Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zakaj so se ljudje v Šaleški dolini uprli onesnaževanju? Kaj so zahtevali delavci, ko so stopili na ulice? Kaj so protesti spremenili in kaj je ostalo zgolj zapisano na filmskem traku? Takšna vprašanja so v Knjižnici Velenje odprla večer z naslovom Res je! Videl sem na filmu. Protesti in ljudje Šaleške doline. Program je izbral in pripravil Tomo Čonkaš iz Kulturnega društva Studio Mozaik.

Obiskovalci so si ogledali filmske zapise iz različnih obdobij doline. Ekološkim protestom iz osemdesetih let so sledili posnetki poznejših delavskih in drugih protestov, med njimi protestov Vegradovih delavcev ter zaposlenih v energetiki in javnem sektorju. Program so dopolnili filmi, v katere so avtorji vključili dokumentarne posnetke teh dogodkov.

Toda namen srečanja je segal širše od obujanja spominov. Čonkaš želi z večeri povezati ohranjanje lokalne filmske dediščine, pogovor o dogodkih, ki so zaznamovali skupnost, in razmislek o verodostojnosti podob, ki jih gledamo danes.

Dolina, v kateri so ljudje zahtevali spremembe

Ob ekoloških protestih iz let 1986 in 1987 Čonkaš govori tudi iz osebne izkušnje. Pri dogodkih je sodeloval, velik del dogajanja pa je tudi posnel. Spominja se okolja, v katerem so bile posledice industrijskega razvoja vse bolj očitne. »Jezero je bilo čisto mrtvo, pepel so zlivali vanj, gozdovi so se sušili,« opisuje takratne razmere.

Dodatno razburjenje je po njegovih besedah povzročil še predlog, da bi v njihovem okolju uredili odlagališče jedrskih odpadkov. Nezadovoljstvo je povezalo ljudi iz različnih delov doline. Med najbolj izrazitimi prizori v njegovem spominu ostaja prihod traktorjev iz okoliških krajev na Titov trg in protestno dogajanje, ki se je nadaljevalo tudi ponoči. Vse to se je dogajalo še v nekdanji Jugoslaviji.

Čonkaš ocenjuje, da so takratni protesti pomembno prispevali k spremembam. Skupnost se je organizirala, okoljska vprašanja so pridobila težo, pritisk ljudi pa je spodbudil resnejše odzivanje na posledice onesnaževanja. Današnji pogled na jezera zato povezuje tudi s tistim obdobjem. Brez upora prebivalcev bi se, meni sogovornik, okoljska obnova lahko odvijala precej počasneje.

Posnetki pomagajo razumeti razliko med dolino, kakršno poznamo danes, in razmerami, zaradi katerih so ljudje takrat stopili skupaj.

Protest ostane zapisan, tudi če ne prinese zmage

Pri poznejših protestih je odgovor na vprašanje, kaj so ljudje dosegli, manj enoznačen. Posnetki delavskih stisk ne pripovedujejo vedno o uspešnem razpletu ali izpolnjenih zahtevah. Čonkaš posebej pri Vegradovih delavcih opozarja, da je težko govoriti o dosežkih, ki bi odtehtali njihovo izkušnjo.

Vendar ima po njegovem prepričanju vrednost že to, da ljudje javno povedo svoje mnenje, filmski zapis pa ohrani okoliščine, v katerih so ga izrazili. Na njem ostanejo njihovi obrazi, zahteve in odzivi okolice. Takšen dokument je pomemben tudi pozneje, ko so neposredni povodi že manj jasni ali se jih spominjamo različno. Omogoča vrnitev k dogodku in njegovim udeležencem.

»To je dejansko zgodovinska resnica, ki je prikazana,« poudarja. Prav zato vztraja, da je treba vsebino izvirnega zapisa ohraniti. Dogodkov, ki jih je kamera zabeležila, pozneje ne bi smeli spreminjati tako, da bi dobili drugačen pomen.

Posnetki, ki so jih ohranili tudi ljubiteljski snemalci

Šaleška filmoteka se je gradila tudi s povezovanjem ljudi, ki so v različnih obdobjih snemali življenje v svojem okolju. Del starejših posnetkov je ustvaril Čonkaš, dodatno gradivo pa so pridobili med pripravljanjem filmskih večerov. Spominja se štirinajstih izvedb šoštanjskih filmskih večerov, ob katerih so prihajali v stik z novimi avtorji in njihovimi arhivi.

Tako so dobili tudi dodatne posnetke ekoloških protestov, ki so jih ohranili ljubiteljski snemalci. Poznejše protestno dogajanje je v veliki meri dokumentiral snemalec Milan Marič.

Iz istih podob lahko nastaneta različni zgodbi

Čonkaš opozarja, da vprašanje filmske resnice obstaja že dolgo. Tudi brez sodobnih tehnoloških posegov lahko avtor z izbiranjem in povezovanjem prizorov oblikuje različne razlage dogodka. »Iz enakih filmskih posnetkov lahko narediš eno resnico ali drugo,« pravi. Prav zato se mu zdita pomembna poznavanje izvora gradiva in pogovor o okoliščinah njegovega nastanka.

Umetna inteligenca temu dodaja novo razsežnost. Danes je mogoče poseči neposredno v vsebino slike in ustvariti dogajanje, ki ga kamera nikoli ni posnela. Za gledalca tako postaja zahtevnejše že osnovno vprašanje, ali je prizor sploh obstajal. Čonkaš pri arhivskem gradivu jasno ločuje med tehnično obdelavo, s katero izboljšamo njegovo vidnost, in spreminjanjem vsebine. Če poseg ustvari nekaj, česar v izvirnem dogodku ni bilo, zapis ne more več pričati o njem na enak način.

Šoštanjski bazen kot prikaz moči nove tehnologije

Na primeru šoštanjskega bazena so pokazali, kako lahko umetna inteligenca oživi fotografijo in ustvari dogajanje, ki ga kamera ni posnela. Nato so predvajali pristne posnetke bazena. Primerjava je opozorila, da prepričljiva podoba še ni dokaz resničnega dogodka, zato je pomembno poznati njen izvor.

Filmi povezujejo generacije

Po Čonkaševih besedah se je na prvem srečanju razvila živahna razprava. Prav pogovoru so namenjeni večeri v manjšem, intimnejšem krogu, na katere vabijo vse generacije. Veseli ga tudi zanimanje mladih. Obiskovalka, ki je v enem od filmov prepoznala sebe kot otroka, mu je povedala, da so jo še bolj pritegnili drugi filmi – zgodbe iz časa, ki ga sama ni doživela.

Prihajata čas covida in Potopljena krajina

Med prihodnjimi temami napoveduje obdobje covida in ljudi Šaleške doline ter sodelovanje pri projektu Potopljena krajina. Ta bo s filmskimi in besedilnimi zapisi približal nekdanje življenje na območju današnjih šaleških jezer in spreminjanje krajine. Gradiva je še veliko, Čonkaševa želja pa ostaja enaka: da posnetki spodbudijo pogovor in ohranijo spomin tudi za generacije, ki prikazanih dogodkov niso doživele.