Jure po MasterChefu o tem, zakaj je dolgo iskal svojo življenjsko pot
Jure Brumen je po slovesu od MasterChefa spregovoril o usodnem izzivu, družinskih pričakovanjih, življenju v tujini in načrtih, ki jih želi uresničiti.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Jure Brumen je svojo pot v letošnji sezoni MasterChefa Slovenija zaključil med petimi najboljšimi tekmovalci. Čeprav je v tekmovanju večkrat navdušil z drznostjo in ustvarjalnimi kombinacijami okusov, ga je na koncu ustavila napaka pri pripravi mesa. Sin nekdanjega košarkarja in trenerja Petra Brumna je v oddaji odkrito spregovoril tudi o pričakovanjih, s katerimi je odraščal ob uspešnih starših. Po slovesu od televizijske kuhinje smo se z njim pogovarjali o izkušnji v MasterChefu, iskanju lastne poti, življenju v tujini, ljubezni in kulinaričnih sanjah, ki jih želi spremeniti v resničnost.
Uvrstili ste se med pet najboljših tekmovalcev letošnje sezone MasterChefa Slovenija. Kaj vam danes, ko so se vtisi že nekoliko polegli, pomeni ta dosežek?
Uvrstitev med najboljših pet mi pomeni ogromno. Ko sem vstopil v MasterChef, sem imel v glavi jasen cilj – priti med TOP 5. To mi je uspelo in danes lahko rečem, da sem na to izjemno ponosen. Seveda si vsak tekmovalec želi priti čim dlje, morda celo do pokala, vendar sem se že med tekmovanjem zavedal, da je MasterChef veliko več kot samo rezultat.
Zame je bila to ena največjih življenjskih izkušenj in zagotovo eden največjih osebnih dosežkov. Spoznal sem izjemne ljudi, se naučil ogromno novega, predvsem pa sem dobil potrditev, da je kuhanje nekaj, čemur želim v prihodnosti posvetiti še več svojega časa in energije. Iz tekmovanja sem odšel bogatejši za znanje, prijateljstva in še večjo motivacijo.
Nas lahko popeljete skozi svoj zadnji teden v MasterChefu? Kaj je bilo po vašem mnenju odločilno pri vašem izpadu in ali ste že v kuhinji slutili, da se vaša pot v tekmovanju zaključuje?
Zadnji teden je bil čustveno precej intenziven. Ko prideš tako daleč, se zaveš, da je vsak izziv lahko tvoj zadnji. Želiš si pokazati vse, kar znaš, hkrati pa se začne nabirati tudi določena utrujenost in pritisk.
Odločilen je bil zagotovo izločitveni dvoboj z Dominikom Gajškom. Priprava treh jedi je bila velik izziv, na začetku pa sem imel celo popolno praznino v glavi. Ko sem se končno sestavil in dobil prave ideje, sem že lovil čas. Pri zadnji jedi sem žal napačno ocenil peko svinjine. Morda me je od uspeha res ločila samo minuta.
Najbolj zanimivo je, da priprava mesa nikoli ni bila moja šibka točka. Ampak MasterChef je neizprosen – šteje tisto, kar postaviš pred sodnike. V tistem trenutku sem vedel, da se lahko zgodi tudi slovo. Kljub razočaranju sem vesel, da sem se pomeril prav z Dominikom, s katerim sva skozi tekmovanje spletla lepo prijateljstvo.
Kreativnosti in drznosti pri kombiniranju okusov vam zagotovo ne more nihče očitati. Vam je danes morda žal, da ste si pri nekaterih izzivih zadali preveč, ali bi svoje odločitve ponovili?
Ne, pravzaprav ne. To sem jaz in takšen sem tudi v življenju. Rad raziskujem, preizkušam nove stvari in stopim iz cone udobja. V kuhinji me najbolj veseli ustvarjalnost, kombiniranje okusov in iskanje nečesa drugačnega.
Morda sem si v kakšnem izzivu res zadal preveč, ampak raje tvegam in poskušam ustvariti nekaj posebnega, kot da bi vedno izbral najvarnejšo pot. Seveda sem se naučil, da mora kreativnost spremljati tudi dobra organizacija in premišljena izvedba. Ideja sama po sebi še ne pomeni dobre jedi. Danes bi nekatere stvari morda izvedel nekoliko drugače, vendar svojih odločitev ne obžalujem. Tudi napake so del kuharske poti.
Katero kuharsko tehniko, ki ste jo osvojili v MasterChefu, ali nasvet sodnikov bi izpostavili kot najdragocenejšega? Kaj je vašo kuho najbolj dvignilo na višjo raven?
Največ sem pridobil pri natančnosti, organizaciji dela in razumevanju, kako pomembni so detajli na krožniku. V gostinstvu sem že dolgo, vendar je MasterChef drugačno okolje. Tam nimaš veliko časa za popravljanje napak, vsak element mora imeti svoj namen. Zelo pomembno spoznanje je bilo tudi to, da dobra jed ne potrebuje vedno desetih različnih komponent. Včasih je manj več. Pomembno je, da so okusi uravnoteženi, da se sestavine med seboj dopolnjujejo in da ima jed svojo zgodbo.
Od sodnikov sem odnesel predvsem zavedanje, da moraš pri kuhanju zaupati sebi, vendar moraš biti hkrati dovolj kritičen, da znaš svojo jed tudi oceniti. Prav ta kombinacija samozavesti in samokritičnosti je po mojem mnenju ključna za napredek.
Ob uvrstitvi med najboljših pet ste zelo iskreno spregovorili o pričakovanjih, ki so vas spremljala med odraščanjem. Vaš oče Peter Brumen je veliko ime slovenske košarke, mama pa zdravnica in profesorica. Kako močno so ta pričakovanja vplivala na vaše odločitve in iskanje lastne poti?
Odraščanje v družini, kjer sta starša vsak na svojem področju dosegla veliko, ti zagotovo postavi določena merila. Oče je bil uspešen v športu, mama je svojo pot gradila v medicini in izobraževanju. Ko odraščaš ob takšnih ljudeh, se lahko hitro znajdeš v situaciji, ko želiš tudi sam nekaj dokazati.
Dolgo sem iskal svojo pot. Šport me je vedno spremljal, prav tako potovanja, delo z ljudmi in gostinstvo. Mislim, da sem potreboval nekaj časa, da sem ugotovil, kaj me zares izpolnjuje in kje se želim dokazati sam, ne skozi priimek ali dosežke svojih staršev. Danes na to gledam precej drugače. Njuna življenjska pot mi je dala določene vrednote, delovne navade in vztrajnost. Hkrati pa sem ponosen, da sem si izbral svojo pot. Ne želim biti kopija nikogar, želim biti preprosto Jure.
Kako se je družina odzvala na vaš uspeh in predstavo v MasterChefu?
Mislim, da je bil MasterChef za mojo družino posebno doživetje. Lepo je, ko ljudje, ki te poznajo vse življenje, lahko od blizu spremljajo tudi tvojo drugo plat, tvojo strast, ustvarjalnost in način razmišljanja. Zame je največ pomenilo, da sem lahko pokazal, kdo sem, ne samo kot kuhar, ampak tudi kot človek. Uvrstitev med najboljših pet je bila seveda lep razlog za ponos, vendar mi največ pomeni, da sem si upal stopiti pred kamere, sprejeti izziv in vztrajati do samega konca svoje poti.
Kaj vas je prvič popeljalo v tujino in kako vas je življenje zunaj Slovenije oblikovalo? Kaj vam je tujina dala, česar doma morda ne bi dobili?
Tujina me je vedno privlačila. Rad potujem, spoznavam nove ljudi, kulture, navade in predvsem različne načine življenja. V življenju sem imel priložnost izkusiti različna okolja in prav vsako mi je nekaj dalo. Tujina te nauči samostojnosti. Ko si daleč od doma, se moraš znajti sam, sprejemati odločitve, se prilagajati in včasih začeti povsem na novo. Spoznal sem, da je svet veliko večji od okolja, v katerem odraščaš, in da se lahko ogromno naučiš že samo s tem, da si pripravljen stopiti med neznano.
Mislim, da sem zaradi potovanj postal bolj odprt človek. Pri kuhanju je to še posebej pomembno, saj lahko navdihe črpaš iz različnih kultur, lokalnih sestavin in kulinaričnih tradicij. Vse to danes poskušam združevati v svojem načinu kuhanja.
V hotelirstvu in gostinstvu delate že več kot dve desetletji, svojo pravo kuharsko strast pa ste odkrili na Severnem Cipru. Kaj se je tam zgodilo, da ste začeli o kuhanju razmišljati tudi kot o svoji prihodnji poklicni poti?
Severni Ciper je bil zame res posebna življenjska prelomnica. Leta 2024 sva s partnerko najela staro ciprsko hišo, v kateri sta bila tudi restavracija in nastanitev Airbnb. To je bila izkušnja, ki mi je odprla povsem nov pogled na gostinstvo in kuhanje. Tam sem začel veliko bolj intenzivno ustvarjati, sestavljati menije, raziskovati sestavine in se igrati z okusi. Kuhanje je iz nečesa, kar sem imel rad, postalo nekaj, kar sem želel početi še bolj resno in profesionalno.
Zelo mi je bila všeč svoboda ustvarjanja. Lahko si ustvarjal jedi, pripovedoval zgodbe skozi hrano in gostom ponudil nekaj svojega. Spomnim se tudi ustvarjanja jedi, v katerih sem povezoval istrske sestavine, na primer fuže s tartufi, z mediteranskim okoljem. Tam sem pravzaprav začutil, da je kuhanje veliko več kot priprava hrane. Je način izražanja, ustvarjanja in povezovanja ljudi. Mislim, da se je prav na Cipru začela zares oblikovati moja današnja kulinarična vizija.
Tujina je pomembno zaznamovala tudi vaše zasebno življenje. Kako sta se spoznala s partnerko Jeanette in kakšna je vajina zgodba?
Jeanette je Švedinja in najino življenje je že od začetka povezano z različnimi kulturami, potovanji in mednarodnim okoljem. Pri njej mi je všeč predvsem to, da razume moj način življenja, mojo željo po raziskovanju in dejstvo, da me vedno vleče v nove izzive.
Mislim, da je pri najinem odnosu najpomembnejše medsebojno razumevanje in podpora. Oba imava svoje sanje, načrte in želje, vendar se pri tem dopolnjujeva. Tudi njena podpora med MasterChefom mi je veliko pomenila. Njeno pismo v oddaji je bilo zame eden tistih trenutkov, ki jih ne pozabiš.
Kje je trenutno vaš dom? Ste se po izkušnji na Severnem Cipru ustalili v Sloveniji ali vas še vedno vleče v tujino?
Slovenija ima posebno mesto v mojem življenju. Tukaj imam svoje korenine, prijatelje in okolje, ki ga dobro poznam. Hkrati pa me tujina še vedno privlači. Mislim, da bom vedno ostal človek, ki rad potuje in raziskuje. Vendar danes vse bolj razmišljam tudi o tem, kje želim ustvariti nekaj svojega. Vedno bolj me vleče na Primorsko, v istrsko okolje, kjer se prepletajo morje, oljke, dobra hrana, vino in nekoliko počasnejši mediteranski način življenja.
Morda je prav to okolje tisto, v katerem bi si želel dolgoročno ustvariti svoj kulinarični dom.
Pred vstopom v MasterChef ste omenili sanje o lastni paštariji v stari istrski hiši, obdani z oljkami. So te sanje po tekmovanju postale še bolj konkretne? Se v prihodnosti vidite kot lastnik restavracije?
Absolutno. To so moje velike sanje in po MasterChefu so postale še bolj žive. Ne sanjam o velikem lokalu z ogromnim številom miz, ampak o nečem bolj osebnem, butičnem in pristnem. Predstavljam si staro istrsko hišo na Primorskem, obdano z oljkami, s prijetnim vrtom, dobro glasbo in odprto kuhinjo. Prostor, kjer se gost ne počuti samo kot gost v restavraciji, ampak kot nekdo, ki je prišel na obisk k prijatelju.
Želim si butičnega lokala, morda manjše paštarije, kjer bi bila v ospredju sveža domača testenina, lokalne sestavine, sezonski okusi in mediteranska kulinarika. Seveda bi rad dodal tudi svoj osebni podpis in nekaj drznosti pri kombiniranju okusov. Zame je bistvo takšnega lokala zgodba. Da človek pride zaradi hrane, odide pa z občutkom, da je doživel nekaj posebnega. Ne želim ustvariti samo restavracije, ampak prostor z dušo.
MasterChef mi je dal dodatno samozavest in potrditev, da moram temu cilju slediti. Vem, da je pred mano še veliko dela, vendar verjamem, da se lahko z vztrajnostjo in pravo ekipo sanje spremenijo v resničnost.
Pripravljate po MasterChefu kaj novega, kar lahko že razkrijete? Vas bomo kmalu lahko spremljali pri kakšnem novem kulinaričnem projektu?
MasterChef je zame pravzaprav odprl novo poglavje. Trenutno želim predvsem razvijati svojo zgodbo zasebnega chefa. Kuham na zasebnih zabavah, rojstnih dnevih, porokah in različnih dogodkih, pripravljam pa tudi romantične večerje na domu. Zelo mi je všeč koncept, da lahko gostom ponudim celotno kulinarično doživetje v njihovem lastnem okolju. Vsak meni je lahko drugačen, prilagojen ljudem, priložnosti in njihovim željam.
Poleg tega razmišljam o novih sodelovanjih in projektih, s katerimi bi še bolj približal svojo kulinariko ljudem. Dolgoročno pa ostaja moj največji cilj lastni butični lokal na Primorskem. Če bi moral opisati svoje naslednje obdobje z eno mislijo, bi rekel: manj sanjarjenja, več ustvarjanja. MasterChef je bil čudovito poglavje, vendar se moja kulinarična zgodba šele zares začenja.
