Se otroštva skoraj ne spomnite? Razlog ni vedno travma
Ko nam nekdo pripoveduje dogodke iz vašega otroštva, mi pa se jih sploh ne spomnimo, se hitro pojavi vprašanje: je z mojim spominom kaj narobe?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ste že kdaj srečali nekdanjega sošolca ali sorodnika, ki vam je začel pripovedovati zgodbe iz otroštva, vi pa ste ga poslušali z občutkom, kot da govori o nekom drugem? On se spominja učiteljice, izletov, rojstnodnevnih zabav, prepira na šolskem igrišču, vi pa ob vsem skupaj le nemo skomignete z rameni.
Takšno srečanje marsikoga zmede. Kako je mogoče, da se nekdo spomni mojega otroštva bolje kot jaz? Ali imam slabši spomin? Sem preveč pozabil? Ali pa to pomeni, da se je v mojem otroštvu zgodilo nekaj, kar so moji možgani potlačili?
Psihologija in nevroznanost ponujata precej drugačen odgovor, kot ga pogosto zasledimo na družbenih omrežjih.
Naši možgani niso videokamera
Večina ljudi ima občutek, da bi moral spomin delovati kot arhiv, v katerem so shranjeni vsi pomembni dogodki našega življenja. V resnici ni tako.
Spomin ni zbirka nespremenljivih posnetkov, ampak živ proces. Vsakič, ko se nečesa spomnimo, možgani ta spomin ponovno sestavijo iz različnih delčkov informacij. Ob tem se lahko nekatere podrobnosti izgubijo, druge pa se celo nehote spremenijo.
Zato dva človeka, ki sta doživela isti dogodek, pogosto pripovedujeta dve precej različni zgodbi. To še ne pomeni, da eden govori resnico, drugi pa ne. Pomeni le, da so njuni možgani iz iste izkušnje shranili različne informacije.
PREBERITE TUDI:
Zakaj se prvih let skoraj ne spomnimo?
Fenomen je znan že več kot stoletje. Opisal ga je že Freud in ga poimenoval infantilna amnezija, danes pa ga razlagamo predvsem z razvojem možganov.
Večina ljudi nima zavestnih avtobiografskih spominov iz obdobja pred drugim ali tretjim letom starosti. Tudi spomini med drugim in šestim letom so običajno redki, manj podrobni in sčasoma hitreje zbledijo kot spomini iz poznejšega otroštva.
To seveda ne pomeni, da kot otroci sveta ne doživljamo intenzivno. Prav nasprotno. V tem obdobju se učimo z neverjetno hitrostjo. Prepoznavajo obraze, usvajajo jezik, razvijajo odnose in razumevanje okolja. Vendar možgani še nimajo dovolj razvitega sistema, ki bi osebne dogodke trajno shranjeval v obliki avtobiografskih spominov.
Ključno vlogo pri tem ima hipokampus, možganska struktura, ki povezuje dogodke, prostor, čas in čustva v celovite epizodične spomine. Čeprav se začne razvijati že zelo zgodaj, dozoreva še več let po rojstvu. Šele postopoma postane dovolj učinkovit, da lahko naše življenjske zgodbe trajneje shrani.
Zakaj ima nekdo več otroških spominov kot drugi?
To še zdaleč ni odvisno samo od "dobrega" ali "slabega" spomina.
Raziskave kažejo, da na količino zgodnjih spominov vpliva več dejavnikov. Pomembno vlogo ima družinsko okolje. Otroci, katerih starši pogosto obujajo skupne dogodke, pripovedujejo družinske zgodbe in jih sprašujejo, kako so nekaj doživeli, običajno tudi v odraslosti ohranijo več zgodnjih spominov.
Raziskovalci domnevajo, da lahko k razlikam prispevajo tudi osebnostne značilnosti. Nekateri ljudje že po naravi več razmišljajo o svojih občutkih in preteklih izkušnjah, drugi pa so bolj usmerjeni v sedanjost ali prihodnost. Tudi to lahko vpliva na bogastvo avtobiografskega spomina.
Svoje naredi še čas. Spomini niso nekaj, kar bi bilo enkrat za vselej shranjeno in če jih leta ne prikličemo, lahko postopoma zbledijo. Če jih pogosto pripovedujemo ali o njih govorimo, pa se lažje ohranijo.
Zato ni nič nenavadnega, če se vaš nekdanji sošolec natančno spominja dogodka, ki ga vi sploh ne morete priklicati. Možno je tudi, da je bilo to obdobje zanj tudi bolj pomembno, kot za vas. Morda ste bili celo vi zanj še posebno zanimiva oseba, zato je vaše vedenje opazovala bolj, kot ste se zavedali. Veliko bolje si namreč zapomnimo ljudi, ki so v nas vzbudili čustva, občudovanje, primerjanje ali radovednost.
Ali je lahko za pozabo razlog travma?
Na spletu pogosto zasledimo trditev, da je malo spominov na otroštvo skoraj zagotovo znak potlačene travme. Znanost takšne povezave ne potrjuje.
Res je, da lahko travmatične izkušnje vplivajo na način, kako možgani shranijo spomin, toda učinki niso pri vseh enaki. Nekateri ljudje imajo na travmatične dogodke izredno žive in vsiljive spomine, drugi si določenih delov dogodka težje prikličejo. Spet tretji nimajo težav s samim spominom, temveč predvsem z močnimi čustvenimi odzivi, ki jih določene situacije sprožijo še mnogo let kasneje.
Če se odrasel človek svojega otroštva spominja le v drobcih, to samo po sebi še ni dokaz travme. Veliko pogosteje gre za normalen razvojni pojav. To pa ne pomeni, da zgodnje izkušnje nimajo vpliva.
Telo si lahko zapomni tudi tisto, česar se um ne spomni
Čeprav se prvih let življenja ne spominjamo zavestno, nas ta čas močno oblikuje. V zgodnjem otroštvu nastajajo naši prvi občutki varnosti, zaupanja, navezanosti in načini odzivanja na stres. Ti vzorci pogosto ostanejo z nami vse življenje, četudi se ne spomnimo dogodkov, iz katerih so nastali.
Čeprav marsikdo misli, da psihoterapija temelji predvsem na iskanju »izgubljenih spominov«, to ne drži. Zaradi tega prepričanja nekateri celo odlašajo z obiskom terapevta, ker menijo, da se svojega otroštva tako ali tako ne bodo spomnili. Pri terapiji je glavno raziskovanje sedanjega doživljanja. Kako se odzivamo v odnosih? Kaj nas hitro prizadene? Kdaj nas preplavi strah? Kako se naše telo odzove v konfliktih?
Odgovori na ta vprašanja pogosto povedo več o našem zgodnjem razvoju kot posamezen spomin iz otroštva.
Ali lahko izgubljene spomine prikličemo?
To vprašanje raziskovalce zanima že desetletja.
Nekatere eksperimentalne raziskave kažejo, da bi lahko določeni zgodnji spomini v možganih obstajali v težje dostopni obliki, a za zdaj pani dokazov, da bi jih pri ljudeh lahko zanesljivo in varno priklicali. Vsaj v teoriji pa možnost priklica spominov obstaja.
Vseeno pa so strokovnjaki previdni pri tehnikah, ki obljubljajo odkrivanje domnevno potlačenih spominov. Človeški spomin je namreč izjemno dovzeten za vplive in lahko pod določenimi okoliščinami ustvari tudi spomine na dogodke, ki se v resnici niso zgodili.
Je to, da se ne spomnimo sploh zares pomembno?
Če se svojega otroštva spominjate le v nekaj podobah ali občutkih, to še ne pomeni, da je z vašim spominom nekaj narobe. Še manj pa, da ste zagotovo doživeli travmo.
Veliko pomembnejše vprašanje od tega, koliko dogodkov lahko naštejemo iz zgodnjih let, je, kako živimo danes. Zgodnje izkušnje so pustile sled v našem načinu doživljanja sveta, odnosov in sebe, tudi kadar jih ne znamo opisati z besedami.
Največ zavedanja o sebi lahko pridobimo, če poskušamo razumeti svoje sedanje odzive. Ti nam pogosto povedo več o naši zgodbi kot fotografije, družinski albumi ali anekdote iz otroštva. Tako ni najpomembnejše vprašanje, česa se ne spomnimo, temveč kako zgodnje izkušnje živijo v nas še danes.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
