Hokusajev Veliki val: lesorez, ki je navdušila tudi brata van Gogh
Hokusajev Veliki val je ena najbolj prepoznavnih podob na svetu. A za mogočnim lokom vode, ki grozi drobnim čolnom, se skriva veliko več kot prizor nevarnega morja
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Je to zgodba o človeški nemoči, vztrajnosti ali o nečem, kar nas presega?
Pena kot kremplji
Pena na vrhu vala se razteza kakor kremplji. V naslednjem trenutku bi lahko zgrabila čolne in njihove posadke. Prav ta podrobnost je pritegnila Vincenta van Gogha in njegovega brata Thea, ko sta si septembra 1888 v pismih izmenjevala vtise o znamenitem japonskem lesorezu. »Ti valovi so kremplji,« sta ugotavljala. »Plovilo je ujeto vanje, to lahko začutiš.«
Skoraj dve stoletji po nastanku podobe se zdi, da jo še vedno bolj občutimo, kot zares vidimo. Kot za BBC piše umetnostni kritik Kelly Grovier, ima Hokusajev Veliki val nenavadno sposobnost, da zmede celo zelo pozornega opazovalca.
Tudi brata Van Gogh sta v svojem navdušenju govorila o enem plovilu. Toda pod valovi se skrivajo kar trije dolgi, ozki čolni. In prav ljudje v njih so bistveni za zgodbo.
Tri plovila, en val in gora v daljavi
Lesorez Pod valom pri Kanagavi, danes večinoma znan kot Veliki val, je Kacušika Hokusai ustvaril okoli leta 1831. Razmeroma majhno podobo zaznamujejo odtenki modre in presenetljivo malo sestavin: trije čolni, razburkano morje, temačno nebo in zasneženi vrh gore Fudži v daljavi.
Čolni niso naključna podrobnost. Gre za hitra tovorna plovila, na Japonskem znana kot oshiokuri-bune. Njihove posadke so ujete v trenutku, ko še ne vemo, ali bodo nevarnost premagale.
Prav ta nedokončanost prizora dopušča različna branja. Gledamo neizmerno moč narave in krhkost človeka? Ali nasprotno: človeško vztrajnost pred bližajočo se katastrofo? Morda val predstavlja minljivost, gora pa nekaj trajnega. Fudži bi lahko razumeli tudi kot mirnega varuha, ki skozi vrtinec nevarnosti nepremično zre proti nam.
To so možne razlage, ne dokončna rešitev umetniške uganke. Privlačnost podobe je tudi v tem, da je ne moremo skrčiti na eno samo sporočilo.
Ključ se skriva v drugih podobah
Veliki val se danes pojavlja na vsem, od spletnih memov in emodžijev do kompletov lego kock in japonskega bankovca za tisoč jenov. Zaradi njegove slave zlahka pozabimo, da je del širše celote: serije Šestintrideset pogledov na goro Fudži, ki ji je Hokusaj pozneje dodal še deset lesorezov.
Londonska galerija Dulwich Picture Gallery predstavlja vseh 46 podob, po navedbah BBC prvič skupaj v Združenem kraljestvu. Prav druge podobe iz serije ponujajo namige za razumevanje njenega najbolj slavnega dela.
Hokusaj je pred nastankom serije, v poznih šestdesetih letih svojega življenja, preživel hudo možgansko kap. V tem obdobju ga je vse bolj zaposloval Fudži, najvišja japonska gora, že dolgo povezana z nesmrtnostjo, čaščenjem in romanji. Upodabljal jo je iz različnih zornih kotov, v različnih razpoloženjih in ob prizorih vsakdanjega dela.
Ribič, ki nam približa ljudi pod valom
Na lesorezu Kajikazava v provinci Kai ribič stoji na skalnem pomolu nad razburkano reko Fudži. Vrvice, ki jih drži, skupaj z njegovo držo ustvarjajo trikotno obliko, ki odmeva obris gore za njim.
Grovier v tej povezavi prepoznava srečanje vsakdanjega človeškega napora z nečim trajnim. Ribič je izpostavljen vodi in nevarnosti, a njegovo delo hkrati postane del širšega reda pokrajine.
Če podobo postavimo ob Veliki val, tudi skoraj anonimne posadke treh čolnov dobijo več človeške teže. Nenadoma ne gledamo le drobnih postav pod ogromno gmoto vode. Predstavljamo si posameznike, njihov trud in negotovo usodo.
Kaj imata skupnega sod in morski val?
Na prvi pogled je lesorez Fudžimigahara v provinci Ovari povsem drugačen. Namesto grozečega morja vidimo obrtnika, ki izdeluje velik lesen sod. Prizor je svetel in miren, toda njegova kompozicija se poigrava s podobnim učinkom kot Veliki val.
Skozi odprtino še nedokončanega soda v daljavi zagledamo drobcen Fudži. Velikanski krog v ospredju naš pogled usmeri proti gori, hkrati pa jo s svojo velikostjo skoraj zasenči.
Podobno deluje lok vode na Velikem valu: goro uokviri, vendar tako silovito pritegne pozornost, da jo lahko skoraj spregledamo. Val je videti mogočnejši od Fudžija, čeprav bo že naslednji trenutek izgubil svojo obliko. Gora bo ostala.
Odsev, ki ne kaže resničnosti
Še bolj nenavaden namig ponuja Odsev v jezeru pri Misaki v provinci Kai. Na mirni vodi leži ribič v čolnu, nad njim pa se dviga Fudži. Zeleni griči in olistana drevesa ustvarjajo skoraj sanjsko spokojnost.
Potem opazimo nekaj, kar prizor zmoti: odsev gore se ne ujema z goro nad jezerom. Medtem ko je vrh nad vodo brez snega, ga odsev kaže zasneženega, kakršen bi bil pozimi. V isti podobi se srečata različna letna časa, morda spomin in pričakovanje.
Tudi zato Hokusajeve podobe niso zgolj razglednice pokrajine. Sprašujejo nas, koliko lahko zaupamo temu, kar vidimo, in kako naš pogled spreminjajo čas, občutki in izkušnje.
Veliki val tako ostaja več kot znamenita podoba razburkanega morja. Najprej nas prevzame njegova moč. Šele ko pogledamo še enkrat, opazimo ljudi, oddaljeno goro in vprašanje, ki visi nad vsem prizorom: kaj bo izginilo že naslednji trenutek in kaj bo ostalo?
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.