kapital zadruge, zato želim graditi dobre odnose in okolje, v katerem se bodo sodelavci počutili zadovoljni in potrebni. Pomembno bo tudi nadaljevati razvoj strokovnosti, saj je znanje oziroma svetovalna funkcija našega kadra ena od naših največjih dodanih vrednosti in konkurenčna prednost. Vsekakor si želim tudi tvornega sodelovanja z organi upravljanja zadruge, da bomo imeli usklajene cilje in vizijo ter da bomo z roko v roki iskali rešitve, kako biti še boljši in kako v čim večji meri zadovoljiti potrebe članov.«

KZŠD ima dolgo tradicijo in številne člane. Kako pomembno je ohranjati to tradicijo in hkrati slediti spremembam?

»Spremembe so danes stalnica. Časi so takšni, da brez hitrega prilagajanja in proaktivnega razmišljanja lahko hitro začneš zaostajati ali stagnirati. Zato potrebujemo motivirane ljudi, ki se znajo prilagajati novim razmeram. Tradicija naše zadruge sta velik kapital in zaveza, saj vemo, kaj smo gradili v preteklosti in imamo zato trdne temelje. A ključno je, da gledamo naprej, ne samo, da sledimo drugim, ampak da iščemo načine, kako smo lahko boljši in hitrejši.«

Katere dejavnosti vidite kot največji razvojni potencial zadruge v prihodnjih letih?

»Naša osnova dejavnost ostaja prodaja kmetijskih repromaterialov, torej naše kmetijsko tehnične trgovine. Skozi te prodajne kanale uresničujemo svojo zavezo do lastnikov pri oskrbi s kakovostnimi kmetijskimi repromateriali po konkurenčnih cenah. Poleg tega imamo še dve pomembni dejavnosti, kjer pa smo v neposredni vlogi proizvajalcev. Prva dejavnost so naši sadovnjaki, imamo namreč 17 hektarjev jablan. To je področje, ki bo zaradi vse pogostejših vremenskih ekstremov velik izziv. Iskati bomo morali rešitve, kako zaščititi proizvodnjo pred pozebo, točo, sušo. Druga posebnost zadruge je lastna proizvodnja in posestvo, povezano s pitanjem telic, kar pomeni skrb za živino, obdelovanje kmetijskih površin ter s tem povezane večje investicije v opremo in mehanizacijo. Ohranjanje teh dejavnosti bo zahtevalo veliko znanja, vlaganj in predanih ljudi, saj pri teh dejavnostih osemurni delovnik enostavno ni dovolj, pač pa je potrebna celodnevna skrb. Tu enostavno ni odklopa od dela, tako sta zavzetost in predanost še toliko večji. Močan steber vsake zadruge je tudi odkup mleka in živine. Tudi na tem področju je naša zadruga med vodilnimi in želimo to vzdrževati naprej.«

Kje vidite največje izzive pri teh dejavnostih?

»Največji izziv je zagotovo pridobiti kakovosten kader, ljudi, ki to delo opravljajo s predanostjo in odgovornostjo. Poleg tega je treba zagotoviti, da so te dejavnosti dolgoročno ekonomsko vzdržne. Slovenska pridelava je nadpovprečno kakovostna, vendar ta kakovost na trgu in med potrošniki še vedno ni dovolj prepoznana in cenjena. To je eden od izzivov, s katerimi se bomo morali ukvarjati tudi v prihodnje, je pa to globalna težava in izziv slovenske primarne proizvodnje.«

Izhajate iz agroživilske panoge. Vam te izkušnje pomagajo pri vodenju in oblikovanju vizije za prihodnost?

»Vsekakor so pretekle izkušnje konkurenčna prednost, saj omogočajo lažje razumevanje razmer in sprejemanje odločitev. Je pa pomembno zavedanje, da zadrugo sestavlja več kot 70 zaposlenih. Kolektiv kot celota vedno ve in zmore več kot posameznik. Naloga vodstva je, da postavi jasne prioritete, strategije in smer razvoja, pri uresničevanju teh ciljev pa sodeluje celoten kolektiv. Pomembno je tudi, da imamo močne organe upravljanja – člane upravnih in nadzornih organov, ki dobro poznajo potrebe kmetijstva in izzive, s katerimi se soočajo kmetje, in nas bodo usmerjali. Skupaj bomo lahko pripravljali prave usmeritve in vizije za nadaljnji razvoj zadruge. Tudi in predvsem naši kmetje bodo na koncu tisti, katerih zahtevam bomo morali slediti.«

Kako pomembno je povezovanje zadruge, kmetov in lokalnega okolja?

»To bo ena naših ključnih usmeritev. Želimo biti povezovalni člen med zadrugo in kmeti ter graditi trdne odnose z našimi člani. Zavedamo se, da se je del članov v preteklosti nekoliko oddaljil od zadruge, zato vidimo veliko priložnost v ponovni krepitvi sodelovanja in zaupanja. Verjamemo, da bomo s kakovostnim delom, odprto komunikacijo in skupnimi cilji znova spodbudili aktivnejše sodelovanje članov ter skupaj gradili uspešno prihodnost zadruge. Obenem se krepko zavedamo, da delujemo v lokalnem okolju, zato si želimo stabilnih partnerskih odnosov z deležniki iz okolja, v katerem delujemo.«

S katerimi izzivi se trenutno v največji meri soočajo kmetje v Šaleško-Savinjski dolini?

»Eden največjih izzivov so trenutno nizke odkupne cene. Posebej se je to pokazalo pri mlečni proizvodnji, kjer so cene v primerjavi z lanskim letom občutno nižje, kar se močno odraža na poslovanju kmetij. Težave povzroča tudi padec cen živine, hkrati pa se kmetje soočajo z višjimi stroški. V trenutni situaciji zelo negativno na kmetijstvo v največji možni meri vpliva tudi ekstremna suša, ki na eni strani klesti prihodke kmetov zaradi slabše letine (cena surovin, kot je osnovna krma, rapidno raste; hkrati padajo odkupne cene živine zaradi pospešenega izhlevljanja zaradi pomanjkanja krme), obenem pa v vseh kriznih razmerah prihaja do stroškovnih pritiskov, kar to spiralo samo povečuje, od energentov do drugih surovin, povezanih s proizvodnjo. Razlika med prihodki in stroški se tako za mnoge kmete vse bolj zmanjšuje. Pri tem je treba upoštevati, da je v Sloveniji še vedno veliko manjših kmetij, ki pogosto ne temeljijo zgolj na ekonomskih izračunih, ampak predvsem na tradiciji, predanosti in odrekanju ljudi, ki jih vodijo. V prihodnjih letih bo verjetno prišlo do dodatnega prestrukturiranja, saj gre trenutno večinoma za starejše kmete, ki pa bodo težko pridobili mlajše generacije, da bi bile zaradi tradicije in entuziazma pripravljene na toliko odrekanja, kot ga ukvarjanje s kmetijstvom od ljudi zahteva.«

Kako vidite prihodnost manjših kmetij in vlogo mladih pri tem?

»Mladi danes težko vidijo kmetovanje kot nekaj, kar bi opravljali zgolj zaradi tradicije ali kot dopolnilno dejavnost. Če bo kmetija želela dolgoročno prihodnost, bo morala biti razvojno usmerjena in ekonomsko vzdržna. Naslednje generacije bodo iskale svoje priložnosti in možnosti, zato bo ključno, da kmetijstvo ponudi pogoje, v katerih bo mogoče kakovostno živeti in delati. Le tako bomo lahko ohranili kmetije in zagotovili njihov nadaljnji razvoj. A ponovno poudarjam, kmetijstvo ni osemurni delovnik, ampak način življenja, ki zahteva veliko odrekanja in trdega dela, hkrati pa so tu še klimatske spremembe, ki lahko ves trud zelo hitro uničijo.«

Se mlade še da prepričati, da ostanejo v kmetijstvu oziroma se odločijo za ta poklic?

»Najprej moramo poudariti, da je poklic kmeta časten. V zadnjih letih se je tudi odnos do tega poklica spremenil. Kmetovanje ni več nekaj, kar bi bilo manjvredno, ampak gre za delo, ki ga moramo ceniti in spoštovati. Ključno vprašanje pa je, kdo lahko s kmetovanjem dolgoročno preživi in si ustvari stabilno dejavnost, s katero bo lahko skrbel zase in za svojo družino. Prišlo bo do določene konsolidacije – večje in razvojno usmerjene kmetije bodo zagotovo iskale poti, kako nadaljevati svojo dejavnost tudi z naslednjimi generacijami. Pri manjših kmetijah pa bo verjetno prišlo do dodatne selekcije, saj hobi program za mlajše generacije ne bo več zanimiv, ker terja preveč odrekanja in nudi premalo ekonomskih učinkov. Za slovensko kmetijstvo je pomembno, da tiste kmetije, ki imajo potencial, rastejo in napredujejo, saj bomo le tako ohranili močno domačo pridelavo.«

Večkrat ste poudarili pomen zaposlenih. Kako pomembno je imeti zdrav in povezan kolektiv?

»To je v današnjih časih izjemnega pomena. V preteklosti smo se tudi v zadrugi soočali z nekoliko večjo fluktuacijo kadra. Pogosto se zgodi, da podjetje izgubi najboljše ljudi, saj kmetijska zadruga kot dejavnost nima tako visokih donosov kot nekatere druge panoge in težko konkurira z najvišjimi plačami. Zato moramo poleg plačila graditi tudi na drugih vrednotah – na dobrih odnosih, pripadnosti, kolektivni odgovornosti in okolju, v katerem se ljudje dobro počutijo. Pomembno bo tudi vlaganje v znanje in izobraževanje zaposlenih, saj je kakovosten kader ena naših največjih konkurenčnih prednosti. Naša prodaja ni brezosebna. K nam ljudje prihajajo po strokovne nasvete, pomoč in tudi pogovor. To tradicijo želimo ohraniti, saj je prav osebni odnos ena od pomembnih konkurenčnih prednosti kmetijske zadruge. Hkrati si želim, da bi tudi naši zaposleni začutili to skrb in to vračali z motiviranim delom in pripadnostjo podjetju.«

Kako pomembno je sodelovanje z lokalnimi partnerji in skupnostmi?

»To bo ena izmed strateških usmeritev mojega vodenja zadruge. Kmetijska zadruga Šaleška dolina je lokalno podjetje in naše okolje je predvsem Šaleška dolina, občine Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki ter del Zgornje Savinjske doline. To je prostor, v katerem delujemo in kjer imamo svoje člane – lastnike in kupce. Seveda je dobro spremljati dobre prakse drugod, vendar se moramo predvsem v domačem okolju pokazati kot stabilen in zaupanja vreden lokalni partner, ne samo v odnosu do kupcev, ampak tudi ostalih deležnikov, ki sobivajo z nami, denimo do društev, občin … Ocenjujem, da imamo še rezerve, da nas lokalna skupnost še bolj začuti kot domačega avtohtonega ponudnika, kar velja ne le za ‚naše‘ občine delovanja, temveč tudi za celotno Zgornjo Savinjsko dolino.«

Kakšne cilje si zastavljate v svojem mandatu?

»Dediščina, ki sem jo prevzel, je zelo dobra. Prvi cilj je ohraniti stabilnost podjetja, hkrati pa imamo ambicije, da določene stvari izboljšamo, nadgradimo in prilagodimo. Za razvoj je potrebna rast, za rast pa ustrezna poslovna uspešnost. Dobičkonosnost ne sme biti nekaj negativnega, saj brez nje ni mogoče vlagati v ljudi, razvoj in nove investicije. V prihodnje bomo spremljali trende, iskali nove priložnosti in prilagajali prodajne programe potrebam kupcev, hkrati pa skrbeli za zadružne vrednote in delali predvsem v korist lastnikov – kmetov.«

Kaj želite, da kupci prepoznajo kot glavno usmeritev zadruge?

»Naša glavna usmeritev je skrb za kupca. Naši primarni kupci so kmetje, torej člani zadruge, pa tudi vrtičkarji iz lokalnega okolja. Želimo, da se pri nas počutijo varno, dobrodošlo in da zaupajo našim strokovnim nasvetom. Želim si močno in stabilno zadrugo, v kateri se bodo dobro počutili tako kupci kot zaposleni. Pomembno mi je, da se ljudje identificirajo z zadrugo, da čutijo pripadnost in ponos. Na teh vrednotah želimo graditi tudi prihodnost. Želimo pa si, da se kupci v naših trgovinah počutijo domače in da smo njihova prva nakupna izbira pri kmetijsko-tehničnih artiklih.«

Zakaj ste se odločili sprejeti nov izziv?

»Iskreno povedano, to ni bila priložnost, ki bi jo načrtno iskal. Ponudila se je in na začetku sem tudi nekoliko okleval, saj sem imel za sabo že veliko izzivov. A po duši sem človek, ki išče izzive, dinamično okolje in nove izkušnje, hkrati pa verjamem, da vsaka delovna izkušnja prinese nova znanja in širši pogled. Vsaka dosedanja poslovna izkušnja mi je dala določeno znanje. Zdaj si želim, da bi skupaj z zaposlenimi ustvarili kolektiv z dobrimi odnosi, kjer bomo lahko dosegali dobre rezultate. Zame bo največje zadovoljstvo, če bo podjetje poslovno uspešno in če bodo sodelavci, s katerimi delam, nasmejani, zadovoljni ter ponosni, da so del te zgodbe, in si tudi sami želeli, da na tej poti iščejo nove izkušnje, znanje in osebnostno rast.«