Nova vloga Aleksandre Balmazović: Spoznala je, da ve več, kot si je mislila
Priznana igralka je tokrat stopila v nekoliko drugačno vlogo. Postala je producentka novega festivala SLIFF, ki želi Prekmurje postaviti na filmski zemljevid.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Aleksandra Balmazović je večino kariere preživela pred kamerami, tokrat pa bo filmsko dogajanje soustvarjala tudi z druge strani. Kot producentka se je pridružila ekipi novega Story Land International Film Festivala (SLIFF), ki bo naslednji teden med 15. in 19. septembrom prvič potekal v Murski Soboti.
Festival, za katerim stoji igralec, producent in scenarist Matjaž Javšnik, bo v mesto pripeljal 54 filmov, filmske ustvarjalce ter številne spremljevalne dogodke. Osrednji del predstavlja mednarodni tekmovalni program celovečernih, dokumentarnih in debitantskih filmov, ob projekcijah pa bodo potekale tudi delavnice, pogovori in mojstrski tečaji z mednarodno priznanimi gosti festivala.
Med vidnejšimi gosti festivala bodo srbski igralec Nikola Kojo, ki bo vodil mojstrski tečaj igre pred kamero, ter številni domači in tuji filmski ustvarjalci. SLIFF namreč želi s kakovostnim mednarodnim programom prispevati tudi k razvoju filmske kulture in industrije v Prekmurju.
Murska Sobota bo tako za pet dni postala prostor filmskih projekcij, izobraževanja in srečevanja ustvarjalcev.
Zakaj SLIFF in zakaj Murska Sobota?
SLIFF je kratica za Story Land Film Festival, kar pomeni mednarodni filmski festival zgodb. Naziv je nastal, ker hočemo združiti zgodbe – ker je film zgodba, filmska umetnost je zgodba, gre za prepoznavanje dobrih zgodb. Land pa pomeni, da hočemo iskati zgodbe, ki so povezane z družbo, z okoljem, s perečimi družbenimi temami.
In ta Land je nekako dobro sovpadal s Prekmurjem, ki je res ena taka fenomenalna filmska lokacija. Je pa na primer zanimivo, da imamo v Sloveniji filmske lokacije, ki so fenomenalne – od Bleda, Bohinja, Predjamskega gradu, Pirana, gora in morja do Prekmurja.
Torej je želja tudi, da se v Prekmurje pripelje filmarje?
Tam se lahko snemajo filmi z na primer panonsko kuliso, vasicami in kmetijami; nekako je to ta vrsta filmske naracije. In mi bi radi Prekmurju naredili res dobro promocijo, tudi z obiskom tujih novinarjev, ki so predvsem Italijani in so zelo navdušeni nad kulinaričnimi in vinskimi zadevami.
Lahko na primer naredimo promocijo manjšim vinarjem, saj vsi poznamo Goriška brda, ampak tudi Prekmurci imajo fenomenalna vina in majhne vinarje, ki nimajo obsežnega marketinga. Kmečki turizmi so fenomenalni, imajo pa tudi takšne zanimive vasice, urejene za spanje. Na primer Goričke iže, vasice, ki so prav narejene filmsko, kot da bi imel že postavljeno scenografijo.
Se vam potem zdi, da lepote Slovenije premalo izkoriščamo?
Saj smo imeli Piran, pa tudi v Bohinju in Tolminu so se snemale ameriške produkcije, ampak to je še vedno izjema. Sem pa tja pride nekaj. Zdi se mi, da posamezne produkcije še nekako pridejo do projektov in se te koprodukcije nekako podprejo, ampak dejansko nimamo neke platforme, nimamo tega celostno urejenega na ravni države.
Filmarji že leta in leta govorimo o tem, kako sta Hrvaška in Madžarska zaslužili ogromen denar. Oni so si povečali BDP države prek teh ogromnih filmskih studiev, ameriških filmskih produkcij, ki so prihajale na Madžarsko in iskale njihovo infrastrukturo. Češka je naredila ogromno bogastva v tem kot država. Hrvaška ima na primer Igro prestolov (Game of Thrones) in veliko število turistov prihaja v Dubrovnik samo zato, da se slika na prestolu. Pa čeprav je Dubrovnik ena najbolj obiskanih turističnih destinacij v regiji, je zdaj še bolj zaradi tega, zaradi enega prestola.
Jaz se res ne spoznam na politiko in se tudi ne vtikam, ampak zdi se mi, da imamo tukaj neko luknjo, kjer nas država nekako ne prepozna. Večkrat namreč slišimo laične pripombe ali kritike: »Ja, to filmarji hočejo spet davkoplačevalski denar.« Ne razumejo, da je to samo posrednik, da je film lahko posrednik države, da pridobi velike vsote denarja. Zakaj prihajajo v Evropo? Zato ker je ceneje in zato ker lažje dobijo dovoljenje kot pa v Ameriki.
Naši sosedi imajo davčne spodbude.
Ni dovolj, res ni dovolj, da se posamezni film uvrsti na nek festival in potem si sami sebi ploskamo, koliko smo naredili. In velikokrat, ko kaj takega rečem, mi rečejo: »Pa ne govori tega, si boš zaprla vrata.« In to je žalostno. Zakaj nimamo doze samokritike? Zakaj se moramo delati, da so cesarjeva nova oblačila pri nečem, kjer bi lahko napredovali?
Veliko delam v Srbiji in vem, da gre ljudem včasih na živce, ko nas primerjam s Srbijo, ampak res moram reči, da so oni bolj pragmatični. Saj film ni samo film, ki pride na festival zato, ker je politično korekten ali pa »kvazi« politično nekorekten, ker je proti oblasti. To so predvsem ti evropski festivali. Ampak saj ni vedno samo eno ali drugo.
Oni imajo na filmskem skladu narejeno fenomenalno. Imajo tri razpise: za komercialni film, »art house« in za nacionalne teme. Torej že na začetku država lahko podpre film, ki bo komercialen in bo v kinih zaslužil oziroma povrnil investicijo. To potem ne vzame samo producent nazaj … Oni potem naprej zapeljejo glede na gledanost v kinih in pri vsakem naslednjem razpisu imaš več točk. Nekako so si naredili sistem hierarhije, ki zelo dobro deluje.
Sicer ne morem preveč komentirati dogajanja zadnjih dveh let, ker je zaradi politične situacije pri njih blokada in ni bilo nobenega razpisa. Ampak hočem reči, da imamo tukaj nek ogromen prostor za nekakšno win-win situacijo.
Veliko delate v Srbiji, igrali ste v velikih uspešnicah, kot sta seriji Junaki našega časa in Beležnica profesorja Miškovića. Kakšna je bila to izkušnja?
Dve seriji in en film sem posnela v manj kot enem letu. Takrat sem v enem letu posnela več kot v Sloveniji v dveh ali pa treh letih v najboljših časih. Telekom Srbija je v enem trenutku produciral 42 projektov.
V teh serijah sem sicer imela manjše vloge, ampak mi je bilo vseeno fenomenalno. Te majhne vloge so me potem pripeljale do glavne vloge fenomenalnega filma, ki je bil v Sloveniji sicer na televiziji prikazan, ampak je bil kar spregledan, čeprav smo v Moskvi dobili dve nagradi, jaz pa sem dobila v Srbiji nagrado za najboljšo vlogo.
Kako ste se pa znašli v vlogi producentke festivala?
Matjaž Javšnik, ki ima za sabo že dva uspešna festivala v Piranu in Kranjski Gori, me je poklical. Bila sem ravno sredi snemanja v Beogradu in mi je rekel, če bi to naredila skupaj, če bi bila producentka njegovega festivala.
Rekla sem mu: »Matjaž, dragi, z veseljem, super mi je ta ideja in totalno me privlači, ampak pojma nimam, ali jaz to znam in sploh ne vem, kaj to pomeni – biti producent festivala.« Dve leti nazaj sem se vpisala na magistrski študij filmske produkcije v Beogradu in mi je rekel: »Pa saj si tam vpisana, pa saj znaš, pa kontakte imaš ...«
In je imel prav?
Produkcija mi je všeč, ker je prišla kot nekaj naravnega, za kar sploh nisem vedela, ali znam, samo zanimalo me je. Potem pa sem za nazaj videla, da znam in da sem imela toliko izkušenj, da mi je vse logično. Produkcija zame ni samo računovodstvo, kjer vzameš denar in ga razdeliš, ampak je res ustvarjalnost. Mislim, da je zdaj nastopilo obdobje novodobnega filmskega producentstva in se tudi tako jemlje – kot kreativni producent. To me zanima.
Igra seveda zame še vedno ostaja nekakšen portal in nikoli nisem prišla do točke, tudi ko nisem imela projektov, ko bi se mi ustavila želja po tem, ampak se mi je vedno samo še širila. Skozi vsak naslednji projekt se mi je širilo neko polje za raziskovanje. Tako da je igra absolutno moja prva in primarna, ampak produkcija se mi zdi pa nadgradnja, kjer nisem samo delček neke ideje, ampak lahko tudi plasiram svoje.
In tudi na festivalu imate veliko mednarodnih gostov, ki so producenti. Zakaj ste se odločili, da jih boste toliko povabili na prvo izdajo?
Njihova naloga je, da iščejo nove avtorje, mi pa smo majhna država z ljudmi, ki so ambiciozni. Ne delamo tega zato, da bi bili sami sebi koristni, ampak zato, da bi ravno preko te filmske industrije in producentov prišli do koprodukcij, da bi dvignili slovensko filmsko industrijo na nov nivo.
Ker producenti niso umetniki, so pa ljudje, ki prepoznajo umetnost ali pa prepoznajo denar. Želimo si, da bi prišli, se zaljubili v Slovenijo, v slovenske umetnike, evropske umetnike in tako mogoče tudi več sodelovali in vlagali v produkcijo.
Imate pa tudi kar nekaj delavnic, kajne?
Letos bomo imeli delavnice za režijo pa za igro. Nikola Kojo bo imel masterclass za igro, ena režiserka iz Srbije bo imela delavnico za režijo, ameriški režiser pa bo imel delavnico za trailerje, kar je genialno. Na naslednjih festivalih hočemo delati tudi na scenariju. Saj se imenuje Story Land.
Ampak za prvi festival bi bilo preveč, da bi tukaj na scenaristiki še razvijali projekte. Imamo nekaj idej, kako bi zares razvijali projekte, in tukaj potrebujemo producente, ki prepoznajo zgodbe in nenazadnje tudi lokacije, ker bo rekel: »Kako je pa tu lepo! Jaz pa ravno en film delam …«
Zakaj pa se vam je zdelo pomembno, da daste ta spremljevalni program v ospredje na prvi izdaji festivala? Ker bi v resnici lahko samo predvajali filme in se družili in potem na tem delali na naslednjih izdajah?
Res je, ampak festival ni samo revija filmov in prikazovanje filmov. Festival predvsem pomeni mreženje in preko delavnic je seveda izobraževanje velik del festivala.
Zdi se, kot da Matjaž Javšnik pozna vsakega filmarja na tem planetu. Kako pa je bilo z vašimi prijateljstvi in poznanstvi, ko ste se lotili vloge producentke festivala in je bilo treba povabiti goste?
Moram se malo pohvaliti, da sem leta in leta hodila po teh festivalih, pred tisoč leti sem dobila tudi Shooting Star nagrado. In takrat je nastala neka festivalska pot. Ko jih že tolikokrat obiščeš, se pojavijo isti ljudje. Potem se tvoj krog ljudi vsakič veča. Tako da sem zdaj šele ugotovila, da poznam ogromno ljudi in sploh nisem vedela, kaj bi z njimi.
In ko me je Matjaž poklical, sem ugotovila, da dejansko ni tako težko pripeljati velike avtorje ali pa velika imena, če imaš dobro zgodbo, če imaš ljudi, ki ti zaupajo. Tako da hvala Matjažu, da me je v to porinil. Samo čas je težava – ali ga ima ali ga nima. Veliko je avtorjev, vrhunskih avtorjev, tudi režiserjev, ki imajo Palme, nominacije za oskarja in tako naprej, celo oskarjevec, s katerim smo se pogovarjali.
Fascinantno mi je, da so se vsi odzvali, kot da smo nek velik festival, in rekli, da so počaščeni, da smo jih poklicali, in se zahvalili na način: »Žal ne morem priti, zato ker ravno snemam film, ampak drugo leto seveda z veseljem.« In tukaj vidiš, kaj pomeni, ko je nekdo res samozavesten, ker je toliko že naredil, da je skromen, ponižen in neobremenjen.
Kakšne pa so vaše želje za prvo izdajo festivala?
Ne želim, da ljudje rečejo: »Dobro ste to naredili,« ampak da rečejo: »Nismo pričakovali, da se bomo imeli tako dobro, nismo pričakovali, da Slovenija toliko ponuja, da je tako dobro vzdušje, da so Slovenci velikodušen in gostoljuben narod, da imajo dobro hrano, dobre filme.« In da se potem ta beseda od ust do ust prenese.
Seveda je moja želja, da bi to na primer postal nov Motovun, ki pa je potem tudi tako prerasel, da so ga že ukinili, ker je bil bolj rock koncert. Želim si, da bo trajno, ker festivala ne delaš za eno leto, delaš ga zato, da raste in da se potem iz tega razvijejo še večje stvari. Da je normalno, da imamo dobre filme, ampak da je del tega festivala tudi druženje, ker se iz druženja potem zgodita kreativa in sodelovanje.
Medijski partner festivala je platforma MOVE, saj prav tako obožuje dobre zgodbe. Zato si Aleksandro Balmazović lahko ogledamo v serijah Beležnica profesorja Miškovića (Beležnica profesora Miškovića) in Junaki našega časa (Junaci našeg doba), srbskega igralca Nikolo Koja pa v serijah in filmih Črna poroka, Nenavadne ljubezni, Kaj počneš nocoj (Šta radiš večeras), Pasjača in Skrivnosti vinske trte (Tajne vinove loze).
