Čas branja
4 min.
»Osnova košnje je bistvo slovenstva«
Simona Šolinič
28. 6. 2026, 05.10
Psihiatrična bolnišnica Vojnik že 20 let organizira posebno prireditev, Košnji dan. Enkrat na leto v parku na delu travnika prikažejo nekdanjo veščino na podeželju – ročno košnjo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Andraž Purg
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pri tem lahko sodelujejo tako zaposleni kot bolniki. Gre za izjemno idejo, ki se je vsa ta leta dotaknila številnih, tudi zaradi nostalgije in spominov.
Pobudnik akcije, ki je postala tradicionalna, je direktor Psihiatrične bolnišnice Vojnik Albin Apotekar. Ni le direktor, ampak je tudi izjemen poznavalec zgodovine slovenstva. Spoštljiv odnos do zgodovine je tako prenesel na sodelavce in bolnike, ki potrebujejo pomoč bolnišnice. Slednji, če želijo, so lahko vsako leto del Košnjega dneva.
»Pri njih gre tudi za nostalgijo. Nekateri bolniki izhajajo iz kmečkega okolja ali so v preteklosti včasih na podeželju kosili. Morda nekaj let kose sploh niso držali v rokah in ko jo ponovno primejo, vidimo, da pridejo tudi občutki in spomini. Nekateri znajo neverjetno elegantno in lahkotno kositi,« pravi Apotekar.
»Najprej so kosíli, nato kósili«
Zaveda se, da mlajša generacija na košnjo danes gleda drugače, saj se zanaša na robotizacijo. S tem izgublja stik z zgodovino, s predniki.
»Osnova košnje je bistvo slovenstva. Slovenski jezik je čudovit in pester, je edini jezik na svetu, ki poimenuje glavni obrok po delu: kosilo ni naključno kosilo, saj so naši predniki najprej kosíli in nato kósili, torej jedli. Torej je obrok po košnji dobil ime kosilo. Tudi beseda kozolec izhaja iz besede košnja. Potem so tu še Kosezi, slovensko plemstvo. Košnja ima zelo pomemben etnografski in nacionalni pomen za Slovence in tega se premalo zavedamo,« dodaja Apotekar.
Ali nam družbene razmere vseeno kažejo, da se počasi vračamo k spoštovanju svojih korenin, ga še vprašamo. »Da. Počasi. Tudi košnja spet postaja privlačna dejavnost, hkrati je zelo praktična. Lahko kosiš v nedeljo zjutraj, ko sosedje še spijo, in hrupa, kot bi ga povzročila kosilnica, ni. Poleg tega je košnja s koso povsem ekološka,« dodaja.
Ob tem poudari, da ljudje pogosto gledajo na videz trate in ne na naravno vrednost rastlin in živali, ki jih kosilnice kdaj tudi poškodujejo. »Posledice košnje s koso se kažejo tudi v kakovosti rastja in ekosistema, ki ga travnik predstavlja, podobno kot gozd. Kosilnica uniči ogromno drobnih in koristnih živali, pri košnji s koso tega skoraj ni.«
Mojster klepanja kos svetuje
Apotekar je trenutno v Sloveniji v vrhu mojstrov klepanja kos.
»Pri klepanju gre za hladno kovanje. Tako se material stanjša, hkrati železo dobi drugačne lastnosti. Povečata se mehanska trdnost in žilavost. Ti dve lastnosti sta za ostrino zelo pomembni, enako velja za motike in srpe. Motika, ki na primer ni klepana in je samo nabrušena, je mehkejša in ne gre dobro v zemljo. Tisti, ki jo uporabljajo pri delu, to zelo dobro vedo,« nam pojasni sogovornik.
Ob tem pravi, da je pri klepanju kos najpomembnejše, da je rob enakomeren in da ljudje pri klepanju ne pretiravajo: »Če je klepanja preveč, stanjšamo rob kose in jo s tem obkrušimo. Nastanejo drobni zobci in kosa ne reže več dobro. Človek za pravilno klepanje kose potrebuje nekaj vaje. Ko to osvoji, postane vse skupaj prava eleganca in meditacija,« doda.
Direktor, ki pušča zgodovinsko sled
O košnji s koso in s tem povezani zgodovini Apotekar govori s posebnim žarom. Raziskovanju zgodovine je zvest na različne načine. Vsak dan piše tudi dnevnik psihiatrične bolnišnice. Čez čas bo ta dnevnik omogočal izjemen vpogled v eno ključnih zdravstvenih ustanov v Sloveniji in širše.
Zgodba košnje na območju vojniške psihiatrične bolnišnice je nastala že pred več kot dvajsetimi leti. V preteklosti so uredili parkirišče pri vhodu v bolnišnični kompleks, nato so začeli urejati park in poti v njem. Zasnovala jih je krajinska arhitektka Bernarda Perić.
»Park smo razdelili na levo in desno polovico. Če gledamo proti glavni stavbi, so na desni strani predvsem športne površine, vmes tematske sprehajalne poti, na levi strani je bolj miren in senčen del, v katerem je travnata površina. Ko smo to območje zasadili in še tukaj uredili poti, se je porodila ideja, da dela travnika ne bi kosili strojno, ampak ročno,« razlaga direktor.
Kupili so kose, nekaj so jih že imeli v službi, nato so se povezali z delovno terapijo in vrtnarijo.
»Ob šestih zjutraj smo začeli kositi in delo običajno opravili do osme ure,« dodaja. In tako se je razvil tako imenovani Košnji dan, kot je bil tokrat.
Zakaj ravno 17. junija, ga še vprašamo, saj vemo, da bo iz rokava zagotovo stresel odgovor, utemeljen z zgodovinskimi dejstvi.
»Nekoč je veljalo, da je Anton prvi kosec, njegov god je trinajstega junija. Zadnja košnja naj bi bila na dan Petra in Pavla, vendar je v preteklosti veljalo, da je bila takrat že ›prestara‹. Za kmeta je bila sramota, če do takrat ni imel prve košnje že opravljene. Poleg tega se je dan kasneje že začel krajšati in vprašanje je bilo, ali bo druga trava še dovolj zrasla in ali jo bo mogoče pravočasno posušiti,« pojasni.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
