Psihoterapevtka: Slovenija se pri odnosu do terapije deli na dva svetova
O pomenu psihoterapije, izzivih umetnih inteligence in o skupnosti, ki jo je razvila na Instagramu, smo se pogovarjali s psihoterapevtko Brigito Chuuyo Jezeršek.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek je doktorica zakonskih in družinskih študijev, s katero smo spregovorili o temi, ki je vsako leto manjši tabu: skrbi za svoje duševno zdravje, kdaj poiskati pomoč in kako izbrati pravo zase. Kot pove na začetku pogovora, je v mladostniških letih precej časa razmišljala, kaj si želi postati v življenju, skozi vse odločitve pa jo je vodilo zavedanje, da ima dober odnos z ljudmi in da jih zna hitro začutiti, pa tudi oni njo, saj se ji hitro odprejo in so radi v njeni družbi.
Odločitev za poklic terapevta se je tako zdela smiselna, še posebej zato, ker Chuuya Jezeršek poudarja, da je to pomembna odločitev, saj nas bo zaznamovala vsaj naslednjih 40 let. "Zdi se mi, da so odnosi in psiha človeka tako naravna stvar vsakega posameznika, da tega poklica večkrat sploh ne dojemam kot poklic. V vsakem poklicu raziskujemo tudi sami sebe, tukaj pa je to še bolj pogosto," nam pove za začetek.
Terapija, ki jo izvaja Chuuya Jezeršek, je relacijska družinska terapija, v sklopu svojega dela pa opravlja tako individualne kot tudi partnerske terapije. Ta vidi človeka kot odnosno bitje na treh nivojih: na osebnem medosebnem in sistemskem nivoju. "Ne gledamo le, kaj se dogaja znotraj človeka, temveč tudi širše v partnerskih, družinskih in sistemskih odnosih."
Brigita, najlepša hvala, da ste privolili v pogovor. Če začneva s Slovenci; kakšne izkušnje imate z njimi in psihoterapijo, je to pri nas še vedno tabu? Opažate kakšne spremembe skozi čas?
Pri svojem delu opažam, da se Slovenija zelo deli: nekaj so Ljubljana in ostala večja mesta, drugo pa periferija. V mestih psihoterapija ni več tabu, ljudje se skoraj že kar malo hvalijo, h kateremu psihoterapevtu hodijo, všeč mi je tudi trend, da se za terapijo odloča vse več mladih. Večkrat mi pišejo, da si želijo biti boljši v odnosu, razrešiti stvari iz otroštva, preden se odločijo za starševstvo ...
Na periferiji pa je to še vedno velik tabu in še vedno se dogaja, da ljudje ne ločijo med psihološko, psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo in tem, kdaj je katera potrebna, zaradi česar prihaja tudi do napačnega mešanja resnih psihiatričnih stanj z iskanjem psihoterapevta. To se še najbolj kaže pri navadno manj izobraženih in starejših posameznikih, ki imajo za glavni argument še vedno to, da v njihovih časih terapevta ni nihče potreboval.
Zanimivo je tudi to, da ste hkrati zgradili tudi pravo skupnost na Instagramu, znotraj katere odpirate pomembne teme, o katerih se redko govori naglas. Še posebej zanimivo se mi zdi, da svoje sledilce aktivno vključujete vanje in jih spodbujate k razmišljanju in komentiranju. Kako je prišlo do tega?
Moram priznati, da sem namensko želela začeti na nek način, kakršnega v Sloveniji še ni bilo, hkrati pa sem samo sebe vprašala, kaj bi si 19-letna Brigita želela prebrati, kakšnemu profilu bi sledila ... Zdi se mi, da na družbenih omrežjih manjka profilov, v katerih se naslavljajo resne teme. Sicer na Instagramu ne želim komunicirati preveč strokovno, a hkrati je najtežje preprosto povedati stvari. Pomembno je, da jih namreč razumejo vsi: tako starejši kot mladi ljudje.
Na tem mestu moram poudariti, da so vse izkušnje, ki mi jih zapišejo drugi, seveda povsem anonimizirane. A prav to, da se vključujejo drugi, je zelo dragoceno, saj se mi tudi na terapiji večkrat zgodi, da kdo reče, da je vesel, da se nekaj ne dogaja samo njemu. Če jaz na primer pišem o odnosu z mamo, o čemer sem govorila pred kratkim, to pa nato podkrepim z izkušnjo neke anonimne osebe, v čemer se lahko prepoznajo tudi drugi, to da celotni stvari večjo težo.
Zasebnost tudi sicer meni osebno predstavlja eno največjih vrednot, zaradi česar res zelo strogo skrbim za zasebnost in anonimnost vseh, ki se vključijo.
In prav ta zasebnost v svetu družbenih omrežij vse bolj izgublja na veljavi.
Res je. Mislim, da se marsikdo ne zaveda, da ko enkrat damo nekaj v svet, ni to nikoli več samo naše. Meni je prav zaradi tega zasebnost tako pomembna.
Omenila sva že vaš Instagram. Za tiste, ki še niso del vaše skupnosti, kako bi ga opisali, morda če izpostaviva neko temo, o kateri ste govorili; kakšen je celoten proces tega? Treba je namreč poudariti, da ena tema pri vas načeloma traja nekaj tednov, tu ne gre za eno objavo, ki jo všečkaš in greš naprej.
Tukaj sledim terapevtskemu pravilu, da temi sledimo toliko časa, kolikor se ta razvija. Zaradi tega si nikoli vnaprej ne postavim časa, koliko časa ji bom namenila, temveč sledim temu, kaj želijo sledilci. Tudi na terapiji bi bilo marsikomu najlažje, če bi rekli, da bomo o nečem govorili dve srečanji in to je to ... A pogosto je najtežje prav to, da znamo z neko temo zdržati dlje časa, tudi ko je težko. Če vidim, da neka tema ljudi tako potegne, v zadnjem času se je to naredilo prav s tem odnosom z mamo, se mi zdi pomembno slediti temu, kar ljudje prinašajo.
Rada bi poudarila tudi, da imam že več let zaprt profil, kar meni osebno predstavlja varnost, hkrati pa se poskušam čim manj ukvarjati s tem, kaj delajo drugi terapevti. Seveda sledim kolegom terapevtom, a hkrati se trudim ostati zvesta sama sebi.
Pa dajva pogledati Slovenijo in to znano 'cankarjansko mater'. Ali res ta stopa tako v ospredje ali gre predvsem za neke komplekse staršev, ki se dogajajo skozi naša otroštva in mladost?
Oboje, kar ste omenili. Cankarjanska mati pri nas ni zastonj cankarjanska; to so mame, ki se smilijo same sebi in nimajo urejenih svojih odnosov. Tega je pri nas ogromno. Hkrati pa opažam še en ekstrem, o katerem kot družba ne govorimo, in to je obsedenost z materinstvom.
V tem primeru se daje otroka v ospredje, medtem ko sta partnerski odnos in celo zasebno življenje posameznice povsem odrinjena na stranski tir. Mislim, da bosta morali miniti še vsaj dve generaciji, da bomo prišli do starševstva oziroma materinstva, ki bo res funkcionalno. To je tako ranljiva tema, ki odpira zelo velike rane.
Ko pride do teh tem v terapiji, mora biti med terapevtom in klientom vzpostavljen res zelo varen odnos, potrebno je imeti veliko razumevanja in sočutja.
Tudi sam sem slišal, da si marsikdo pred terapijo ustvari idejo, o katerem staršu bo veliko govoril s terapevtom, potem pa ga v procesu preseneti, da v ospredje stopi drugi starš, ki ga je morda prej videl kot neproblematičnega. Čemu vi to pripisujete?
Pogosto gre za zaščito. Starša, o katerem mislimo, da ne bomo veliko govorili, zelo močno ščitimo, saj smo na nezavedni ravni pogosto nosili ves njegov svet. Ko si na terapiji damo dovoljenje, da o njem govorimo, ga sprva pogosto še vedno poskušamo obdržati na piedestalu, a počasi pridemo do tega, da si damo dovoljenje, da ocenimo, da tudi ta starš morda nečesa ni naredil prav, pa to ne pomeni, da s tem zavržemo celoten odnos.
Tudi sama, ko pridem domov in stopim čez vrata, takoj vidim in čutim, kakšne volje sta starša, medtem ko onadva pri meni to morda težje začutita. Otrok na nezavedni ravni zelo močno čuti in nosi svet svojih staršev.
Se je mogoče v tem obdobju, ko o teh temah odkrito govorite na Instagramu, pojavila kakšna stvar, morda odziv, ki vas je močno presenetil oziroma ostal z vami?
Preseneča me, da je trenutno veliko tem o romanci z umetno inteligenco. Vedela sem, da se bo to tudi zgodilo, a me je presenetilo, koliko je tega. Tudi nekatere oblike afer me presenetijo, na primer ta, da partner izve, da ima njegova partnerka profil na platformi Only Fans.
Še vedno me močno presenetijo odzivi s sovražnim govorom. Tega ne morem razumeti, ker sama tega ne bi nikoli naredila. Takšnih odzivov niti ne delim.
Ampak to je v Sloveniji res velik problem, kajne? Zakaj v Sloveniji še vedno domnevamo, da moramo in imamo pravico komentirati – predvsem žaljivo – vsako stvar, ki nam ni všeč, zakaj nismo sposobni biti preprosto tiho in iti naprej?
To je zelo enostavno. Srečen človek, ki je zadovoljen sam s seboj, tega ne počne. Če si srečen, ne čutiš potrebe, da pljuvaš po drugih. To, ali smo zadovoljni s seboj, se kaže na vseh aspektih našega življenja; kako se mi obnašamo, ko gremo na pošto, ko čakamo v vrsti v trgovini, ali ljudi pozdravimo, mogoče koga spustimo naprej, se mu nasmehnemo ...
Na tak način se navadno kažejo osebne stiske. Je pa treba spomniti na dejstvo, ki se ga marsikdo ne zaveda, da je pri nas sovražni govor tudi zakonsko prepovedan.
Omenili ste romance z umetno inteligenco, tega je čedalje več. Kaj pa na področju UI napovedujete za prihodnost?
Umetna inteligenca je prišla in bo tudi ostala; vsi jo uporabljamo. In na nek način je dobra, če na primer iščeš kak kuharski recept. Težava pa se pojavi, ko jo ljudje začnejo izkoriščati za zdravljenje osebnih odnosov. Treba se je zavedati, da tu v ozadju ni osebe, hkrati pa je občutljivo tudi področje varnosti.
Pomembno se je vprašati tudi, kako te stvari naslavljati, ko se že prestopijo določene meje. Na terapiji je terapevt vedno radoveden, brez obsodb, hkrati pa lahko po oceni in potrebi vključi mnenje drugega strokovnjaka, se sprašuje in razmišlja o tem, kako vse skupaj vpliva na klientovo življenje ... Trenutno je vse to sicer še v povojih in bomo videli, kako se bodo stvari razvijale. Terapevti se s tem neprestano srečujemo tudi na supervizijah, brez katerih pa tako ali tako ne moremo opravljati tega dela.
Kar opažam kot enega izmed glavnih problemov umetne inteligence, je veliko manipulacije. Vse je pravilno, vse se potrjuje, ni kritičnega odziva, ki ga dobiš od sočloveka. Umetna inteligenca bo zelo verjetno potrdila vse, kar boš rekel, tako da morda bo to v prihodnosti še največji izziv.
Kako pa komentirate to, da dejansko nekateri nadomeščajo terapevta z umetno inteligenco?
Samega terapevtskega odnosa ne moreš nadomestiti z ničemer. Terapevt bo morda kdaj pozabil tvoje ime, zamudil, rekel kaj, kar ti ne bo všeč ... To so stvari, ki se lahko zgodijo z drugim človeškim bitjem, nikakor pa ne z umetno inteligenco.
Seveda je lahko kdaj ta tudi koristna, a mogoče za kakšen delček, deset odstotkov. Če se moraš nujno z nekom pogovoriti, pa ni nikogar. A bistvena je tu pametna uporaba. Tudi pri internetu je bilo sprva tako; na začetku smo se ga bali, zdaj ne moremo biti brez. A terapije nikakor ne more nadomestiti.
Saj veste, kako je bilo na začetku, ko se je umetna inteligenca pojavila; nekateri poklici so praktično začeli izginjati, ljudi so odpuščali in začeli njihovo delo opravljati z umetno inteligenco. Primer tega je pisanje besedil. Potem pa so ugotovili, da so bili vsi isti in brez človeškega dotika in jih začeli zaposlovati nazaj. Takoj se vidi, kaj je narejeno z umetno inteligenco.
PREBERITE ŠE:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
