Jure Klobčar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko je Sandra Žužul Jovanović, profesorica razrednega pouka in vodja Podružnične šole Lipoglav, pred 33 leti začela poučevati, starši niso prek aplikacij spremljali ocen svojega otroka. Otroci niso imeli pametnih ur, prek katerih bi lahko starši preverjali, kje so. In ko je otrok domov prinesel slabo oceno, se reševanje zadeve ni tako pogosto spremenilo v družinski projekt.

Danes je drugače. »Lastimo si njihove uspehe, neuspehe in predvsem njihove napake. Ampak otrokova napaka ni naša napaka. Prav je, da je njegova, saj se bo tako nečesa naučil. Če ne bo doživel nobene napake, se iz nje tudi ne bo mogel ničesar naučiti,« pravi sogovornica.

Ko govori o šoli, govori iz 33 let izkušenj. Toda če bi pričakovali utrujeno učiteljico, ki odšteva leta do upokojitve in pripoveduje, kako je bilo nekoč vse bolje, bi se zmotili.

Ob delu z otroki še vedno občuti skoraj nalezljivo navdušenje. »Če imaš rad otroke, ti ta poklic prinese ogromno ljubezni in dobrega občutka. Če se otroci zavedajo, da jih ima učitelj rad, je to zame neprecenljivo. To je tisto, zaradi česar si učitelj. To je res neverjeten poklic.«

· Slovenija

Dvojno življenje: Dopoldne učitelj, popoldne ustvarjalec

Samo sedem odstotkov jih meni, da jih družba ceni

Prav zato je kontrast z najnovejšimi podatki toliko večji. Raziskava OECD TALIS 2024 je pokazala, da v Sloveniji le sedem odstotkov učiteljev meni, da družba ceni njihov poklic. Še manj, pet odstotkov, jih meni, da odločevalci cenijo njihovo mnenje. Nekoliko bolje je znotraj šolskih zidov: 64 odstotkov učiteljev meni, da jih cenijo učenci, 54 odstotkov pa, da jih cenijo starši.

In vendar jih 85 odstotkov še vedno pravi, da so s svojim delom na splošno zadovoljni. Na prvi pogled se zdi nenavadno: učitelji imajo radi svoje delo, hkrati pa čutijo, da njihov poklic v družbi ni dovolj cenjen. A eno očitno ne izključuje drugega. Tudi Sandra po 33 letih še vedno z veseljem govori o delu z otroki, precej bolj kritična pa je do odnosa družbe in sistema do učiteljev.

Jure Klobčar

Tudi letošnji svetovni dan učiteljev, ki ga zaznamujemo danes, je posvečen statusu učiteljskega poklica. Mineva 60 let od priporočila Unesca in Mednarodne organizacije dela o položaju učiteljev, Unesco pa ob letošnjem dnevu opozarja na njihov položaj, delovne razmere in tudi na to, koliko glasu imajo pri odločitvah, ki zadevajo njihovo delo.

Sandra enega od razlogov, zakaj se vse manj mladih odloča za učiteljski poklic, vidi prav v njegovem razvrednotenju. Meni, da rešitev za pomanjkanje učiteljev ni v zniževanju zahtev za opravljanje tega poklica, ampak bi se morali najprej vprašati, zakaj ta za mlade ni več dovolj privlačen. »Mladi se ne odločajo za ta poklic, ker ni dovolj cenjen. Tvoje delo ni vrednoteno.«

Odziv na napoved reforme

Štrukelj: če bo lahko učil vsak, ki ima pet minut časa, ne bo nič bolje

»Mami, saj nisi resna – da bi jaz delala to, kar delaš ti?«

Da učiteljski poklic za mlade ni več tako privlačen, je Sandra opazila tudi doma. Njena hči je diplomirala iz jezikov in sociologije ter opravila magisterij, zato ji je nekoč predlagala, da bi se lahko zaposlila v šoli. Nad idejo ni bila navdušena. »Rekla mi je: 'Saj nisi resna – da bi jaz delala to, kar delaš ti, in se tako sekirala? Dobro vem, kako delaš cele dneve in noči.'«

Hči se je nazadnje odločila za drugačno delo in Sandra njen odziv razume. Delo učitelja se namreč ne konča, ko zazvoni konec zadnje šolske ure. Poleg poučevanja so tu priprave, administracija, pogovori s starši, težave učencev in razmišljanje o tem, kako posameznemu otroku pomagati.

Da so prav te stvari za učitelje veliko breme, kažejo tudi podatki raziskave TALIS. Kar 63 odstotkov slovenskih učiteljev kot precejšen ali velik vir stresa navaja preveč administrativnega dela, 51 odstotkov skrbi in zahteve staršev, 48 odstotkov pa vzdrževanje discipline.

Profimedia

In marsikatero skrb učitelj odnese tudi domov. »Delo se ne konča, ko zaključiš pouk. Nadaljuje se ves čas. Razmišljaš o otroku, kako bi mu pomagal, dobiš novo generacijo in ugotavljaš, ali moraš spremeniti svoj pristop.«

Otrokova enica ni mamin neuspeh 

Ko Sandra primerja šolo nekoč in danes, največjih sprememb ne opaža le pri otrocih, ampak tudi pri starših in našem odnosu do njih. Seveda jim želimo dobro in jih želimo zaščititi, pravi, a včasih gremo pri tem predaleč. Namesto da bi jim dovolili, da se sami spopadejo tudi z manj prijetnimi izkušnjami, jih želimo pred njimi obvarovati. Pa naj bo to slaba ocena, spor s prijateljem, neuspeh ali preprosto dolgčas.

· Osnovna šola

Anketa ministrstva: starši bolj naklonjeni vrnitvi osemletke kot učitelji

»Mene je mama učila, da so ocene od ena do pet. To pomeni, da je prav, da dobiš tudi slabšo oceno od petice – tudi dvojko, trojko ali enko.«

To je pri vzgoji svoje hčere upoštevala. Ko je ta obiskovala gimnazijo, Sandra na govorilne ure ni prihajala zato, da bi izvedela, kakšne ocene ima. Veliko pomembnejše se ji je zdelo nekaj drugega. »Rekla sem razredničarki: mene ne zanimajo ocene. Želim vedeti, kakšen je moj otrok do vas, do drugih učiteljev in do sošolcev. Ocena je zame najmanj pomembna. Če otroke učimo za življenje, so pomembne čisto druge stvari.«

Njeno vprašanje je razredničarko presenetilo. Povedala ji je namreč, da je bila edina mama, ki jo je vprašala, kakšen je njen otrok do ljudi okoli sebe, in ne le, kakšne ocene ima.

Podobno danes svetuje tudi staršem svojih učencev. Predvsem si želi, da otrok ne bi ves čas primerjali z drugimi – kdo je dobil petico, kdo štirico in komu je do boljše ocene zmanjkalo le pol točke. Pomembnejše je, pravi, da se osredotočimo na svojega otroka in na to, kaj zmore on.

Profimedia

»Ne primerjajte otroka z drugimi. Ni pomembno, koliko je dobil nekdo drug. Vprašajte svojega otroka: si zadovoljen s svojo oceno? Če si, super. Če nisi, bova več delala. Ko otroka primerjaš z drugim, mu znižuješ samopodobo.«

Otroci imajo vse. Toda ali imajo dovolj možnosti biti otroci?

Ko Sandra pripoveduje o svojem otroštvu, se spomni Kajuhove ulice v Ljubljani. Plezanja po drevesih, »rabutanja« češenj, elastike, igre pred blokom. Danes učence vpraša, kaj pomeni rabutati, pa jo gledajo, kot da je izgovorila tujo besedo.

»Naši otroci so izgubili veliko tistega, kar smo imeli mi – od plezanja po drevesih do iger pred blokom. Danes otrok reče: 'Dolgčas mi je, ne vem, kaj bi počel,' in starši hitro priskočimo ter mu nekaj najdemo. Namesto da bi mu pustili, da si zaposlitev najde sam.«

Profimedia

Opaža tudi, da nekateri otroci danes ne poznajo več iger, ki so bile prejšnjim generacijam nekaj povsem običajnega – od domin do igre človek, ne jezi se. Hkrati so njihovi popoldnevi pogosto zapolnjeni z različnimi dejavnostmi, od plavanja in juda do ustvarjalnih krožkov. Sandra meni, da bi jim včasih morali pustiti nekoliko več prostega časa in predvsem več prostora, da sami ugotovijo, kaj bodo z njim počeli.

»Naši starši so do nas imeli pričakovanja, ampak so nam tudi pustili dihati. Zdaj se mi zdi, da ves čas sprašujemo: kaj počneš, kje si bil, zakaj si prišel pet ali deset minut pozneje ... Do otrok smo posesivni. Ta posesivnost jih po mojem mnenju potlači.«

· Slovenija

Manj moči učiteljem, več občinam? Podravski ravnatelj opozarja

Učitelj ni več le nekdo, ki stoji pred tablo in zahteva tišino

Vseh sprememb, ki jih je v več kot treh desetletjih doživela v šolstvu, Sandra ne vidi kot slabih. Všeč ji je predvsem to, da se je spremenila vloga učitelja in danes ni več v ospredju stroga avtoriteta, temveč odnos z otrokom.

»Všeč mi je, da je danes učitelj mentor, spodbuja učence. Prejšnja avtoritarnost mi ni bila všeč. Dober učitelj se danes res posveti otroku.«

Starega strahospoštovanja do učiteljev zato ne pogreša, želela pa bi si več medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Pomembno se ji zdi predvsem, da otrok ve, da je učitelj na njegovi strani in mu želi dobro. »Ni treba, da si huda avtoriteta. Pomembno je, da otrok ve, da si zanj nekaj naredil, da si zanj delal in se boš zanj potrudil.«

V Avstriji

Konec digitalne evforije: v šolah bo manj zaslonov in več pisanja na roko

Pri tem imajo pomembno vlogo tudi starši. Njihov odnos do učiteljev namreč otroci zaznavajo, zato težko pričakujemo, da bodo učitelja spoštovali in mu zaupali, če doma poslušajo predvsem kritike na njegov račun. To seveda ne pomeni, da ima učitelj vedno prav. Sogovornica tudi sebe opominja, da se mora znati vprašati, ali bi lahko v določeni situaciji ravnala drugače. A za dober odnos med šolo in družino sta potrebni obe strani.

Na Lipoglavu je gozd oddaljen le pet minut 

Prav možnost, da se lahko posveti vsakemu otroku, je eden od razlogov, da je Sandra po vseh teh letih še vedno tako navezana na majhno podružnično šolo. Na večji šoli je to po njenih izkušnjah precej težje, saj se pri večjem številu učencev hitreje zgodi, da se pouk prilagaja večini. Na Lipoglavu pa lahko več časa nameni tako otroku, ki potrebuje dodatno razlago, kot tistemu, ki zmore več.

»Najpomembnejše se mi zdi, da lahko daš vsakemu otroku kar največ in da ti ni žal nobene minute, ure dneva, ker veš, da delaš za otroka. To je moje vodilo.«

Veliko prednost vidi tudi v okolju, v katerem otroci odraščajo in se učijo. Gozd in travnik sta le nekaj minut stran, zato lahko del pouka preprosto preselijo ven. Otroci nabirajo plodove, se ob tem učijo računati, raziskujejo naravo ali izdelajo herbarij. Šola tako zanje ni omejena le na učilnico, zvezke in učne načrte, ampak je tesno povezana z okoljem in skupnostjo, v kateri živijo.

Jure Klobčar

Kako močno se otroci na takšno šolo navežejo, je Sandra še posebej občutila ob slovesu ene od generacij, ki je po četrtem razredu zapuščala Lipoglav in odhajala na centralno šolo.

Zadnji dan niso hoteli domov

Ko je ena od generacij po četrtem razredu zapuščala podružnico in odhajala na centralno šolo, je bilo slovo težko za vse. Otroci so zadnji dan jokali, ganjena je bila tudi Sandra. Ob koncu leta jim je pripravila torto z njihovimi imeni, pred začetkom novega šolskega leta na centralni šoli pa jih je presenetila še s pošto. Ena od mam ji je pozneje poslala posnetek svojega otroka, ko je dobil kuverto. Še preden jo je odprl, je vedel, kdo mu je pisal. »Sandra je bila, zagotovo,« je rekel.

Stiki se s prestopom na drugo šolo niso prekinili. Otroci se še vedno vračajo na Lipoglav, včasih pred veroukom, drugič samo zato, da jo pozdravijo. Povedo ji, kako jim gre v šoli, kakšne ocene so dobili in kaj se jim je zgodilo na taboru. »To je neverjetno. Tega se sploh ne da kupiti.«

· Osemletka bo še burila duhove

Reforma šolstva: Bo devetletke konec? Stroka je zadržana

In morda prav takšni trenutki najbolje pojasnijo, zakaj je lahko učitelj po eni strani kritičen do položaja svojega poklica, po drugi pa ga ima po desetletjih še vedno rad. Sandra je v 33 letih doživela številne spremembe šolskega sistema, generacije otrok in staršev, vse več administracije in tudi drugačen odnos do učiteljev. Toda tisto, kar ji pri delu pomeni največ, je ostalo enako.

Ko se je nekoč prvi dan pouka predstavljala učencem, jim je dejala: »Jaz sem učiteljica Sandra in imam rada vse otroke.« Naslednji dan je k njej prišla mama enega od učencev in ji povedala, da si je njen sin od vsega, kar se je prvi dan dogajalo v šoli, najbolj zapomnil prav ta stavek. In zapomnili so si ga tudi drugi. Še čez čas ji povedo: »Učiteljica, mi vemo, vi imate radi vse otroke.«

»Če se otroci zavedajo, da jih ima učitelj rad, je to zame neprecenljivo. To je tisto, zaradi česar si učitelj.«